Jedro

Za obravnavo nove oziroma ponovne prošnje za mednarodno zaščito, morajo biti predhodno izpolnjene vsebinske in postopkovne zahteve iz 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Pojasnilo pritožnika, da novih dejstev in dokazov ni navajal zato, ker je prava neuk, ne more vplivati na drugačno odločitev v sporu, ker iz tega pojasnila ni razvidno, zakaj okoliščin, če obstojijo in so take narave, da zadostijo vsebinskim kriterijem iz 64. člena ZMZ-1, ni navajal vsaj v tožbi, ki jo je vložil po pooblaščeni svetovalki za begunce. Sodišče je pritožnikov očitek o (zatrjevani) bistveni kršitvi določb upravnega postopka obravnavalo in ugotovilo, da toženka izpodbijanega sklepa sploh ni utemeljila s sklicevanjem na koncept varne izvorne države, zato je utemeljeno štelo ugovore v tej smeri za pravno nepomembne. To ugotovitev je pritožnik v pritožbi prezrl, zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb pa pravilnosti navedenega stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ne more izpodbiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke, št. 2142-3887/2023/30 (1222-15) z dne 6. 8. 2024, s katerim je zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi sodbe je ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 pritrdilo toženki, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni uveljavljal novih dejstev in dokazov, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, pač pa je v bistvenem zgolj ponovil razloge iz druge prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil 18. 1. 2024, zato pogoji iz 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) za nadaljnjo obravnavo njegove prošnje niso izpolnjeni. Svojo odločitev je oprlo tudi na izpoved tožnika, ki je zaslišan na glavni obravnavi potrdil, da novih razlogov nima ter navedel, da je zahtevo podal samo zato, ker so ga policisti, ki so ga prijeli na meji, vrnili nazaj v azilni dom. Tožbene trditve o delovanju terorističnih skupin v Alžiriji in vplivu teh okoliščin na tožnika je zavrnilo kot nekokretizirane in neizkazane. Ugotovilo je še, da nekateri tožbeni ugovori po svoji vsebini pomenijo izpodbijanje odločitve o tožnikovi drugi prošnji za mednarodno zaščito, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo, št. 2142-3887/2023/13 (1222-15) z 8. 4. 2024, zato z njimi v tem postopku ne more uspeti.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, po lastnih navedbah iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi sklep toženke.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Na podlagi 64. člena ZMZ-1 lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da pogoji iz 64. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni, zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek 65. člena).

7.Predmet izpodbijane sodbe je torej presoja dopustnosti pritožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti. Zato so za odločitev nebistvene pritožbene navedbe, za katere je očitno, da se nanašajo na pritožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito,(1) saj, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve, ta postopek ni namenjen ponovni vsebinski presoji njene (ne)utemeljenosti.

8.Za obravnavo nove oziroma ponovne (v konkretnem primeru tretje) prošnje za mednarodno zaščito, pa morajo biti predhodno izpolnjene vsebinske in postopkovne zahteve iz 64. in 65. člena ZMZ-1. Ravno o tem, ali je pritožnik svoje breme, ki mu je naloženo v prvem koraku, izpolnil in navedel nova dejstva ali predložil nove dokaze, ki bi bistveno povečevali verjetnost, da je upravičen do mednarodne zaščite in s tem do novega postopka odločanja o statusu, se odloča v tem upravnem sporu.

9.V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da se je na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (občutek ogroženosti pred terorizmom, brezperspektivnost življenja v Alžiriji), skliceval že v predhodnem postopku in da v zvezi s tem ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov oziroma razlogov za vložitev prošnje, ki jih zahteva 64. člen ZMZ-1. Prav tako ne navaja vsebinskih argumentov, da je v zahtevi bodisi predložil nove dokaze bodisi navedel nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivala na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Zgolj ponovitev tožbenih navedb in posplošeno nestrinjanje s presojo sodišča pa za utemeljitev pritožbe ne zadoščata.

10.Tudi pojasnilo pritožnika, da novih dejstev in dokazov ni navajal zato, ker je prava neuk, ne more vplivati na drugačno odločitev v sporu, ker iz tega pojasnila ni razvidno, zakaj okoliščin, če obstojijo in so take narave, da zadostijo vsebinskim kriterijem iz 64. člena ZMZ-1, ni navajal vsaj v tožbi, ki jo je vložil po pooblaščeni svetovalki za begunce. Ob tem Vrhovno sodišče še pripominja, da so navedbe o obstoju takih okoliščin v nasprotju z izrecnimi izjavami pritožnika v dosedanjem upravnem sporu (in upravnem postopku), da novih dejstev in dokazov ni (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11.Tudi pritožbeni očitek, da toženka pritožnika v postopku ni seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države, ne more biti uspešen, saj je navedeni ugovor pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Iz izpodbijane sodbe je tako razvidno (12. točka obrazložitve), da je sodišče pritožnikov očitek o (zatrjevani) bistveni kršitvi določb upravnega postopka obravnavalo in ugotovilo, da toženka izpodbijanega sklepa sploh ni utemeljila s sklicevanjem na koncept varne izvorne države, zato je utemeljeno štelo ugovore v tej smeri za pravno nepomembne. To ugotovitev je pritožnik v pritožbi prezrl, zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb pa pravilnosti navedenega stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ne more izpodbiti.

12.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)Pritožnik tako npr. navaja, da je toženka z izpodbijanim sklepom (pri čemer sicer navaja številko sklepa o zavrženju njegovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka) zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno; da v svoji izvorni državi ni varen, boji se za življenje, zato prosi za ugoditev njegovi prošnji za azil.