Jedro

Prvostopno sodišče je pri ocenjevanju verjetnosti trditev ene in druge stranke o višini terjatve dolžnika do upnika, zavarovane z akceptnim nalogom, pravilno sklepalo, da imajo večjo težo dokazila dolžnika. Na predložene dolžnikove račune bi se moral upnik, če je hotel uspeti s predlogom za izdajo začasne odredbe, odzvati tako, da bi povedal, kako jih je poravnal (vsakega posebej) oziroma, zakaj jih ne priznava. Upnik (pritožnik) ni uspel izkazati verjetnosti, da ima zoper dolžnika terjatev na vrnitev spornega akceptnega naloga, kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (1. odst. 272. člena ZIZ). Ob tem je nepomembno, ali bi dolžnik z izdajo začasne odredbe utrpel kakšno škodo, saj je pogoj iz 3. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ le dodaten in ne samozadosten pogoj za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je prepovedalo vnovčenje akceptnega naloga v višini 1.862.500,00 SIT in ga razveljavilo. S popravnim sklepom je še naložilo upniku, da povrne dolžniku njegove stroške postopka v višini 23.974,00 SIT.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Navedel je, da znaša terjatev dolžnika do upnika po izpisu saldakontnih kartic le 82.203,00 SIT in da nikoli ni znašala 1.818.394,00 SIT. S samo izdajo začasne odredbe dolžnik po njegovem mnenju ne bi bil oškodovan, upnik pa bi lahko rešil svoje podjetje.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pri ocenjevanju verjetnosti trditev ene in druge stranke o višini terjatve dolžnika do upnika, zavarovane z akceptnim nalogom, pravilno sklepalo, da imajo večjo težo dokazila dolžnika. Na predložene dolžnikove račune (verodostojne listine po ZIZ-u) bi se moral upnik, če je hotel uspeti s predlogom za izdajo začasne odredbe, odzvati tako, da bi povedal, kako jih je poravnal (vsakega posebej) oziroma, zakaj jih ne priznava. Namesto tega je predložil le ročni izpis iz kontne kartice, brez podpisa odgovorne osebe in nežigosan. V njem je poleg tega zabeležen le en račun izmed petih, ki jih je predložil dolžnik. Po povedanem se pokaže kot pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ki je ugodilo ugovoru dolžnika. Upnik (pritožnik) ni uspel izkazati verjetnosti, da ima zoper dolžnika terjatev na vrnitev spornega akceptnega naloga, kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (1. odst. 272. člena ZIZ). Ob tem je nepomembno, ali bi dolžnik z izdajo začasne odredbe utrpel kakšno škodo, saj je pogoj iz 3. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ le dodaten in ne samozadosten pogoj za izdajo začasne odredbe.

Potem, ko se je izrecno uveljavljani pritožbeni razlog (zmotna ugotovitev dejanskega stanja) pokazal za neutemeljenega, je pritožbeno sodišče po določbi 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi z določbama 366. člena ZPP in 15. člena ZIZ sklep sodišča prve stopnje preizkusilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ker takih prvostopno sodišče ni zagrešilo, je bilo treba po določbi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIP pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrditi.