Jedro

Pritožbeno stališče, da sprememba tožbe, po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ni mogoča, nima podlage v določilih ZPP. Potem, ko sodišče v izvršilnem postopku ugodi ugovoru dolžnika, odloči, da se predlagana izvršba ne dovoli in da bo o utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice in stroškov postopka, odločeno v pravdnem postopku. V pravdnem postopku se o spremembi tožbe odloča skladno s 184. členom ZPP, zato očitana relativno bistvena kršitev postopka ni bila zagrešena.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, sodba se v V. in VI. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev, v ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 6.513,15 EUR s pripadki (III.), višji tožbeni zahtevek (za 1.261,50 EUR s pripadki) je zavrnilo (IV.). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. VL 25465/2011 z dne 2. 3. 2011 je v 3. točki izreka (stroški postopka) vzdržalo v veljavi (V.) in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne stroške pravdnega postopka v znesku 1.563,65 EUR s pripadki (VI.).

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranke izpodbija sodbo v zavrnilnem delu (IV.) in odločitev o stroških postopka (VI.). Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi za znesek 1.261,50 EUR s pripadki in posledično vse stroške postopka naloži v plačilo toženi stranki. V obrazložitvi navaja, da so neutemeljene ugovorne navedbe tožene stranke, da je vozilo vredno več od prodajne cene, ocena sodišča, da je višina ocenjenih stroškov popravila previsoka, pa napačna. Tožeča stranka v postopku nikoli ni trdila, da je stroške za sanacijo vozila v višini 2.523,00 EUR dejansko plačala, ampak je navedla, da je vozilo pred prodajo dala oceniti sodnemu cenilcu. Ker je bilo vozilo prodano za 2.595,95 EUR več, kot je bila ugotovljena tržna vrednost vozila, je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za popravilo za nadaljnjih 1.261,50 EUR. Odločitve ni mogoče preveriti, ker obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih manjkajo ali so nejasni. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče tudi ni odločilo o stroških prič, ki jih je tožeča stranka pravilno priglasila in tožeči stranki ni priznalo sodne takse v višini 675,00 EUR.

Tožena stranka delno izpodbija sodbo v ugodilnem delu (III.) za znesek 2.812,94 EUR iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev postopka, ker je dovolilo spremembo tožbe oziroma razširitev zahtevka. Sodišče je zmotno ugotovilo vrednost osebnega vozila A 6. Vozilo je bilo prodano za 22.000,00 EUR, kar ni neto cena, ampak dejansko prodajna cena. Pritožnica tudi v pritožbenem postopku vztraja, da je dejanska vrednost vozila 23.672,94 EUR in da je bilo vozilo prodano prepoceni, ker je bilo prodano za znesek 22.000,00 EUR. Zato je pritožnica oškodovana za 1.672,94 EUR in tega zneska sodišče tožeči stranki ne bi smelo priznati. Tudi stroški za prevzem vozila so previsoki, ker je tožena vozilo sama pripeljala na sedež tožeče, zato tožnica s tem ni imela nobenih stroškov (950,00 EUR). Sodišče se do ugovora tožene stranke v obrazložitvi sodbe v tem delu sploh ni opredelilo. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je neutemeljeno vložila predlog za izvršbo za znesek 22.000,00 EUR, zato ji sodišče teh stroškov postopka ne bi smelo priznati. Tožnica je s svojim zahtevkom uspela le v 22% in tega sodišče pri odmeri pravdnih stroškov ni upoštevalo.

Pritožbi sta v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, utemeljeni, v delu, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, pa ne.

Izvedenec B. J. je strošek sanacije poškodb na vozilu ocenil na 1.261,50 EUR. Oceno je podal na podlagi dostopne listinske dokumentacije v spisu, ki več od prisotnosti manjših odrgnin oziroma poškodb, predvsem lakiranih površin karoserije (praska na prednjem in zadnjem odbijaču ter rahla poškodba levega praga) ter počenega vetrobranskega stekla, ni izkazovala. Pritožba nekritično prezre, da se navedbe izvedenca, ki ga je angažirala izven pravdnega postopka, obravnavajo kot njene lastne navedbe, dokaz v pravdnem postopku pa je razpoložljiva listinska dokumentacija in izvedensko mnenje izvedenca, ki ga je postavilo sodišče. Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi bilo na vozilu več (oziroma drugačnih) poškodb, kot je to bilo ugotovljeno v prevzemnem zapisniku z dne 7. 9. 2010, in ker tožnica razen navedb o višini stroškov za odpravo poškodb drugih dokazov (npr. predračun za sanacijo poškodb od pooblaščenega servisa) ni predložila, pripomb na 6. 3. 2014 dopolnjeno izvedensko mnenje ni imela, prav tako tudi ni predlagala postavitve novega izvedenca, se pritožbene navedbe pokažejo kot neutemeljene.

Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je bilo vozilo prodano za 22.000,00 EUR (26.840,00 EUR bruto). Na podlagi 2. točke XIV. določila splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu št. FV-06 je tožeča stranka po razvezi pogodbe upravičena do odškodnine, ki je enaka vsoti vseh zapadlih in nezapadlih neplačanih obrokov po pogodbi, vse povečano za stroške opominov in zamudnih obresti, za stroške odvzema, hrambe in cenitve, vse zmanjšano za cenitveno vrednost vozila. Ker je bilo vozilo prodano za višji znesek, kot je znašala cenitvena vrednost vozila, to pomeni, da se za toliko zmanjša višina odškodnine, ki jo je dolžna plačati tožena stranka. Parlamentiranje pritožbe tožeče stranke z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kakšen je pravilen izračun cenitvene vrednosti vozila, je zato za odločitev v tej zadevi nerelavantno.

Tožena stranka tudi v pritožbenem postopku vztraja, da bi ocenjena vrednost vozila morala znašati 23.672,94 EUR in da je bilo vozilo, ki je bilo prodano za 22.000,00 EUR (neto), prodano pod vrednostjo. Pritožbena navedba je pavšalna in nima podlage v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca J., ki mu je pritožnica sicer nasprotovala, sredstev za postavitev novega pa ni bila pripravljena založiti, zato je njena pritožbena navedba neutemeljena.

Pritožbeno stališče, da sprememba tožbe, po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ni mogoča, nima podlage v določilih Zakona o pravdnem postopku in je neutemeljeno. Potem, ko sodišče v izvršilnem postopku ugodi ugovoru dolžnika, odloči, da se predlagana izvršba ne dovoli in da bo o utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice in stroškov postopka, odločeno v pravdnem postopku. V pravdnem postopku se o spremembi tožbe odloča skladno z 184. členom ZPP, zato očitana relativno bistvena kršitev postopka ni bila zagrešena.

Kar se tiče utemeljenosti tožbenega zahtevka (po višini) o stroških, ki so povezani s prevzemom vozila, cenitvijo in odjavo iz prometa, ne gre prezreti, da so bili izkazani z računom, ki ga je tožeča stranka plačala. Plačilo teh stroškov ima podlago v Pogodbi o finančnem leasingu in splošnih pogojih, ki so njen sestavni del. Tožeča stranka je upravičena do stroškov za zunanjega izvajalca, ki je sprožil iskalno akcijo za predajo avtomobila, nato pa pri toženi posredoval pri plačilih zapadlih obveznosti in končno vozilo prevzel, ga ocenil in odjavil iz prometa. Te stroške je tožeča stranka tudi dejansko plačala, kar je dokazala z listinami od A 13 do A 15, zato pritožbena navedba v tem delu ni utemeljena. Sodišče se je do relevantnih okoliščin v izpodbijani sodbi opredelilo. Očitane absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena zato ni zagrešilo.

Ker pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvarni niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče v tem delu tudi ni zagrešilo tistih kršitev postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožba zoper odločitev o glavni stvari (III., IV.) zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pa je potrebno razveljaviti, ker sodišče ni odločilo o priglašenih stroških prihoda prič na sodišče. Sodišče prve stopnje naj se, ko bo odločalo o stroških postopka, opredeli tudi do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na priznanje potrebnih stroškov postopka (3. točka 365. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (165. člen ZPP).