Jedro

Dejanska prekinitev bivanja v Sloveniji ni odvisna zgolj od dolžine fizične odsotnosti, temveč tudi od tega, ali je bila daljša odsotnost hotena ali pa le posledica steka okoliščin, na katere stranka ni imela nobenega odločilnega vpliva.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 9.12.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ne ugodi. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo zavrnila že z odločbo z dne 4.1.1993 z ugotovitvijo, da je tožnik na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 sicer res imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar v Sloveniji ne živi. Ta odločba je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.4.1994 odpravljena, ker tožena stranka ni poslala upravnih spisov. V nadaljevanju upravnega postopka je tožena stranka dne 26.10.1994 zaslišala tožnika kot stranko in ugotovila, da je tožnik prišel v Slovenijo leta 1975, in bil tu zaposlen 18 let in 3 mesece. Delovno razmerje mu je prenehalo dne 10.8.1992 zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Tožnik je namreč - kot je povedal na zaslišanju - dne 27.4.1992 odšel k ženi in otrokom v Republiko Bosno in Hercegovino, kjer ga je zajela vojna, in se je v Slovenijo uspel vrniti šele 19.12.1992 s pomočjo Rdečega križa. Iz navedenega izhaja, da je tožnik več kot 7 mesecev in pol živel v tujini in s tem prekinil dejansko bivanje v Republiki Sloveniji.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je stalno naselil v Ljubljani 22.4.1975, ko se je zaposlil v Ljubljani. Na dan plebiscita dne 23.12.1990 je imel tu prijavljeno stalno prebivališče in tukaj tudi dejansko živi. Konec aprila 1992 je pri svojem podjetju dobil dopust, katerega je kot vsa prejšnja leta koristil pri svoji družini v BiH. V začetku maja 1992 je BiH zajela vojna, zaradi česar se tožnik objektivno ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo vse do 19.12.1992, ko je s konvojem Rdečega križa dopotoval v Ljubljano in s tem nadaljeval kontinuiteto dejanskega življenja v Sloveniji. Njegova odsotnost, ki je bila posledica vojnega stanja, na katerega tožnik ni mogel vplivati, ne pomeni prenehanja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Zato tožnik meni, da so pri njem podani vsi pogoji za sprejem v državljanstvo, določeni v 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ter smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je utemeljena.

Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94, dalje: ZDRS) pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike bivše SFRJ, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je v šestih mesecih od uveljavitve zakona vložil vlogo pri za notranje zadeve pristojnemu upravnemu organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva zavrnila zato, ker ugotavlja, da je tožnik s tem, da je več kot sedem mesecev živel v Bosni in Hercegovini, prekinil dejansko bivanje v Republiki Sloveniji. Tožena stranka torej meni, da pri tožniku pogoj "da tukaj tudi dejansko živi" iz navedene določbe ZDRS ni izpolnjen. Toda takšen sklep glede dejanskega stanja je po presoji sodišča vsaj preuranjen, če ne celo napačen. Dolžina tožnikove dejanske odsotnosti iz Slovenije, ki med strankama ni sporna, bi sicer res kazala na prekinitev tožnikovega bivanja v Sloveniji, toda glede na nekatere objektivne okoliščine te odsotnosti, ki bi jih bilo mogoče ugotoviti iz predloženih upravnih spisov, deloma pa tudi iz splošno znanih dejstev, je mogoč tudi drugačen dejanski zaključek. Splošno znano dejstvo je, da se je vojna v BiH začela aprila 1992. Splošno znano je tudi, da je v Republiki Sloveniji 27. aprila in 1. ter 2. maja državni praznik, kar številni zaposleni z vmesnimi dnevi dopusta izkoristijo za potovanje bodisi k svojim sorodnikom bodisi zaradi turizma. Tožnik je v upravnem postopku zatrjeval, in tako trdi tudi v tožbi, da je dne 27.4.1992 odpotoval k ženi in otrokoma, kjer pa ga je zajela vojna in se ni mogel več vrniti v Slovenijo. Tožena stranka tožnikove izjave ni presodila, niti ni ocenila dokaza, ki bi utegnil to izjavo potrditi, to je fotokopije potrdila Mednarodnega odbora Rdečega križa, ki je v upravnih spisih in s katerim se potrjuje, da je navedena organizacija transferirala tožnika dne 19.12.1992 iz BiH v Zagreb. Izpodbijana odločba v obrazložitvi torej ne vsebuje razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov, s čemer je kršeno pravilo postopka (2. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), kar bi lahko vplivalo na odločitev. Dejanska prekinitev bivanja po mnenju sodišča namreč ni odvisna zgolj od dolžine fizične odsotnosti iz Slovenije, temveč tudi od tega, ali je bila hotena ali pa le posledica steka objektivnih okoliščin, na katere tožnik ni imel nobenega odločilnega vpliva.

Ker je bilo dejansko stanje po navedenem v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, sodišče ne more rešiti spora. Zato je izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) odpravilo. Ni pa ugodilo nadaljnjemu tožbenemu predlogu, naj o tožnikovem sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije odloči s sodbo, saj za takšno odločitev niso bili podani pogoji iz 3. odstavka 39. člena ZUS.

Sodišče je ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).