Jedro

Ker predpogodba ni bila sklenjena v predpisani obliki, tožene stranke ni zavezovala k sklenitvi glavne pogodbe.

Ker nekateri od predlaganih dokazov, ki jih sodišče ni izvedlo oziroma do katerih se ni opredelilo, niso bili pomembni za odločitev v zadevi, drugi pa niso bili predlagani v zvezi s pravočasno zatrjevanimi dejstvi, je očitek bistvene kršitve določb postopka neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 743,58 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe glede stanovanja in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma - kolikor prva obveznost v paricijskem roku ne bi bila izpolnjena - za plačilo 8.348.044 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi in tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v skupnem znesku 1.294.588 SIT z zamudnimi obrestmi od posameznih, mesečno zapadlih zneskov. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe in zahtevek za plačilo 8.348.044 SIT nista utemeljena, ker tožena stranka ni zemljiškoknjižna lastnica spornega stanovanja. Zaradi tega je odveč ugotavljanje vseh nadaljnjih dejstev, ki jih zatrjuje tožnik. Pritrdilo je tudi stališču sodišča prve stopnje, da ustni dogovor pravdnih strank o prodaji spornega stanovanja tožniku potem, ko bo pridobil državljanstvo Republike Slovenije, tožene stranke ni zavezoval, ker ni bil sklenjen v pisni obliki. Ker ravnanje tožene stranke iz navedenega razloga ni bilo protipravno, ne more biti utemeljen noben od postavljenih odškodninskih zahtevkov.

Tožnik uveljavlja v reviziji razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pravno zmotno je stališče, da je za tožbo za sklenitev kupoprodajne pogodbe pasivno legitimirana le oseba, ki je lastnik predmeta pogodbe. Vsakdo se lahko z zavezovalnim pravnim poslom zaveže na drugega prenesti lastninsko pravico ne glede na to, ali je lastnik predmeta pogodbe ali ne. Zaradi napačnega stališča sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, nekatere dokaze pa je napačno razlagalo. Tako iz dopisov z dne 23.05.2002 in z dne 19.04.2002 jasno izhaja, da je direktor tožene stranke v pisni obliki potrdil sprejem ponudbe in je tako nastala veljavna predpogodba v smislu 45. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). Odločilno bi bilo tudi soočenje tožnikove žene in priče R. A. R. je bila pristojna sprejemati vloge za odkup stanovanj po Stanovanjskem zakonu in je navzven dajala vtis, da ima vsa pooblastila za veljaven sprejem ponudbe oziroma za sklenitev tovrstnih pogodb. Če ni bila pristojna za sklepanje takih pogodb, bi sodišče glede na 172. člen ZOR moralo dopustiti izvedbo dokazov v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke. Ravnanje R. je bilo protipravno, ker je zavedla tožnika, da mu podpisana predpogodba zagotavlja pravico, da s toženo stranko kasneje sklene ustrezno pogodbo. Tožnik predlaga, naj sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožbi tožnika ugodi in se spremeni sodba sodišča prve stopnje, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne pristojnemu sodišču v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Tožbeni zahtevki temeljijo na trditvi, da je bil med tožnikom (oz. njegovo pravno prednico) in toženo stranko ustno sklenjen dogovor, da mu bo tožena stranka potem, ko bo pridobil državljanstvo Republike Slovenije, prodala stanovanje pod pogoji za odkup stanovanj, določenimi v Stanovanjskem zakonu (SZ; Uradni list RS, št. 18/91-I). Na podlagi teh trditev je tožnik zahteval sklenitev kupoprodajne pogodbe glede stanovanja po določeni ceni in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, oziroma - kolikor tožena stranka te obveznosti v paricijskem roku ne bi prostovoljno izpolnila - plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbe v višini razlike med tržno ceno stanovanja in ceno po pogojih SZ, v vsakem primeru pa še odškodnino v višini plačanih najemnin od pridobitve državljanstva do postavitve zahtevka.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva: - da tožena stranka tedaj, ko je tožnik pridobil državljanstvo, ni bila več lastnica stanovanja; - da A. R., ki naj bi sledeč izpovedbi tožnikove žene obljubila prodajo stanovanja pod ugodnimi pogoji, ko bo tožnik pridobil državljanstvo Republike Slovenije, ni imela pooblastila za sklepanje pogodb; - da so med tožnikovo ženo in A. R. potekala največ ustna dogovarjanja o prodaji stanovanja po pogojih iz SZ; - da je tožnikova žena v oktobru 1993 vložila prošnjo za vrnitev lastne udeležbe in da je to tudi prejela, kar pomeni, da se je najkasneje tedaj sprijaznila, da stanovanja pod pogoji iz SZ ne bosta mogla kupiti niti ona niti njen mož.

Za uspešnost vsakega od zahtevkov je odločilno, ali se je tožena stranka v letu 1992 zavezala s tožnikom skleniti kupoprodajno pogodbo glede spornega stanovanja in nanj prenesti lastninsko pravico. Ob pravilnem stališču izpodbijane sodbe, da ustno sklenjena predpogodba ne zavezuje, sta neutemeljena tako zahtevka na sklenitev kupoprodajne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila kot tudi oba odškodninska zahtevka. V takem primeru namreč ni obstajala obveznost tožene stranke, da sklene pogodbo, niti ni bila odtujitev spornega stanovanja v letu 1994 s strani tožene stranke nedopustna. Glede na to za odločitev v zadevi ni pomembno, ali sta sodišči zmotno šteli zahtevek za sklenitev pogodbe in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila kot en zahtevek in ne kot dva zahtevka.

Očitek, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker pri ugotavljanju obličnosti sporne predpogodbe ni upoštevalo dopisov direktorja tožene stranke z dne 23.05.2002 in 19.04.2002, ni utemeljen. Sodišče se je dolžno opredeliti do dokazov, ki so predlagani za dokazovanje zatrjevanih (pravno pomembnih) dejstev. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval obstoj ustnega - in ne pisnega - dogovora. Revizijske navedbe, da dopisa z dne 23.05.2002 in 19.04.2002 predstavljata toženkin pisen sprejem ponudbe za sklenitev pogodbe oziroma pisno sklenitev predpogodbe, predstavljajo zatrjevanje novih dejstev, kar v reviziji ni dovoljeno. Poleg tega sta bila navedena dopisa predlagana kot dokaz prizadevanj tožene stranke, da doseže vrnitev stanovanja s strani Mestne občine Kranj. To dejstvo za odločitev ni bilo pomembno in se zato sodišče do dokazov, predlaganih v zvezi s tem dejstvom, ni bilo dolžno opredeliti.

Prav tako ni utemeljen očitek kršitve določb postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza s soočenjem tožnikove žene in priče A. R. Sodišče ni dolžno izvesti dokaza, ki ni predlagan za potrditev pravno odločilnega dejstva. Ker že iz tožbenih navedb izhaja, da je bila predpogodba sklenjena le ustno, po pravilnem stališču sodišča pa bi mogla pravno zavezovati le, če bi bila sklenjena v pisni obliki, je bilo dokazovanje dejstev v zvezi s sklenitvijo predpogodbe, kar je bil namen opuščenega dokaznega predloga, nepotrebno.

Očitek bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo sodišče storilo z zavrnitvijo predlaganih dokazov glede ugotavljanja odgovornosti tožene stranke za ravnanje svojih delavcev, je neutemeljen iz več razlogov. Z navedenim revident zatrjuje novo podlago odškodninske odgovornosti, ki je v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal. Sodišče se je pri ugotavljanju nedopustnega ravnanja kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti pravilno omejilo na presojo tožnikovih navedb o toženkini nedopustni odsvojitvi spornega stanovanja. Da bi bilo nedopustno ravnanje v ravnanju toženkine delavke, iz tožbenih navedb ne izhaja. Poleg tega revident ni navedel, katerih dokazov sodišče ni izvedlo, in je tako očitek ostal pavšalen.

Ker niti razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker revident ni uspel, je dolžan toženki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo in davek na dodano vrednost. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika in na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.