Jedro

Davčni organ je prvostopenjskemu organu poslal dopis, v katerem je navedeno, da davčni zavezanec A. d.o.o. ni predložil REK obrazcev za vse zaposlene na predpisan način in v predpisanih rokih, da nima poravnanih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, da ni predložil REK-1 obrazcev za izplačilo plač za določene mesece, da ima neporavnane obveznosti v skupni višini 8.226,64 EUR, da ni zaprosil za njihov odlog, odpis ali obročno plačilo ter da je bil kaznovan z globo zaradi prekrška, ker ni oddal obračuna predvidene davčne osnove za leto 2012. Sporno v zadevi je, ali je navedeno lahko razlog za domnevo, da se sam tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Po mnenju sodišča je takšen sklep preuranjen. Prvostopenjski organ namreč ni zbral dovolj dokazov za osebno krivdo tožnika. Omenjena gospodarska družba, v kateri so bile zaznane kršitve, tudi ni več tožnikova, saj jo je prodal. Toženka pa tudi ni utemeljila, da oziroma kako zdajšnje bivanje tožnika v Sloveniji, ko je zaposlen kot gradbeni delavec, ko delo opravlja vestno in spoštuje delovno zakonodajo ter ima namen dolg solidarnostno plačati iz zaslužka, pridobljenega v Sloveniji, vzpostavlja domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-9348/2013-8 z dne 23. 10. 2013 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2141-137/2013/2 (1312-03) z dne 17. 1. 2014 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in odredil, da je tožnik dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v 15 dneh po dokončnosti te odločbe. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela. Nadalje v obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da je od pristojnega davčnega organa prejel dopis, iz katerega izhaja, da tožnikovo podjetje A. d.o.o. ni predložilo REK obrazcev za vse zaposlene na predpisan način in v predpisanem roku, da nima poravnanih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, da ni predložilo REK-1 obrazca za izplačilo plače za direktorja za mesec marec, april in maj 2013, da ima navedeni davčni zavezanec evidentirane neporavnane obveznosti v skupni višini 8.226,64 EUR ter da je bil ta zavezanec kaznovan z globo zaradi prekrška, ker ni oddal obračuna predvidene davčne osnove za leto 2012. Prvostopenjski organ se nadalje sklicuje na to, da se poleg pravne osebe za davčne prekrške po določbi tretjega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe. Iz navedenega prvostopenjski organ sklepa, da se tožnik ni podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. To pa po 5. alineji prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) pomeni razlog za izdajo zavrnilne odločbe v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje. Poleg tega nima urejenih osnovnih pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje, ker ni priložil dokazila, iz katerega se da ugotoviti izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, kar pomeni, da obstaja razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja po 1. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Vendar pa je drugostopenjski organ ugotovil, da je tožnik izkazal izpolnjevanje vseh pogojev za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena ZTuj-2, zato ni pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev zadostnih sredstev za preživljanje. Navedena pomanjkljivost pa ni vplivala na pravilnost odločitve. Tožnik je torej izkazal izpolnjevanje tako splošnih kot posebnega pogoja. Vendar pa obstaja razlog za zavrnitev podaljšanja iz 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, to je obstoj razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Po podatkih davčnega urada davčni zavezanec A. d.o.o., katerega zakoniti zastopnik je bil tožnik in s tem odgovorna oseba, davčnemu organu ni predložil REK obrazcev za vse zaposlene na predpisan način in v predpisanih rokih, ni imel poravnanih obveznosti iz naslovov davkov in prispevkov, ni predložil REK-1 obrazcev za izplačilo plače za mesec marec, april in maj 2013, to je za tožnika, imel je neporavnane obveznosti in je bil kaznovan z globo zaradi prekrška, ker ni oddal obračuna predvidene davčne osnove za leto 2012. Glede davčne obveznosti ni zaprosil za odlog, odpis ali obročno plačilo. Tožnik je bil zakoniti zastopnik navedene gospodarske družbe v času, ko so bile kršitve storjene, in je bil zastopnik te družbe, pa čeprav sedaj ni več.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je odločba prvostopenjskega organa nezakonita, saj je drugostopenjski organ v nasprotju z njim ugotovil, da tožnik izpolnjuje vse splošne in posebne pogoje za podaljšanje dovoljenja. Zmotno pa je navedeno, da se naj tožnik ne bi podrejal pravnemu redu, kar je po 5. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 razlog za zavrnilno odločbo. Družba A. d.o.o. je bila 12. 6. 2013 prodana, njen edini družbenik ter zakoniti zastopnik pa je B.B. Tožnik je družbo prodal z vsem svojim premoženjem ter dolgovi, terjatvami in obveznostmi. Ker jo je prodal, to pomeni, da se je tožnik soočil s težavami, ki so pestile družbo A. d.o.o., težave so nastale zaradi plačilne nediscipline drugih gospodarskih družb, s katerimi je ta družba poslovno sodelovala. Po prodaji podjetja si je tožnik poiskal zaposlitev. Če ne bi upošteval pravnega reda Republike Slovenije, bi zoper družbo uvedel stečajni postopek ter zapustil državo. V primeru podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje bi tožnik opravljal dela kot pomožni gradbeni delavec, kar pomeni, da ne obstaja bojazen pred neporavnanimi obveznostmi do Republike Slovenije. Njegov novi delodajalec izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje glede zaposlovanja tujcev in ima poravnane davke in prispevke za svoje zaposlene. Tožnik predlaga, naj sodišče spremeni drugostopenjsko odločbo tako, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko odločbo odpravi ter prošnji tožnika ugodi in mu podaljša dovoljenje za začasno prebivanje, podrejeno pa, naj obe odločbi odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe, predlogu je sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. I U 363/2014-4 z dne 3. 3. 2014 odložilo izvršitev izpodbijane prvostopenjske odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da zaradi nespoštovanja davčnih predpisov obstaja razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Kršitve davčnih predpisov so nastale, ko je bil tožnik še zakoniti zastopnik gospodarske družbe in odgovorna oseba pravne osebe. To pa je razlog za domnevo, da se tožnik se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je nepodrejanje pravnemu redu subjektivni pojem, ki ga je potrebno smiselno napolniti. Tožnik se je s težavami družbe A. d.o.o. soočil ter je družbo prodal in se je zavedal, da se je podjetje soočalo s številnimi finančnimi težavami. Tožnik je pooblastil računovodsko službo, ki pa po njegovem mnenju za svoje plačilo dela ni opravila tako kot bi morala. Tožnik je šele naknadno izvedel za nekatere nepravilnosti in družbo prodal osebi, ki je zagotovila, da bo zadeve uredila ter z družbo ravnala kot skrbni gospodarstvenik. Tožnik je potem sklenil pogodbo o zaposlitvi z družbo C. d.o.o., zaposlen je na delovnem mestu pomožnega gradbenega delavca. Delo opravlja vestno, spoštuje delovno pravno zakonodajo in navodila delodajalca, njegovo vedenje pa ne kaže na to, da ne bi spoštoval kakršnihkoli pravil, kaj šele pravnega reda Republike Slovenije. Pri presoji, ali obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti, takšno je stališče sodne prakse. Tožnik je solidarno zavezan za plačilo dolga družbe A. d.o.o. in bo dolg do Republike Slovenije lahko poplačal prostovoljno pod pogojem, da je v Republiki Sloveniji zaposlen, če pa je zaposlen, pa to pomeni, da se bo dolg do davčne uprave lahko poplačal tudi v izvršilnem postopku. To pa ne bi bilo možno, če bi zapustil državo in se vrnil na Kosovo. Aktivnost tožnika je treba presojati tudi v smislu prizadevanja za čimprejšnje in učinkovito poplačilo obveznosti. Dejstvo je, da ima tožnik dolg do Republike Slovenije, ki pa ga ima namen tudi poplačati in to ne more predstavljati podlage za to, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Do takšne situacije je prišlo zaradi splošne gospodarske krize, ki je močno prizadela gradbeno stroko, in ne zaradi naklepnega ravnanja tožnika.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

Prvostopenjski organ in tožena stranka se v svoji odločitvi sklicujeta na tedanjo 5. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki je določala, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Prvostopenjski organ se sicer sklicuje tudi na nekatere druge razloge, vendar to v tem upravnem sporu ni relevantno, saj je drugostopenjski organ v obrazložitvi pojasnil, da gre dejansko zgolj za neizpolnjevanje pogoja iz 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Iz upravnega spisa je nedvomno razvidno, da je davčni organ poslal prvostopenjskemu organu dopis, v katerem je navedeno, da davčni zavezanec A. d.o.o. ni predložil REK obrazcev za vse zaposlene na predpisan način in v predpisanih rokih, da navedeni zavezanec nima poravnanih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, da ta zavezanec ni predložil REK-1 obrazcev za izplačilo plač za marec, april in maj 2013, da ima neporavnane obveznosti v skupni višini 8.226,64 EUR, da ni zaprosil za odlog, odpis ali obročno plačilo davčne obveznosti in da je bil kaznovan z globo zaradi prekrška, ker ni oddal obračuna predvidene davčne osnove za leto 2012. Sporno v tem upravnem sporu je, ali je to lahko razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče meni, da zaradi vsebine tega dopisa ni nujno, da obstajajo razlogi za tako domnevo. Treba je namreč upoštevati, da je v tem dopisu naštetih več očitkov, vendar pa je le pri enem izmed njih navedeno, da je bila pravna oseba kaznovana z globo zaradi prekrška. Razen tega je potrebno tudi upoštevati, da se vsi navedeni očitki v dopisu nanašajo na pravno osebo A. d.o.o. in ne na tožnika osebno. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta sicer posredno sklepala, da je za to odgovoren tožnik, ker je bil tedaj pooblaščen za zastopanje navedene gospodarske družbe, vendar pa ni razjasnjeno, ali je bil v prekrškovnem postopku tudi tožnik ali pa zgolj pravna oseba in če tožnik ni bil, kaj je razlog temu, glede na to, da je bil odgovorna oseba. Po vsem navedenem sodišče meni, da je preuranjeno sklepati, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, ker prvostopenjski organ ni zbral dovolj dokazov za osebno krivdo tožnika, torej je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče pa se tudi strinja s tem, da glede na to, da je tožnik gospodarsko družbo prodal, ne morejo več obstajati razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj tista gospodarska družba, kjer so bile zaznane kršitve, ni več v njegovi lasti. Tožena stranka pa ni utemeljila, da tožnikovo zdajšnje bivanje v Sloveniji, ko je zaposlen kot gradbeni delavec, ko delo opravlja vestno in spoštuje delovno zakonodajo in ima namen dolg solidarnostno izplačati iz zaslužka v Sloveniji, pridobljenega v Sloveniji, vzpostavlja domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka v skladu z navodili te sodbe bolj podrobno ugotoviti, ali obstaja morebitna krivda tožnika za očitane kršitve in ne samo s sklepanjem, da ker se kršitve očitajo pravni osebi, da je zaradi tega tožnik odgovoren, ker po različnih predpisih odgovarja za zakonito poslovanje družbe.

Glede na zgoraj navedeno je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi in za odpravo odločbe nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, se sodišče do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za lastno zaslišanje, ker je skladno z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1 ugotovilo, da je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. K točki II izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani prvostopenjski akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z 2. točko 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.