Jedro

Ugotovitev obeh upravnih organov, da sta tožničin oče in brat, ki naj bi po pregonu, izvedenem s strani Italijanov, postala domobranca, ne more biti podlaga za dokazno oceno, da italijanski okupator ni pregnal tožnice iz doma v okoliščinah iz 4. odstavka 2. člena ZZVN, ker sta bila tožničin oče in brat v času pregona domobranca. Ta okoliščina je vsaj nepopolno ugotovljena glede na izjave vseh prič, če ni že netočna sama po sebi. Tudi dejstvo, da so italijanske okupatorske sile vas izselile, in hkrati nudile pregnanemu civilnemu prebivalstvu zaščito, ne more biti podlaga za ugotovitev, da Italijani tožnice iz vasi niso pregnali v okoliščinah iz 4. odstavka 2. člena ZZVN. Takšno dvojno ravnanje italijanskih okupacijskih sil namreč ni izključeno.

Ker iz nobene odločbe ni dovolj jasno razvidno, kateri konkretni zakonski dejanski stan je tožena stranka uporabila, ker je ugotovila dejstva, ki se ne ujemajo s podatki v spisu in ni napravila celovite presoje vseh izpovedb prič, se odločbe ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se 2. točka izreka sklepa Upravne enote Cerknica št. 130-175/2010 z dne 15. 11. 2010 odpravi in se zadeva v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim prvostopenjskim aktom je Upravna enota Cerknica na podlagi 18. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Ur. l. RS. št. 18/2003 – uradno prečiščeno besedilo, 54/04 – ZDoh-1, 68/05-odločba US, 61/06 – ZDru-1 in 114/06-ZUTPG in 72/09, v nadaljevanju: ZZVN), v upravnem postopku priznanja statusa žrtve vojnega nasilja, uvedenem na podlagi vloge A.A., v drugi točki izreka odločila, da se tožnici za obdobje od 25. 7. 1942 do 17. 9. 1943 status žrtve vojnega nasilja – begunke ne prizna. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je tožnica dne 5. 5. 2010 vložila pisni zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – begunke, doživljenjske mesečne rente, pravice do zdravstvenega varstva – do plačila zdravstvenih storitev v višini polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja in pokojninske dobe. Vlagateljica je zahtevek obrazložila in predlagala zaslišanje prič. V obrazložitvi zahtevka je vlagateljica navedla, da je v Štrukljevo vas privihrala italijanska ofenziva. Italijani so vas požgali, odpeljali so tudi živino. Ker so imeli vlagateljičino družino za partizansko, so zbežali k Svetemu Vidu. Tam so bili do 17. septembra leta 1943. Sredi vasi je vlagateljičino družino, družino B., in družino C. obkolila partizanska straža. Odšli so mimo Ulake, Blok in Nove vasi proti Velikim Laščam. Tam so jih partizani zapustili, jim naredili govor in jim povedali, da se ne smejo vrniti na dom. V Velikih Laščah so ostali dva tedna, kasneje so odšli v Borovnico. Tam so se nastanili pri dobrih ljudeh. V Borovnici so bili do marca 1945, kasneje so odšli v Begunje, na dom pa so se lahko vrnili šele oktobra leta 1945. Oče vlagateljice in brat Č.Č. sta bila pogrešana v Teharjah, mlajši brat D.D. pa se je iz Teharij vrnil. Upravni organ je tekom postopka pridobil listinsko dokumentacijo – izpisek iz matičnega registra o rojstvu in matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi za vlagateljico, listine iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana – pritožbo mame vlagateljice zoper začasno odredbo Okrajnega sodišča v Cerknici z dne 28. 9. 1945, ter zaslišal v postopku predlagane priče. Stranka je upravnemu organu predložila seznam OZNE z dne 15. 9. 1944, kjer je popisana zaplenjena živina, seznam OZNE z dne 13. 9. 1944, kjer so navedene v noči iz 12. na 13. september 1944 izgnane družine, ter šolsko kroniko Osnovne šole od l. 1941 do l. 1945. Iz navedenih seznamov je razvidno, da je vlagateljica navedena na seznamu izgnancev, izdanem 13. 9. 1944. Prav tako je bila zaplenjena tudi živina, kar je razvidno iz „Seznama zaplenjene živine“, izdanega dne 15. 9. 1944. V postopku zaslišana priča B.B., stanujoča E., je ob priliki zaslišanja dne 26. 5. 2010 povedala, da sta bila oče vlagateljice F.F. in brat vlagateljice pri domobrancih, po vojni sta bila ubita. Ostali člani družine, med njimi tudi vlagateljica A.A., z okupatorjem niso sodelovali. Jeseni leta 1944 so družino B. nasilno pregnali partizani. Najprej so šli v Velike Lašče, kasneje v Borovnico in v Begunje. Partizani so njihov dom v Štrukljevi vasi tudi izropali. V postopku zaslišana priča G.G., stanujoča H., je ob priliki zaslišanja povedala, da je bila družina B. leta 1942 z doma nasilno pregnana, pregnali so jih Italijani. Šli so k Svetemu Vidu, tam so bili po več hišah. Oče in brat vlagateljice sta se kasneje pridružila domobrancem. V začetku septembra leta 1944 so h B. prišli partizani in zahtevali, da takoj zapustijo dom. Partizani so jih nasilno pregnali z doma in jim pobrali tudi premično premoženje. Gnali so jih preko Nove vasi do Velikih Lašč. Na dom so se lahko vrnili šele po vojni. Leta 1942, ko so bili prvič pregnani, so jih vaščani označili, da delujejo za partizane. Starša vlagateljice sta pomagala partizanom s hrano.

V postopku je bila kot priča zaslišana tudi I.I. iz Štrukljeve vasi, ki je gorela 25. 7. 1942. Italijani so prišli v vas in vaščane zbrali sredi vasi, moške so odpeljali, ženske in otroci pa so ostali v vasi. Zažgali so dve hiši, vnele so se še tiste, ki so bile pokrite s slamo. Družina J.J., družina C. in družina B. so se umaknile k Svetemu Vidu, ker doma v Štrukljevi vasi niso bili varni. Tisti moški, ki niso šli v partizane, so se umaknili k Svetemu Vidu. Tam so bili pod italijansko zaščito. Po kapitulaciji Italije so se vrnili v Štrukljevo vas, razen moških, ki so šli večinoma v Borovnico pod domobransko zaščito. Italijani so vaščane smatrali za partizane, zato so šli k Svetemu Vidu, kjer so bili na varnem. Tam so dobili tudi hrano. Od družine C. in B. ni bil nihče aktiven pri partizanih. Septembra leta 1944 so v vas prišli partizani. Dom sta morali zapustiti družini C. in B. Partizani so jim pobrali tudi premoženje – hrano, živino, oblačila. Preko Ravnika so jih gnali do Lužarjev, tam so jim zagrozili, da se ne smejo vrniti na dom. Odšli so v Borovnico. Do konca vojne se na dom niso mogli vrniti. Od družine B. sta pri domobrancih sodelovala oče D.D. in brat, vlagateljica pa ni sodelovala z okupatorjem.

Okoliščine nasilnega pregona družine B. pa je ob priliki zaslišanja dne 18. 6. 2010 pojasnila tudi vlagateljica. Italijani so dne 25. 7. 1942 požgali nekaj hiš v Štrukljevi vasi. Može iz vasi so Italijani odpeljali, štirje so bili odpeljani na Rab, ostale moške pa so izpustili. Italijani so jim izpraznili hlev, pobrali hrano, očeta so označili za partizana in mu grozili, da ga bodo odpeljali na Rab. Brat vlagateljice Č.Č. je bil odpeljan na Rab. Zaradi groženj Italijanov so se konec julija umaknili k Svetemu Vidu, kjer je bila italijanska postojanka. Domov v Štrukljevo vas so se vrnili 17. septembra 1943. Ponovno so bili pregnani od doma 12. septembra leta 1944. Ponoči so k njim prišli partizani. Malo pred Velikimi Laščami so jim zabičali, da se na dom ne smejo vrniti. Nekaj časa so bili v Velikih Laščah, potem so odšli v Ljubljano in od tam v Borovnico. Oče in brat vlagateljice sta bila pri domobrancih, ostali družinski člani pa niso sodelovali nikjer, bili so še premladi. Ob priliki zaslišanja sta tudi priči K.K. in L.L. potrdili, da so bili B., prav tako kot njihova družina pregnani z doma.

Prvostopenjski organ se nato sklicuje na 1. člen in 2.a člen ZZVN in navaja, da vlagateljica tekom postopka ni uspela dokazati, da se je konec julija 1942, nekaj dni po začetku italijanske ofenzive, družina B. iz Štrukljeve vasi preselila k Svetemu Vidu zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše ali stanovanja, oziroma zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja zoper družine partizanov ali njihovih sodelavcev. Domačija družine B. namreč ni bila uničena, požgana ali porušena. Razlog za preselitev torej ni bilo neposredno italijansko nasilje nad družino, saj se družina ni umaknila stran od Italijanov, ampak so odšli pod njihovo zaščito k Svetemu Vidu. Glede nasilnega pregona družine B. od partizanov, pa je vlagateljica z listinskimi dokazi ter pričami dokazovala, da je bila njena družina, družina B., v noči 12. na 13. septembra 1944 nasilno pregnana z doma v Štrukljevi vasi od partizanov.

Pritožnica se je pritožila zoper izrek iz 2. točke prvostopenjske odločbe. V pritožbi navaja, da je kot priča za gnusno dejanje italijanske vojske v svoji pripovedi in s potrditvijo prič obrazložila predmetno situacijo. Če bi samo upoštevali grožnje, strah in trpljenje, kolikor so pretrpeli, se ne da popisati. Italijani so svoje grožnje tudi uresničevali, saj so njenega starejšega brata M.M., odpeljali v taborišče Rab, strica N.N. zažgali in upepelili s hišo vred, postrelili in usmrtili štiri bratrance po mamini strani in štiri bratrance po očetovi strani, njim pa zagrozili, da jih bodo pobili, zlasti družino B. in C. Smatrali so jih za partizane, skupina partizanov se je nahajala za Štrukljevo vasjo na Čohovem. Ves ta čas so tožnica A.A., mama, D.D., O.O., F.F., R.R. in še ne dve leti star S.S. pri Sv. Vidu v glavnem stanovali pri Š., tožnica, ki je bila najstarejša, pa tudi brat D.D. in R.R., so hodili na žernado, da so si prislužili nekaj hrane. Tam so bili do konca italijanske okupacije. Kot žrtev vojnega nasilja po drugi svetovni vojni so jo izvrgli, da ni dobila nikakršne odškodnine, kar je bilo pa še najhujše, po vojski ni bilo ne hrane, niti redne službe ni mogla dobiti, saj tiste čase ni bilo nikakršnega prevoza do Cerknice, kjer bi bilo mogoče dobiti priložnostno delo.

Z drugostopenjsko odločbo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve na podlagi 18. in 20. člena ZZVN pritožbo zavrnilo. Sklicuje se na 1. člen ter 1. in 4. odstavek 2. člena ter 2a. člen ZZVN. Iz predložene dokumentacije izhaja, da so Italijani 25. 7. 1942 v Štrukljevi vasi zažgali dve hiši, vnele so se še nekatere, ki so bile krite s slamo, B. hiša pa ni bila požgana, porušena ali uničena. Tako stranka ni uspela dokazati, kot to zahteva zakon, da se je strankina družina iz vasi morala k Svetem Vidu preseliti zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše ali stanovanja oz. zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja zoper družine partizanov ali njihovih sodelavcev, saj sta bili strankin oče in brat pri domobrancih in ne pri partizanih. Razlog za preselitev torej ni bilo neposredno okupatorjevo nasilje ampak strah, kot navaja tudi stranka v pritožbi. Na podlagi navedenega dejanskega stanja ni podlage za tak zaključek. Zakonodajalec pa ni imel namena, da bi vse osebe, ki so preživele obdobje druge svetovne vojne pridobile statusa žrtve vojnega nasilja. Zato je bilo ugotovljeno, da se družina B. ni izselila zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše oz. zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja zoper družino.

Tožnica je vložila tožbo zoper 2. točko prvostopenjske odločbe. V tožbi pravi, da prvostopenjskemu organu očitno ni znano zgodovinsko ozadje obdobja pred in med italijansko poletno ofenzivo 1942 in zlasti ne dejstvo, da se je takrat večina podeželskega prebivalstva v Ljubljanski pokrajini znašla na udaru revolucionarnega nasilja na eni in okupatorjevih represalij na drugi strani. O tem priča veliko zgodovinskih razprav in literature, ki je izšla po letu 1990. (Med temi npr.: Albert Svetina, Od osvobodilnega boja do banditizma, Ljubljana, 2004, ali Angela Vode, Skriti spomin, Ljubljana 2005.) Revolucionarno nasilje in okupatorjeve represalije so na podeželju sprožili nastanek vaških straž, ki so kot začasni izhod ublažile zlasti nasilje nad neoboroženim nekomunističnim prebivalstvom.

Italijanska vojska je med ofenzivo, ko še ni bilo vaških straž, izropala domačije in v internacijo pošiljala priprte moške, kot potencialne partizane, ne glede na njihovo nazorsko ali politično pripadnost, in med temi sta bili tudi družina C. in B. Zaradi odklanjanja komunistične ideologije in izpostavljene nevarnosti pred partizani so se v zaščito vaške straže pri Svetem Vidu najprej zatekli za orožje sposobni moški člani obeh družin, zaradi strahu in groženj terencev ter partizanov pa nato tudi preostali člani družin, ki so celotno obdobje izgnanstva pri Sv. Vidu. Iz navedenih ugotovitev je razvidno, da sta bili družini C. in B. žrtvi revolucionarnega in okupatorskega nasilja in da sta se pod zaščito vaške straže pri Sv. Vidu zatekli v smrtni nevarnosti zaradi očitnih groženj terencev. Status žrtev vojnega nasilja nedvomno pripada tudi za obdobje konec junija 1942 do 17. 9. 1943. Sklicuje se na 4. odstavek 2. člena ZZVN.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da razlog za preselitev ni bilo neposredno italijansko nasilje nad družino, saj se družina ni umaknila stran od Italijanov, ampak je odšla pod njihovo zaščito k Svetem Vidu. Prav tako ni šlo za izvajanje povračilnih ukrepov okupatorja zoper družine partizanov ali njihovih sodelavcev, saj sta bila oče in brat domobranca.

Tožba je utemeljena.

Po določilu 4. točke 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) mora obrazložitev upravnega akta vsebovati navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba. Prvostopenjska odločba sicer citira nekatere dele določila 1. člena, 2. člena (med drugim 4. odstavek) in 2. alineo 2.a člena ZZVN, med tem ko drugostopenjska odločba citira 1. člen, 1. in 4. odstavek 2. člena ter 2. alineo 2.a člena ZZVN, vendar sodišče ne more ugotoviti, ali je tožena stranka odločitev oprla na določilo 4. odstavka 2. člena ZZVN ali na 2. alineo 2.a člena ZZVN. Iz obeh odločb bi bilo mogoče napraviti sklep, da tožena stranka ni izdala negativne odločbe v 2. točki izreka zaradi tega, ker bi tožnica prostovoljno ali poklicno sodelovala z agresorjem, saj to iz nobene izpovedbe priče ne izhaja, in ravno tako bi bilo mogoče napraviti sklep, da tožena stranka odločitev ni oprla na ugotovitev, da je bila tožnica rojena staršem, ki so prostovoljno ali poklicno sodelovali z agresorjem (2. alinea 2.a člena ZZVN). Oba organa sta namreč ugotovitev, da sta bila tožničina oče in en brat domobranca, uporabila le za presojo, da italijanske okupatorske sile niso pregnale tožnice z doma v okoliščinah iz 4. odstavka 2. člena ZZVN, glede na to, da sta bila domobranca, ampak se je tožničina družina izselila zaradi strahu. To pa ne ustreza podatkom v spisu oziroma izpovedbam prič, kajti tožnica je v vlogi navedla, da so imeli Italijani tožničino družino za partizansko, priča G.G. je navedla, kot je to povzel upravni organ, da so družino tožnice leta 1942 od doma nasilno pregnali Italijani, in da sta se oče in brat tožnice „kasneje“ pridružila domobrancem, da sta starša tožnice „s hrano pomagala partizanom“; tudi iz izpovedbe priče I.I. izhaja, da sta se tožničin oče in brat šele po pregonu s strani Italijanov pridružila domobrancem in da so Italijani vaščane smatrali za partizane. To pomeni, da ugotovitev obeh upravnih organov, da sta tožničin oče in brat, ki naj bi po pregonu, izvedenem s strani Italijanov, postala domobranca, ne more biti podlaga za dokazno oceno, da italijanski okupator ni pregnal tožnice iz doma v okoliščinah iz 4. odstavka 2. člena ZZVN, ker sta bila tožničin oče in brat v času pregona domobranca. Ta okoliščina je vsaj nepopolno ugotovljena (v smislu 8. in 10. člena ZUP) glede na izjave vseh prič, če ni že netočna sama po sebi. Tudi dejstvo, da so italijanske okupatorske sile vas izselile, in hkrati nudile pregnanemu civilnemu prebivalstvu zaščito pri Sv. Vidu, ne more biti podlaga za ugotovitev, da Italijani tožnice iz vasi niso pregnali v okoliščinah iz 4. odstavka 2. člena ZZVN. Takšno dvojno ravnanje italijanskih okupacijskih sil namreč ni izključeno. Z vidika 4. odstavka 2. člena ZZVN je pomembno tudi, da je tožnica zatrjevala, da so jim Italijani izpraznili hlev, pobrali hrano, očeta so označili za partizana in mu grozili, da ga bodo odpeljali na Rab, brat Č.Č. pa je bil odpeljan v taborišče na Rab. Te okoliščine, v povezavi z izjavami zaslišanih prič v upravnem postopku, kažejo na to, da jih je potrebno obravnavati v povezavi z pojmi: „povračilni ukrepi“, „izropanje“ stanovanjske hiše, „nasilni pregon iz doma“ iz 4. odstavka 2. člena ZZVN. Ker torej iz nobene odločbe ni dovolj jasno razvidno, kateri konkretni zakonski dejanski stan je tožena stranka uporabila, ker je tožena stranka ugotovila dejstva, ki se ne ujemajo s podatki v spisu in ni napravila celovite presoje vseh izpovedb prič (10. člen ZUP), se odločbe ne da preizkusiti v smislu 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo 3. odstavka 27. člena ZUS-1 in je podana bistvena kršitev določb postopka. Zato je sodišče tožbi ugodilo, kot izhaja iz izreka sodne odločbe in je zadevo v navedenem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje (3. odstavke 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni organ v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 25. člena ZUS-1).