Jedro

V postopku izročitve tujega državljana se sme pripor praviloma odrediti le, če je država prosilka po diplomatski poti podala formalno popolno prošnjo v skladu s 523. členom ZKP, ter izkaza hkrati katerega izmed pripornih razlogov iz 201. člena ZKP. Le izjemoma sme policija tujcu odvzeti prostost, sodišče pa odrediti pripor še preden prispe na sodišče formalna prošnja za izročitev. Gre za tako imenovani začasni izročitveni pripor, ki ga je dopustno odrediti v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril. Po določbi 525. člena ZKP v takem primeru zadostuje, da država prosilka prošnjo za izročitev poda na kakršenkoli način, mora pa v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Ker zagovornik v zahtevi ne navaja, da ti pogoji ne bi bili izpolnjeni, je Vrhovno sodišče presojalo le zagovornikove navedbe, da begosumnost zahtevane osebe ni izkazana, in da odreditev pripora za zagotovitev njegove navzočnosti v postopku odločanja o izročitvi državni prosilki ni neogibno potrebna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Kpd 15827/2016 z dne 22. 4. 2016 na podlagi drugega odstavka 525. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in četrtega odstavka 16. člena Evropske konvencije o izročitvi zoper zahtevano osebo J. K. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi z drugim odstavkom 525. člena ZKP odredila pripor v trajanju do štirideset dni. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Ks 15827/2016 z dne 25. 4. 2016 pritožbo zagovornika zahtevane osebe zavrnil. 2. Zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik zahtevane osebe dne 4. 5. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da je bil pripor odrejen nezakonito, ker ni podan priporni razlog begosumnosti. Uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi preiskovalna sodnica lahko preko veleposlaništva preverila, kje ima zahtevana oseba prijavljeno stalno prebivališče in če je na Madžarskem res zaposlen, kot je izpovedal v svojem zagovoru. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 25. 5. 2016, predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da so v obeh sklepih jasno in zadostno navedene okoliščine, ki izkazujejo begosumnost zahtevane osebe. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja tudi presoja, da je odreditev pripora v obravnavanem primeru neogibno potrebna za izvedbo postopka izročitve državi prosilki.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila zahtevna oseba in njen zagovornik seznanjena. O njem se je zagovornik izjavil z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 31. 5. 2016. V njej je navedel, da nasprotuje navedbam vrhovne državne tožilke ter poudaril, da zgolj dejstvo, da zahtevana oseba ni pristala na izročitev Republiki Švici, ne more biti razlog, ki bi nakazoval na priporni razlog begosumnosti.

5. V postopku izročitve tujega državljana se sme pripor praviloma odrediti le, če je država prosilka po diplomatski poti podala formalno popolno prošnjo v skladu s 523. členom ZKP, ter izkaza hkrati katerega izmed pripornih razlogov iz 201. člena ZKP. Le izjemoma sme policija tujcu odvzeti prostost, sodišče pa odrediti pripor še preden prispe na sodišče formalna prošnja za izročitev. Gre za tako imenovani začasni izročitveni pripor, ki ga je dopustno odrediti v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril. Po določbi 525. člena ZKP v takem primeru zadostuje, da država prosilka prošnjo za izročitev poda na kakršenkoli način, mora pa v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Ker zagovornik v zahtevi ne navaja, da ti pogoji ne bi bili izpolnjeni, je Vrhovno sodišče presojalo le zagovornikove navedbe, da begosumnost zahtevane osebe ni izkazana, in da odreditev pripora za zagotovitev njegove navzočnosti v postopku odločanja o izročitvi državni prosilki ni neogibno potrebna.

6. Policisti Policijske postaje za izravnalne ukrepe Murska Sobota so na podlagi razpisanega ukrepa po 26. členu SIS II pravosodnega organa Švice in naloga izdanega s strani Okrožnega sodišča v Thal-Gaeu, dne 21. 4. 2016 J. K., odvzeli prostost. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zoper obdolženca z izpodbijanim sklepom odredila pripor. Iz obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice, ki mu je v pritožbenem postopku pritrdil tudi zunajobravnavni senat istega sodišča, izhaja, da je zahtevana oseba državljan Republike Madžarske, kjer ima tudi urejeno stalno bivanje. Iz sklepa nadalje izhaja, da zahtevane osebe na Republiko Slovenijo ne veže nobena navezna okoliščina ter da je v Maribor prišla zgolj zato, da bi svojo partnerko pripeljala k sorodnikom. Sodišče v izpodbijanem sklepu še ugotavlja, da zahtevana oseba sama navaja, da se od konca postopka v letu 2007 ni več nahajala v Švici ter da ji je bila tam izrečena visoka zaporna kazen. Na podlagi teh okoliščin je preiskovalna sodnica presodila, da ni mogoče pričakovati, da bi se zahtevana oseba, če bi ostala na prostosti, odzivala vabilom sodišča v zvezi z izvedbo postopka za izročitev zaradi izvršitve zaporne kazni.

7. Neutemeljena je torej trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da presoja sodišča, da je pri zahtevani osebi podan priporni razlog begosumnosti, temelji zgolj na dejstvu, da gre za tujega državljana, temveč je sodišče begosumnost utemeljilo tudi z drugimi konkretnimi okoliščinami. Sodišče je tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru utemeljeno presodilo, da ne obstajajo nobena zagotovila, da ne bo zahtevana oseba pobegnila na Madžarsko ali kam drugam in se tako izognila postopku v zvezi z izročitvijo Švici.

8. Glede na visoko stopnjo obdolženčeve begosumnosti je sodišče tudi utemeljeno presodilo, da je pripor neogibno potreben za izvedbo postopka, ter da ga ni mogoče nadomesti z milejšimi ukrepi.

9. Zagovornik zahtevane osebe z navedbami v zahtevi, da se zahtevana oseba nima kam skriti ali pobegniti, razen na Madžarsko, ki je članica Evropske unije, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, ter da bi sodnica lahko preko veleposlaništva preverila, če je zahtevana oseba na Madžarskem zaposlena, po vsebini pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

10. Kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik zahtevane osebe v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.