Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ne le ali nasprotna udeleženka onemogoča stike otroka s predlagateljem, ampak je tudi ocenjevalo, ali bo drugi od staršev, če mu bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, te stike omogočal, prav tako je pri tem ocenjevalo še, ali je na tak način mogoče varovati otrokovo korist.

Nikakor pa nima starš kateremu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, mino dogovora z drugim staršem, pravice odločati kdaj in na kakšen način se bodo stiki izvajali in pri tem drugega starša zgolj obveščati, da se stik zaradi bolezni ne bo izvedel, za več informacij pa se naj slednji obrne na otrokovega zdravnika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ml. otroka zaupalo v vzgojo in varstvo očetu - predlagatelju (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo o preživninski obveznosti nasprotne udeleženke, ki jo je določilo na znesek 230,00 EUR in v III. točki izreka o stikih med nasprotno udeleženko in ml. otroki. V IV. točki izreka je nasprotni predlog nasprotne udeleženke zavrnilo. V V. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške nepravdnega postopka.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje nasprotna udeleženka. Izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, saj se ne strinja, da je sodišče ml. otroka predodelilo očetu. Slednje sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, predvsem pa ni pojasnilo, zakaj je verjelo predlagatelju, da je ona omejevala stike, saj slednje ni izkazano. Sama stikov nikoli ni omejevala. Sodišče je neobrazloženo zavrnilo dokazni predlog nasprotne udeleženke po postavitvi izvedenca klinične psihologije prof. dr. A. A. in psihiatra B. B. Sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno obrazložilo, zakaj je sploh odločalo o predodelitvi otroka, saj ne gre za nobene spremenjene razmere in koristi otroka. Otrok je pred tem imel težave z žrelnico, ki pa po operaciji več niso prisotne in je zaradi tega od takrat tudi več na stiku z očetom. Sodišče prve stopnje pa tudi ni obrazložilo, kdaj so stiki, ki so bili dogovorjeni, odpadli. Stiki so se izvajali na podlagi odločbe sodišča. V kolikor bi sodišče v predhodnih odločbah napisalo, da se odpadli stiki nadomeščajo, bi se slednji tudi lahko nadomeščali. Predlagatelj ne zasleduje koristi otroka, ki je razvojno zelo navezan na svojo mater in mu nudi optimalne pogoje za zdrav osebnostni razvoj. Izpostavlja predlagateljava pretekla nasilna ravnanja in odvisnost od alkohola. Odločitev sodišča se v delu ko navaja, da je izvedenka podala nepristransko in strokovno mnenje, ne da preizkusiti. To, da je vpisana v imenik izvedencev, še ne pomeni, da je nepristranska in strokovna. Mnenje ki ga je izvedenka podala v letu 2019, nima nobene teže, saj ni bilo predmet preizkusa oziroma ocene, saj sta stranki sklenili sodno poravnavo. Zato nasprotna udeleženka zavrača ugotovitve sodišča o spremembi predhodnega stanja, saj sodišče predhodnega stanja ni ugotavljalo. Prav tako ni mogoče preizkusiti obrazložitve sodišča, da je izvedenka podala izvid in mnenje na podlagi znanstveno utemeljenih metod in je zato zelo strokovno in prepričljivo. Pooblaščenka je želela preveriti metode dela, ki jih je uporabila izvedenka, vendar ji sodišče s svojim ravnanjem vprašanj ni dopustilo. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev predlagateljice o agresivni naravi in težavi z alkoholom predlagatelja, do slednjega se tudi ni opredelila izvedenka. Po zadnjem naroku je nasprotna udeleženka poiskala strokovno pomoč, prejela je izvid in mnenje, ki se prilaga, iz njega pa izhaja, da pri njej niso ugotovljene lastnosti, ki jih ugotavlja izvedenka. Res je, da med njima poteka samo pisna komunikacija, otrok slednji ni podvržen, zato slednje tudi ne vpliva na otroka. Predlagatelj za otroka, ko je bolan, ne poskrbi ustrezno, saj vse podreja lastnim potrebam. Izvedenka je bila postavljena zato, ker sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, zato sodišče ne more prepričljivo podati ocene o popolnosti in pravilnosti izvedenskega mnenja, zato je nasprotna udeleženka vztrajala na predlogu za pritegnitev novega oziroma drugega izvedenca klinične psihologije, kar pa je sodišče neobrazloženo zavrnilo. Prav tako nikjer ne izhaja, da oče kot skrbnik ne bo oviral stikov otroka z materjo, saj izvedenka zgolj navaja, da vse kaže, da oče kot skrbnik ne bo oviral stikov z materjo. Nasprotna udeleženka nadalje nasprotuje tudi odločitvi glede preživnine in stikov. V kolikor bi se otrok predodelil očetu, bi navedeno negativno vplivalo na otrokov psihofizični razvoj, saj ima z nasprotno udeleženko zgrajen lep odnos, sicer pa gre zgolj za navidezno predodelitev, saj za otroka v času izvajanja stikov v pretežni meri skrbita starša predlagatelja. Otrok, ko gre spat, drži ob počitku mamo za roko, vse dokler ne zaspi. Otrok je izvedel za odločbo, ki še ni pravnomočna in sedaj ves čas sprašuje ali bo moral k očetu, preverja ali so stvari še v njegovi omari, saj ne želi ostati pri očetu. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter predlog predlagatelja zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka zunajzakonska partnerja, ki imata skupnega otroka, starega sedaj sedem let in pol. Slednji je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti N 57/2018 z dne 11. 4. 2018 zaupan v varstvo in vzgojo materi, s predlagateljem pa so bili določeni stiki in naložena preživnina. Udeleženca sta nato 8. 11. 2019 sklenila sodno poravnavo, s katero sta spremenila izvajanje stikov, prav tako sta spremenila izvajanje stikov s sodno poravnavo z dne 2. 6. 2020.

5.Nasprotni udeleženec je podal predmetni predlog dne 3. 10. 2022 ter predlagal predodelitev otroka v varstvo in vzgojo njemu, kot glavni razlog pa navajal, da predlagateljica s svojim ravnanjem omejuje oziroma preprečuje stike med mladoletnim otrokom in njim.

6.Pritožba očita sodišču, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca klinične psihologije prof. dr. A. A. ter psihiatra B. B.

7.Izvedenec mora vselej obrazložiti svoje mnenje (drugi odstavek 253. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP - v zvezi 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1). V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti nasprotij in pomanjkljivosti (tretji odstavek 254. člena ZPP). Določno morajo biti navedene delovne metode, analize, pravila znanosti in stroke ter izkušnje, na podlagi katerih je izvedenec v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost in kakovost teh ugotovitev. Sodišče postavi izvedenca, če glede zatrjevanih relevantnih dejstev, ki jih navajajo stranke, nima strokovnega znanja. Iz teh razlogov je jasna, razumljiva in preverljiva obrazložitev izvedenskega mnenja temeljna predpostavka, ki tudi strankam zagotavlja, da se glede tega dela dokaznega postopka izjavijo o rezultatu dokazovanja.

8.Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje iz 16. točke obrazložitve, da predlagana dokaza nista bila potrebna, saj je sodišče v postopek pritegnilo klinično psihologinjo C. C., ki je udeleženca postopka in otroka obravnavala že v predhodnem postopku v letu 2019, s čemer je slednja imela najboljši uvid v celotno družinsko stanje in je lahko podala oceno o spremembah v tem obdobju, tudi v kolikor odločitev sodišča prve stopnje takrat ni bila predmet pritožbene obravnave. Izvedenka je obravnavala oba udeleženca in otroka, zato ni bilo potrebe, da se v postopek pritegneta še dva izvedenca, ki bosta podala oceno o stanju predlagatelja oziroma o njegovi fizični agresiji ter odvisnosti od alkohola, česar izvedenka ni ugotovila ne v letu 2019 ne 2024.

9.Prav tako ni namen postavitve novega izvedenca v postopek, zgolj z namenom preverjanja ustreznosti podanega mnenja. Iz izvedenskega mnenja klinične psihologinje C. C. pa tudi izhaja katere psihodiagnostične metode dela je uporabila in na podlagi kakšnih analiz je prišla do zaključkov, ki jih je tudi ustno obrazložila. Samo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ne predstavlja podlage, da bi sodišče preverjalo, ali je izvedensko mnenje dovolj strokovno in ustrezno opravljeno.

10.Sodišče prve stopnje je opravilo ustrezno dokazno oceno izpovedb obeh udeležencev postopka in zaslišanih prič ter predložene listinske dokumentacije (27. do 33. točka obrazložitve) in pri tem ugotovilo, da so stiki odpadali zaradi materinih zatrjevanj o bolezni otroka, ki niso bila vedno podprta z zdravniško dokumentacijo in je šlo za enostransko odločitev matere o odpovedovanju stikov.

11.Materialno pravno podlago glede vprašanja predodelitve otroka predstavlja četrti odstavek 134. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), ki določa, da sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. DZ uveljavlja primarno načelo skupnega varstva in vzgoje. Sodišče se mora v postopku za predodelitev otroka osredotočiti na vprašanje, ali so se razmere, v katerih živi otrok, v času od izdaje pravnomočne sodne odločbe o dodelitvi, bistveno spremenile.

12.Skupno varstvo in vzgoja otrok je v skladu z ureditvijo DZ rešitev, ki najbolje uresničuje ustavno ureditev starševstva iz prvega odstavka 54. člena Ustave. Načelo enake odgovornosti staršev do otrok zahteva, da starša, če je to le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo otroka, zato sodišče sprejme drugačno odločitev le tedaj, kadar skupno varstvo in vzgoja ni v korist otroka.

Utrjeno stališče sodne prakse višjih sodišč in vrhovnega sodišča je, da je odstop od skupnega varstva in vzgoje utemeljen predvsem tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša ali zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka. Slabše osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerega starša nista povsem enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, ne morejo biti okoliščine, ki bi nagnile tehtnico v prid odločitvi, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo le enemu od staršev.

13.Otrok ima pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo koristi otroka. Tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, ali druga oseba, h kateri je bil otrok nameščen, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev oziroma s starši. Tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka (prvi in drugi odstavek 141. člena DZ).

14.Sedmi odstavek 141. člena DZ določa: Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ne le ali nasprotna udeleženka onemogoča stike otroka s predlagateljem, ampak je tudi ocenjevalo, ali bo drugi od staršev, če mu bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, te stike omogočal, prav tako je pri tem ocenjevalo še, ali je na tak način mogoče varovati otrokovo korist, saj je pravica do stikov starševska pravica, ki jo Ustava RS uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine in ki je tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 8. členu posebej opredeljuje kot pravico do družinskega življenja. 7. člen DZ določa načelo otrokove koristi, kot otrokova korist pa se upošteva predvsem prepoznavanje in zadovoljevanje otrokovih potreb, s tem pa sta povezana določeno odpovedovanje staršev in prilagoditev njihovega vedenja potrebam otroka. Slednja materialnopravna izhodišča je sodišče prve stopnje ustrezno povzelo v 24. do 26. točki obrazložitve.

16.Nima prav pritožba, da nasprotna udeleženka ni bila dolžna nadomeščati odpadlih stikov, ker slednje s sodno poravnavo oziroma s predhodnimi odločbami ni bilo nikoli določeno. Neomogočanje stikov oziroma njihovo preprečevanje z izgovarjanjem, da je otrok bolan, kar nesporno izhaja iz navedb predlagatelja in tudi nasprotne udeleženke, ki je pravico odločanja o tem ali je otrok dovolj zdrav, da gre na stik vzela v svoje roke, pri čemer je spregledala, da izvajanje starševskih dolžnosti ne pomeni zgolj stikovaje zdravega otroka s predlagateljem, saj ima slednji ustrezne starševske kapacitete, da sam oz. tudi ob pomoči svoje družine poskrbi za bolnega otroka, ki v večini primerov zdravnika ni potreboval (viroze, prehladna obolenja). Nasprotna udeleženka pa je sistematično tako v času Covida, kot tudi kasneje naredila vse kar je v njeni moči, da bi bilo stikov med otrokom in predlagateljem čim manj, s čimer je otroka zavestno odtujevala od očeta.

17.Stiki otroka s starši morajo prvenstveno omogočiti otroku, da ohrani občutek čustvene navezanosti in medsebojne pripadnosti s staršem, s katerim ne živi skupaj, šele nato je njihov namen tudi, da ločeni starš uresniči svoje čustvene potrebe ter se seznanja z otrokovim telesnim in duševnim razvojem. Sodišče lahko odvzame ali omeji pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Nikakor pa nima starš kateremu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, mino dogovora z drugim staršem, pravice odločati kdaj in na kakšen način se bodo stiki izvajali in pri tem drugega starša zgolj obveščati, da se stik zaradi bolezni ne bo izvedel, za več informacij pa se naj slednji obrne na otrokovega zdravnika.

18.Ne gre za vprašanje, ali je nasprotna udeleženka bila dolžna omogočiti nadomeščanje odpadlega stika, ampak gre za vprašanje, ali je s svojim ravnanjem preprečevala stike otroka s predlagateljem, s čimer je nesporno povzročala škodo otroku, saj je nesporno, da lahko predlagatelj, ki ima ustrezne starševske kapacitete (tekom postopka niti v letu 2019, niti sedaj ni bilo ugotovljeno, da ne bi imel ustreznih starševskih kapacitet), lahko ustrezno poskrbi tudi za otroka, ki je bolan. Nenazadnje je sama nasprotna udeleženka ugotavljala, da je otrok bolan zgolj toliko, da mu da zdravilo za zbijanje vročine in ga ni potrebno voziti k zdravniku.

19.Ali so se dejanske okoliščine tako spremenile, da je potrebna predodelitev otroka, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo tudi s pomočjo izvedenke klinične psihologije C. C., katere mnenje je povzelo v 33. do 36. točki obrazložitve.

20.Izvedenka je na podlagi pregleda obeh udeležencev in otroka zaključila, da so pri otroku opazne posledice "patološkega" odnosa med udeležencema in posledice omejevanja stikov s strani matere. V primerjavi z letom 2019 ko je nazadnje pogledala oba udeleženca in otroka, je opazila regresivno simptomatiko pri otroku, slabšo odpornost in določene somatske težave, skrb otroka za oba starša, predvsem pa se čuti nezaupljiv in negativen odnos matere do očeta in tudi očetova nemoč ter občasen obup, da ne more stvari urediti tako, da bi bili njegovi stiki s sinom permanentno strukturirani, urejeni in mirni. Mati s svojim pretirano zaščitniškim odnosom da otroku vedeti, da se sam ne more zaščititi in zgraditi obrambnega mehanizma pri vzpostavljanju odnosov. Pri nasprotni udeleženki je zaznala osebno dekompenzacijo ob šibkejši osebnostni organizaciji z elementi narcistične motenosti. Vidna je njena realitetna kontrola, ki je šibkejše izražena ter napredovana agresivna komponenta, ki jo obrača občasno navzven v odnosu v smeri močne ogroženosti oziroma blažje paranoidnosti (nihče ni dovolj dober) ali proti sebi, kar se kaže v slabi samopodobi.

21.Izvedenka je tako ocenila, da mati otroka potrebuje strokovno pomoč. Pri otroku pa se zaradi ravnanja matere kažejo močni znaki jeze, regresivne simptomatike in posledično slabše motivacije za sodelovanje. Vloga, ki jo je otrok prevzel, torej da skrbi in tolaži oba starša za nadaljnji razvoj otroka ni dobra. Otrok potrebuje več spodbude pri samostojnosti, razvoju avtonomije, torej več "očetovskega" pristopa in manj pretiranega zaščitniškega "materinskega" pristopa. Slednje pri materi uspešno izkorišča, saj mu slednja ne uspe postaviti mej, medtem ko se oče teh težav zaveda in ne podpira te simptomatike in sinu postavlja primerne omejitve in zahteve. Nadalje iz izvedenskega mnenja izhaja, da je oče primeren za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo, da dela v otrokovo največjo korist in bo tudi poskrbel za ustrezne stike otroka z nasprotno udeleženko, saj so na otroku že opazne posledice omejevanja stikov in navezovanje otroka na mater.

22.Nima prav pritožba, da izvedenka očeta ni ocenila, slednja je pojasnila, da pri predlagatelju ni zaznala uživanja alkohola ali njegove nasilne narave, zato po oceni sodišča druge stopnje, tudi ni bilo potrebno v postopek pritegniti izvedenca, ki bi ugotavljal, ali je pri nasprotnem udeležencu podano pretirano uživanje alkohola oz. nasilno ravnanje. Slednjega pri predlagatelju izvedenka ni ugotovila niti v mnenju leta 2019 niti v letu 2024. Nenazadnje pa tudi ni bil zoper predlagatelja sprožen noben postopek, kot tudi ni bil nikoli spoznan za krivega zatrjevanih nasilnih dejanj, ki jih predlagateljica poudarja in ki bi se naj zgodila pred več leti. Nadalje je izvedenka ugotovila, da je tudi glede komunikacije med udeležencema sedanja situacija slabša kot v letu 2019, pri čemer je pri nasprotni udeleženki opazila povečano dekompenzacijo osebnostne organizacije z elementi šibkejše realitetne kontrole in povečane ogroženosti v odnosu z ljudmi, ki so drugačnega mnenja in z drugačno ideologijo, kot je njena. Probleme vidi samo v drugih ljudeh oziroma določeni okolici, ki ni njena domača. Nasprotno pa predlagatelj razume dinamiko otrokovega razvoja, prepoznava razvojno psihološke vsebine in značilnosti otroka, zmore mu postaviti dovolj jasne omejitve in varen okvir zaupanja.

23.Na podlagi slednjih ugotovitev izvedenke sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da so v predmetni zadevi podane toliko spremenjene okoliščine, da je bilo potrebno ponovno odločati o tem, komu zaupati otroka v varstvo in vzgojo.

24.Na podlagi ugotovitev izvedenke ter ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka namenoma omejuje stike, tudi po oceni sodišča druge stopnje predstavljajo tiste okoliščine, ki so v predmetni zadevi terjale predodelitev otroka predlagatelju.

25.Primarno je potrebno otroka dodeliti obema staršema v skupno varstvo in vzgojo, razen v izjemnih primerih, ko slednje ni mogoče zaradi lastnosti pri posameznem od udeležencev postopka.

26.V predmetni zadevi gre pri nasprotni udeleženki prav za takšne lastnosti, ki trenutno ne dopuščajo skupnega varstva in vzgoje. Glede na vse ugotovitve izvedenke, ki je pri nasprotni udeleženki ugotovila tako narcisoidno motnjo z blažjo paranoidnostjo, ter dejstvo, da slednja potrebuje strokovno pomoč, da bo lahko predelala določeno separacijsko anksioznost (nenazadnje je strokovno pomoč po zaključku obravnave tudi poiskala) in dobila uvid v svoje probleme, ki jih sedaj prenaša na otroka na način močne nezdrave navezanosti, po oceni sodišča druge stopnje, trenutno ne dopuščajo, da bi otrok bil dodeljen v skupno varstvo in vzgojo obema staršema.

27.Pritožba zgolj pavšalno graja odločitev o stikih in preživnini. Uradni preizkus je pokazal, da so stiki in preživnina ustrezno urejeni v skladu s 141., 189. in 199. členom DZ (40. - 49. točka obrazložitve), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

28.Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (101. člen ZNP-1).

-------------------------------

1J. Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, letnik 2006, str. 499-500

2M. Čujovič, V. B. Novak: Komentar Družinskega zakonika, Uradni list Ljubljana, 2019, str. 426.

3VSRS II Ips 8/2023 z dne 22. 2. 2023.

4M. Čujovič:Komentar Družinskega zakonika, Ur. l. RS, Ljubljana 2019, str. 420.

5VSL sklep IV Cp 191/2021 z dne 24. 3. 2021.

6Up-116/24 z dne 5. 9. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 7, 134, 134/4, 141, 141/1, 141/2, 141/7 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 253, 253/2, 254, 254/3, 340, 341 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 42

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.