Jedro

Delodajalec ne more po lastni oceni z odločitvijo direktorja ob razpisu delovnega mesta določiti poskusnega dela ob izbiri kandidata, če za to delovno mesto ni v splošnem aktu določil poskusnega dela kot posebnega delovnega pogoja.

Poskusno delo mora biti objavljeno v razpisu oz. oglasu. Če poskusno delo ni zakonito določeno, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno brez pogoja poskusnega dela, zato morebitna negativna ocena poskusnega dela (ki je po vsebini sodišče niti ni bilo dolžno preizkušati) ne more biti zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi obvestila z dne 27.6.1996 ter 22.7.1996, ampak traja do 31.8.1997 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico (za čas do prenehanja delovnega razmerja dne 31.8.1997) vrne na delo ter ji za čas od 1.7.1996 dalje prizna in izplača vse pravice iz dela, vključno z neto plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v osmih dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Obenem je sklenilo, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je tožena stranka sklenila delovno razmerje pri toženi stranki za dobo enega leta zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu, s poskusnim delom enega meseca, s pogoji dela in poskusnim delom pa je bila tožnica seznanjena. Tožnica izpodbija negativno oceno poskusnega dela, ne pa zakonitosti določitve poskusnega dela. Določitev poskusnega dela je bila zakonita, saj je pri toženi stranki v 21. členu določeno poskusno delo za vsa delovna mesta (razen za pripravnike in vodstvene delavce) v različnem trajanju, glede na zahtevnost posameznih skupin dela. Glede na naravo dela v vrtcih ima ravnateljica široka pooblastila v zvezi s sprejemom delavcev na delo in sistemizacijo delovnih mest, za zagotovitev ustrezne kadrovske politike pa je potrebna takšna določitev poskusnega dela, kot je opredeljena v 21. členu pravilnika tožene stranke. Glede sistemizacije tožena stranka pojasnjuje, da je bilo delovno mesto, na katerega je bila sprejeta tožeča stranka, tj. čistilka - delavka v razdelilni kuhinji, veljavno sistemizirano in opredeljeno v starem aktu o sistemizaciji delovnih mest (delovna področja v VVZ). Ker je bila odločitev o uvedbi poskusnega dela zakonita, je izpodbijana sodba nepravilna. V dopolnitvi pritožbe pa tožena stranka navaja, da sodišče ni raziskalo dejanskega stanja v zvezi z obstojem pogodbe o zaposlitvi, ki je po zakonu konstitutivni element nastanka delovnega razmerja, in da je ostalo nerazčiščeno dejstvo, ali je tožeča stranka sploh veljavno sklenila delovno razmerje s toženo stranko.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, in opozarja, da ima tožena stranka težave pri sprejemanju v delovno razmerje in neurejeno stanje na tem področju zaradi pomanjkanja ustreznih zakonitih podlag, na kar kaže dejstvo, da je na objavljeno delovno mesto kuharice brez poskusnega dela izbrala tožnico za delavko v razdelilni kuhinji s poskusnim delom ter jo razporedila na delo kot kuharico in čistilko v razmerju 50:50, po delovnem načrtu za leto 1995/96. Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa poudarja naslednje: Delavcu lahko preneha delovno razmerje na podlagi 4. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), to je če na poskusnem delu ne doseže ustreznih rezultatov dela, le, če je bilo poskusno delo za delovno mesto, na katerem se je zaposlil, zakonito določeno. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je pogoj uspešne ocene poskusnega dela, ki je bilo določeno v nasprotju z zakonom in kolektivno pogodbo, neupošteven, negativna ocena poskusnega dela pa neutemeljen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je bilo v obravnavani zadevi poskusno delo za delovno mesto čistilka - delavka v razdelilni kuhinji, na katerega je bila na podlagi objave sprejeta tožnica za določen čas 12 mesecev (nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu), določeno nezakonito.

Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na 2. odstavek 14. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) ter 16. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), zlasti pa na določbo 21. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami in dopolnitvami) ter določbo 20. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti vzgoje in izobraževanja (Ur.l. RS št. 52/94), v katerih je določeno, da se z aktom o sistemizaciji za posamezno delovno mesto določijo posebni delovni pogoji za sklenitev delovnega razmerja. Med posebne delovne pogoje spada tudi poskusno delo - po določbi 2. odstavka 14. člena ZTPDR je namreč s splošnim aktom lahko določeno poskusno delo kot poseben pogoj za delo delavcev na določenih delovnih mestih, razen za pripravnike, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Tožena stranka nima določenega poskusnega dela za posamezna delovna mesta v sistemizaciji, ali v drugem aktu, ki je podlaga za zaposlovanje delavcev (to bi lahko bil tudi letni delovni načrt, če bi poleg seznama delovnih mest vseboval tudi pogoje za zasedbo ter posebne pogoje), v skladu z določbami navedenega zakona in kolektivnih pogodb. Na to kaže tudi določba 2. in 3. odstavka 21. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, po kateri ravnatelj, ki opravi izbiro med kandidati, hkrati odloči o uvedbi poskusnega dela, določi čas trajanja in način spremljanja poskusnega dela ter imenuje komisijo, dolžino poskusnega dela pa ravnatelj določi s pogodbo o zaposlitvi in ne more biti daljša, kot je določeno v objavi. Vsebina 21. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke ne potrjuje trditve tožene stranke, da je pri toženi stranki poskusno delo določeno za vsa delovna mesta, saj je očitno, da je prepuščeno oceni ravnatelja, ali bo poskusno delo v konkretnem primeru določil ali ne, kar pa ni skladno s citiranimi določbami ZTPDR oz. kolektivnih pogodb. Zato iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, poskusno delo ob zaposlitvi tožnice na delovnem mestu čistilke - delavke v kuhinji ni bilo zakonito določeno. Poleg tega pa je iz listin v spisu tudi razvidno, da je tožena stranka prijavila potrebo po delavcu oz. objavila prosto delovno mesto (na Zavodu za zaposlovanje - B4) kuharice, brez poskusnega dela, na podlagi te objave pa je, kot pravilno opozarja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, sprejela tožnico na kombinirano delovno mesto čistilke - delavke v kuhinji, s poskusnim delom 1 meseca, ki je bilo kot posebni pogoj za zasedbo delovnega mesta določeno šele v sklepu o izbiri.

Če poskusno delo ni zakonito določeno, morebitna negativna ocena poskusnega dela (ki je po vsebini sodišče niti ni bilo dolžno preizkušati) ne more biti zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

Za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno vprašanje, ali je bila s tožečo stranko sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi, saj ni nobenega dvoma o tem, da je bila tožnica sprejeta v delovno razmerje na podlagi objave za določen čas enega leta, delo pa je dejansko opravljala. Obstoj delovnega razmerja je tožena stranka očitno priznavala, sicer ji ne bi izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi negativne ocene poskusnega dela z datumom 1.7.1996. V vsakem primeru je delodajalec tisti, ki mora zagotoviti spoštovanje 12. člena ZDR, po katerem delavec ne more začeti delati v organizaciji oz. pri delodajalcu, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi - tudi če pisna pogodba ne bi bila sklenjena, je bila tožnica pri toženi stranki vsaj v t.i. faktičnem delovnem razmerju pri toženi stranki, za katerega glede prenehanja delovnega razmerja veljajo enaka pravila kot za delovno razmerje, ki je sklenjeno na podlagi sklepa o izbiri in pisne pogodbe o zaposlitvi.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90), na katere je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo iz potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).