Jedro

V primerih, ko za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, pripadajočega zemljišča ni mogoče ugotoviti na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče, se kot pripadajoče zemljišče opredeli tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno. Upošteva se pretekla redna raba zemljišča ter merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se parcela 1/8 k. o. X, določi kot pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe z naslovom K. 4, z ident. št. ..., ki stoji na parceli 2/0 k. o. X. Odredilo je, da se ta sklep v zemljiški knjigi pri parc. št. 1/8 k. o. X, izvede po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe spora z ID ..., z učinkom od 14. 3. 2012. Sklenilo je, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

2. Proti temu sklepu se pritožuje nasprotna udeleženka v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga spremembo sklepa tako, da se predlog zavrne ali razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navaja, da bi morali predlagatelji predložiti prostorske akte z grafičnimi prilogami, ki so veljali v času gradnje in izkazati skladnost predloga z njimi. Parkirišča, zelenice in podobno ne služijo stavbi in z njeno redno rabo nimajo nikakršne zveze. To so površine, ki so praviloma javno dostopne in za katere je nujno, da se take tudi ohranijo. Opozarja na strokovno mnenje Oddelka za urejanje prostora pri MOL, po katerem stavba na K. 4 leži na območju kompleksne gradnje, ki je bila načrtovana z enotnim izvedbenim dokumentom – zazidalnim načrtom, izdelanim na podlagi prostorske zakonodaje, ki je veljala v obdobju 1945 do 1965. Javne površine znotraj kompleksa so praviloma segale do posamezne stavbe, načrtovane pa so bile za potrebe širšega območja in bile načrtno dostopne tudi zunanjim prebivalcem (otroška igrišča, pešpoti, trgovina itd.). Tega nista upoštevala niti izvedenec, niti sodišče. Javne površine je zaradi zagotovitve javnega interesa potrebno izločiti iz postopka za določitev pripadajočega zemljišča k posamezni stavbi. V ta namen je nasprotna udeleženka pristopila k izdelavi strokovnih podlag – elaboratov razmejitve grajenega javnega dobra od pripadajočih zemljišč k stanovanjskim objektom. Priložila je dve skici iz elaborata „Razmejitev grajenega javnega dobra od pripadajočih zemljišč k stanovanjskim objektom v Soseski M“, ki jih je po njenem mnenju potrebno upoštevati. Pritožbi prilaga v letošnjem letu izdelan dopolnjen elaborat, iz katerega izhaja, da predmetna nepremičnina v celoti predstavlja javno zelenico, ki je predlagana za določitev grajenega javnega dobra. Predmetna nepremičnina se je kot infrastrukturni objekt oziroma javna zelenica lastninila v korist nasprotne udeleženke in zato ne more predstavljati pripadajočega zemljišča k stavbi. Ker gre za območje organizirane gradnje, bi bilo potrebno hkrati urediti pripadajoče zemljišče za vse tri objekte K. 2, 4 in 6. Pred razdelitvijo parcele 1/3, bi bilo potrebno severozahodni del parcele, ki je v naravi cesta s pločnikom, odparcelirati v skladu z določili občinskega prostorskega načrta MOL, v katerem je opredeljena regulacijska linija ceste.

3. Predlagatelji niso vložili odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri določitvi parcele 1/8 k. o. X, kot pripadajočega zemljišča in s tem splošnega skupnega dela stavbe K. (ident. št. ...) pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na njihovi podlagi pravilno uporabilo kot pravno podlago določbe 7. in 30. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL). V postopku ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Kot pripadajoče zemljišče k stavbi se lahko določi le tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe in je namenjeno zgolj ali predvsem njeni redni rabi (tretji odstavek 7. člena ZVEtL). Zakon določa nekatere domneve, ob uporabi katerih sodišče ugotovi, katero zemljišče se šteje za pripadajoče zemljišče k stavbi. Po petem odstavku 30. člena ZVEtL, ki vsebuje pravila za določanje pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, se najprej domneva, da je pripadajoče zemljišče stavbe tisto zemljišče, ki je bilo kot tako že določeno z morebitno odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k stavbi. Po četrtem odstavku 7. člena ZVEtL pa se za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, domneva tisto zemljišče, ki je bilo načrtovano kot tako v prostorskih aktih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pa pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, zakon omogoča določitev z uporabo pravil, ki so opredeljena v četrtem odstavku 7. člena ZVEtL in se uporabljajo tudi v zvezi s šestim odstavkom 30. člena ZVEtL, torej v primerih, ko za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, pripadajočega zemljišča ni mogoče ugotoviti na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Po teh pravilih se kot pripadajoče zemljišče opredeli tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno. Upošteva se pretekla redna raba zemljišča ter merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži. 7. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja geodetskega podjetja D., d. o. o., ter ogleda na kraju samem, pripadajoče zemljišče k stavbi K. 4 v Ljubljani določilo na podlagi kriterijev iz četrtega odstavka 7. člena ZVEtL. Dejanske ugotovitve, na katere je oprlo odločitev, pa so sledeče: za stavbo K. v Ljubljani, zgrajeno leta 1963, ni bila izdana pravnomočna odločba o določitvi pripadajočega zemljišča ali gradbene parcele v smislu določbe petega odstavka 30. člena ZVEtL; po poizvedbah izvedenca ni bilo najdenih ustreznih dokumentov, ki bi se nanašali na prostorske akte, ki so veljali v času gradnje stavbe ali upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila zgrajena stavba ali druge upravne akte, s katerimi je bilo določeno zemljišče, neposredno namenjeno za redno rabo stavbe; parcela 1/8 k. o. X v izmeri 568 m2 obkroža večstanovanjsko stavbo K. 4 in v naravi predstavlja asfaltni del za približno štiri parkirišča, prostor za smetnjake ter zelenico, namenjeno preživljanju prostega časa prebivalcev oziroma etažnih lastnikov bloka; parcela 1/8 k. o. X ne posega na območje, ki je določeno kot grajeno javno dobro ali potencialno grajeno javno dobro po strokovnih podlagah, ki jih je zagotovila nasprotna udeleženka; etažni lastniki vseh treh stavb se glede delitve parcele št. 1/3 k. o. X strinjajo in ne nasprotujejo obsegu pripadajočega zemljišča k stavbi K. 4. 8. Navedene ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je parc. št. 1/8 k. o. X v izmeri 568 m2, nastala po parcelaciji parc. št. 1/3 k. o. X, po kriterijih iz četrtega odstavka 7. člena ZVEtL v celoti ustrezna in potrebna za rabo stavbe K. 4, ki stoji na parc. št. 2/0 k. o. X. Pritožba nima prav, ko trdi, da stavbi ne pripada zemljišče, namenjeno za njeno redno rabo, ker javne površine segajo vse do objekta, sklicujoč se na območje kompleksne gradnje, načrtovane z enotnim izvedbenim dokumentom (zazidalnim načrtom). Izvedensko mnenje pravilno poudarja kot izhodišče, da je potrebno v vsakem posamičnem primeru opredeliti vrsto in obseg javnih površin, ki jih je potrebno izločiti iz postopka za določitev pripadajočega zemljišča k posamezni stavbi, pri čemer pa v konkretni zadevi nova odmerjena parcela ne posega na območje, ki je določeno kot grajeno javno dobro ali potencialno grajeno javno dobro po strokovnih podlagah, ki jih je zagotovila nasprotna udeleženka. Glede prostorskih aktov, veljavnih v času gradnje in ki naj bi izkazovali obseg javnih površin, pa ni korekten očitek predlagateljem, da jih niso priskrbeli. Glede na specifičnost zadeve je sodišče skladno s sodno prakso pribavo in interpretacijo prostorskih aktov, upravnih dovoljenj in drugih upravnih aktov, ki so veljali v času gradnje, naložilo izvedenki, ki je ugotovila, da tovrstne dokumentacije ni in zato določitev pripadajočega zemljišča na tej podlagi ni mogoča. 9. Tudi sklicevanje pritožbe na skici iz elaborata(1) in na pritožbi priloženo dopolnitev elaborata(2), ne more vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve. Po elaboratu naj bi bila celotna parc. št. 1/8 k. o. X predlagana za določitev grajenega javnega dobra in zato ne more predstavljati pripadajočega zemljišča k stavbi. Kot že omenjeno, ta trditev nima podlage v izvedenskem mnenju in tudi ni skladna s sodno prakso(3). Sklicevanje pritožbe na lastninjenje pripadajočega zemljišča v okviru določbe 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah, ki velja za lastninjenje infrastrukturnih objektov, pa je očitno brez podlage glede na ugotovljeno stanje pripadajočega zemljišča v naravi in vse okoliščine zadeve. Ker je prvostopenjsko sodišče postopek izpeljalo pravilno in v skladu z določili ZVEtL, je končno neutemeljen tudi ugovor nasprotne udeleženke, da določitev pripadajočega zemljišča pomeni zanjo dejansko razlastitev.

10. Skladno z določbo 8. člena ZVEtL sodišče določi pripadajoče zemljišče k več stavbam v primeru, če v postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi na podlagi kriterijev iz četrtega odstavka 7. člena ZVEtL ugotovi, da je pripadajoče zemljišče neposredno namenjeno za redno rabo tudi drugih stavb. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je parc. št. 1/3 k. o. X obsegala kompleks okoliškega zemljišča okrog treh identičnih stavb, vendar navedena parcela v preteklosti ni predstavljala skupnega pripadajočega zemljišča k vsem trem stavbam. Za odmero posebne parcele kot pripadajočega zemljišča k stavbi K. 4 v konkretni zadevi ni bilo nobenih ovir in so z njo soglašali tudi etažni lastniki objektov K. 2 in 6, ki so svoje interese zastopali v tem postopku kot udeleženci.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Op. št. (1): Razmejitev grajenega javnega dobra od pripadajočih zemljišč k stanovanjskim objektom v posamezni soseski M. Op. št. (2): Gre za nov dokaz, za katerega velja prepoved navajanja pritožbenih novot glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku ter drugim odstavkom 26. člena ZVEtL. Dopolnjen elaborat je bil namreč po naročilu nasprotne udeleženke izdelan že v januarju 2015, pa se nanj do izdaje izpodbijanega sklepa ni sklicevala.

Op. št. (3): Višje sodišče v Ljubljani je v zadevah I Cp 3289/2014, I Cp 251/2015, I Cp 2022/2015, že zavzelo stališče, da tudi pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu javnega dobra, izdana na podlagi 212. člena ZGO-1, ne more biti ovira za odločanje o obsegu pripadajočega zemljišča na podlagi 30. člena ZVEtL.