Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Sodna praksa se je izrekla o tem, da lahko sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva tudi čas čakanja na njeno odmero. Odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka pa mora imeti utemeljene razloge v zavlačevanju postopka s strani ene izmed strank, ali morda celo zlorabi procesnih pravic. Zato je treba v vsakem primeru posebej presoditi ali je res šlo za tako dolg postopek s takimi procesnimi razpolaganji, ki zahtevajo odmero višje odškodnine.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne.

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici znesek 1.650.000,00 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1999 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvržbo.

V ostalem se revizija tožeče stranke zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 240.079,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 96.260,00 SIT od 20.11.1999 dalje do plačila, od zneska 113.694,00 SIT od 26.11.1999 dalje do plačila, od zneska 10.459,00 SIT od 08.06.2000 dalje do plačila in od zneska 19.684,00 SIT od 18.10.2001 dalje do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo za v skupnem znesku 1.450.000,00 SIT, v presežku do enakega zneska pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Istočasno je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati pravdne stroške v znesku 179.576,00 SIT. Sodišče druge stopnje je v izreku o glavni stvari obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pritožbi tožeče stranke zoper stroškovno odločitev pa je delno ugodilo in izrek o stroških v sodbi sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 179.576,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 96.260,00 SIT od 20.11.1999 dalje do plačila, od ostalih stroškov v znesku 83.316,00 SIT pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1999 dalje do plačila.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z znižanjem odškodnine za 1.190.000,00 SIT. Povdarja ugotovitev, da zaradi poškodbe tožnica sploh ni bila v bolniškem staležu. Zdravljenje ni zahtevalo posebne medicinske rehabilitacije. Neupravičeno je prisojena tudi odškodnina za strah. Nesorazmerno je odločeno o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. Del težav tožnici nastaja tudi zaradi bolezenskih sprememb, ki so bile prisotne že pred poškodbo.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v njenem zavrnilnem delu in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, torej tudi v preostalem zahtevanem delu v znesku 1.450.000,00 SIT. Pri odmeri odškodnine bi morala priti do izraza okoliščina, da je poteklo veliko časa od nastanka škode do odmere odškodnine. Kršena so bila temeljna načela Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Graja tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti od dosojenega zneska. Meni, da v tem pogledu sodba sodišča druge stopnje ni navedla potrebnih razlogov. Zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo bi se morale prisojati po določbi 919. člena ZOR. Glede na obseg tožnici nastale škode je dosojena odškodnina prenizka. Pri tem revizija navaja nekatere konkretne primere iz sodne prakse, v katerih je za podoben obseg in obliko škode oškodovancem bila priznana višja odškodnina. Če bi sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali vsa ugotovljena dejstva, bi morali tožnici priznati vso zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu ter iz naslova duševnih bolečin ob zmanjašnju življenskih aktivnosti.

Pravdni stranki na reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku 1999, v nadaljevanju ZPP).

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

Revizija tožeče stranke ima prav, da je treba denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerjati z uporabo kriterijev, ki so našteti v določbi 200. člena ZOR, pa tudi na podlagi primerjave s podobnimi škodami in odškodninami zanje v skladu s sodno prakso. Tako je mogoče zagotoviti, da so oškodovancem za posamezne oblike škod od najlažjih do katastrofalnih prisojene približno eneake odškodnine. Revizija v tem pogledu ponuja primerjavo tožnici v izpodbijani sodbi dosojene odškodnine s posameznimi primeri sodne prakse. Vendar pa so po eni strani za primerjavo sposobni predvsem tisti primeri, ko je višina odškodnin bila revizijsko preiskušena, po drugi strani pa je zaradi padca vrednosti denarja višino dosojene odškodnine primerjalni treba uskladiti z ustreznimi vrednostnimi merili (na primer z rastjo povprečne plače). Na takšen način opravljena primerjava pokaže, da je tožnici dosojena odškodnina prenizka le iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti, da pa je ni mogoče zviševati v postavki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu.

Glede na obseg poškodovanja je tožničino škodo možno uvrstiti med škode lažjega obsega. Utrpela je udarnino ledveno križnega dela hrbtenice in udarnino sedalnih predelov. Nastopilo je popoškodbeno draženje levega križno-črevničnega spoja, dodatno pa je bil ugotovljen tudi zvin spoja med križnico in črevnico z natrganjem veznih struktur. Dejstvo, da je tožnica kljub takšni poškodbi lahko oprvljala svoje delo (v bolniškem staležu se ni nahajala), da je le en dan prestajala hude telesne bolečine, en teden srednje in da so nato v lažji obliki pojemale, kaže na manjši obseg škode iz tega naslova, zaradi česar je dosojena odškodnina v znesku 700.000,00 SIT primerna in je ni mogoče zviševati, niti zniževati. Revizija tožene stranke v tem obsegu očitno ne upošteva dejstava, da je tožnica zaradi padca utrpela zvin spoja med križnico in črevnico z natrganjem veznih struktur. Okoliščini, da ni bila v bolniškem staležu, zato ni mogoče pripisovati takšne teže kot jo daje revizija tožene stranke. V navedenem okviru je mogoče zavrniti tudi revizijsko tezo iste tožene stranke, da tožnica ni utrpela strahu za izid zdravljenja, ker se posebej sploh ni zdravila. Razlogi sodb nižjih sodišč so v tem pogledu pravno pravilni saj temeljijo na ugotovitvah izvedenca kirurga in tožničini lastni izpovedi. Glede na ugtovitve, da strah vendarle ni bil dolgotrajen, pa ni mogoče slediti reviziji tožeče stranke in dosojene odškodnine iz naslova strahu v znesku 150.000,00 SIT zviševati.

Pri ugotavljanju obsega tožničinega zmanjšanja življenskih aktivnosti je bila okoliščina, da so tožničine težave hrbtenico delno tudi posledica tudi bolezenskih sprememb zaradi degenerativne prizadetosti hrbtenice v ledveno križnem prehodu. Revizija tožene stranke torej nima prav, ko trdi nasprotno. Res je, da je mogoče posledice nastale zaradi škodnega dogodka in tiste, ki so povezane z degenerativnimi obolenji, odstotkovno razmejiti, vendar pa je primerjava odvisna tudi od ostalih okoliščin. Poškodba degenerativne bolezenske spremembe se lahko dodatno poslabša in zaplete do take mere, da je odstotkovna primerjava oškodovancu lahko v škodo. Ugotovljena dejstva v obravnavanem primeru kažejo takšno stanje, da je tožničino poslabšanje zdravstvehega stanja ob sicer že prizadeti hrbtenici, zaradi poškodbenih posledic tako izrazito, da terja zvišano odškodnino iz tega naslova. Pri tem so poleg duševnih bolečin, ki jih tožnica prestaja zato, ker se ne more več v enakem obsegu udejstvovati v privatnem življenju, odločilne posledice, ki nastajajo ob obremenitvah hrbtenice pri poklicnem zdravniškem delu (dejanske ugotovitve o tem, da mora ob dolgotrajnih operacijah, ki jih opravlja, prejemati injekcijo zdravila proti bolečinam). Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu ugodilo reviziji tožeče stranke in tožnici iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenskih aktivnosti dosojeno odškodnino zvišalo od 600.000,00 SIT na 800.000,00 SIT.

Dosojena odškodnina v skupnem znesku 1.650.000,00 SIT po povedanem odraža tako obseg tožnici prizadejane škode kot tudi primerjavo z ustreznimi podobnimi primeri sodne prakse.

Reviziji tožeče stranke tudi ni mogoče priznati utemeljenosti glede vprašanja teka zamudnih obresti od dosojenega zneska in glede vpliva odbobja na čakane odškodnine kot podlage za dosodo višje odškodnine. Razlogov, da bi se spremenila utečena sodna praksa po kateri se odškodnina za nepremoženjsko škodo določa po razmerah na dan sojenja z zamudnimi obrestmi od tedaj dalje še ni. Inflacija v preteklih letih je sicer bistveno nižja kot v času, ko so sodišča sprejela prakso, ki jo revizija izposdbija, vendar še vedno toliko, da posega v vrednostna razmerja in zahteva tak način odločanja, kakršnega revizija izpodbija. Ni mogoče upoštevati spremembe razmer v zvezi s padanjem vrednosti denarja z dvojnimi sredstvi, to je z odločanjem o razmerah na dan sojenja in še z zamudnimi obrestmi za vmesni čas do dneva sodbe. Tudi sklicevanje na določbo 919. člena ZOR ni utemeljeno. V drugem odstavku tega člena je namreč določeno, da začne teči rok za izplačilo odškodnine od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice, če je za ugotovitev tega potreben določen čas. Sodna praksa se je izrekla tudi o tem, da lahko sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva tudi čas čakanja na njeno odmero. Odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka pa mora imeti utemeljene razloge v zavlačevanju postopka s strani ene izmed strank, ali morda celo zlorabi procesnih pravic. Zato je treba v vsakem primeru posebej presoditi ali je res šlo za tako dolg postopek s takimi procesnimi razpolaganji, ki zahtevajo odmero višje odškodnine. Revizijsko sodišče je v obravnavanem primeru ugotovilo, da je postopek tekel korektno in da tudi ni mogoče ugotoviti zlorab procesnih pravic (tožene stranke).

Delna ugoditev reviziji (prvi odstavek 380. člena ZPP) je imela za posledico tudi ponovno odločitev o pravdnih stroških (165. člen ZPP). Uspeh tožeče stranke v pravdi je 75% od priznanih stroškov v znesku 323.458,00 SIT je tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje v znesku 200.901,00 SIT. Ker pa so toženi stranki nastali stroški v znesku 202.806,00 SIT,je tudi ona upravičena (zaradi 43% uspeha v pravdi) do povrnitve prevdnih stroškov 87.207,00 SIT. Ob pobotanju je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 113.964,00 SIT poleg tega pa še izvedenske stroške v znesku 96.260,00 SIT (ali skupno 209.954,00 SIT). Na pritožbeni stopnji je tožeča stranka uspela s 14%, zaradi česar je od priglašenih stroškov v znesku 74.708,00 SIT upravičena do povrnitve zneska 10.459,00 SIT. Na revizijski stopnji je tožeča stranka priglasila stroške 140.600,00 SIT zaradi česar je ob enakem uspehu upravičena do povrnitve stroškov v znesku 19.684,00 SIT. Tako mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 240.097,00 SIT pri čemer pa zamudne obresti od zneska 96.260,00 SIT (stroški izvedenskega mnenja) tečejo od 20.11.1999 dalje do plačila, od zneska 113.694,00 SIT od 26.11.1999 (sojenje na prvi stopnji) dalje do plačila, od zneska 10.459,00 SIT od 08.06.2000 (sojenje na drugi stopnji) do plačila in od zneska 19.684,00 SIT od 18.10.2001 dalje do plačila.