Jedro

Samostojno hranjenje pomeni, da oseba lahko z rokami pri hranjenju izvaja usklajena dejanja s postreženo hrano. Med sposobnost samostojnega uživanja hrane sodi sposobnost nositi hrano ali pijačo do ust in v usta ter sposobnost hrano pred tem, če je to potrebno, z ustreznim priborom v smislu razreza ali druge oblike oziroma pristopa, pripraviti za uživanje.

Tožniku, čeprav ima prirejeno žlico, ni mogoče šteti, da se samostojno hrani. Ta ortopedski pripomoček sam po sebi še ni uporaben, če se ga ne namesti in ustrezno pričvrsti in tudi ni uporaben za razrez ali uživanje vsake in vse hrane, ampak samo za določeno hrano.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2016 odpravi, v odločbi št. ... z dne 11. 5. 2016 pa se znesek „146,06 EUR“ nadomesti z zneskom „292,11 EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2016 in št. ... z dne 11. 5. 2016 in priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Obenem je sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so glavni zaključki sodišča botrovali zavrnitvi višjemu dodatku za pomoč in postrežbo, da se lahko z vozičkom samostojno giba v stanovanju, da se lahko samostojno hrani in da lahko sam skrbi za osebno higieno. Namen zakonodajalca je jasen, da se dodatek dodeli osebi, ki ne more skrbeti zase brez pomoči tretje osebe. Če lahko samostojno prežveči hrano, to še ne pomeni, da se lahko samostojno tudi hrani. Hrano je namreč potrebno sprva sploh imeti doma, jo pripraviti. Sodišče prve stopnje se je zadovoljilo že s tem, da tožnik morda enega od elementov ene življenjske potrebe res zmore, ni pa upoštevalo, da je opravljanje življenjske potrebe sestavljeno iz več elementov. V zvezi s samostojnim hranjenjem sodišče zgolj povzema ugotovitve izvedenca, da lahko hrano nese v usta in jo prežveči, ker ima zato prilagojene pripomočke. To je zgolj eden od elementov samostojnega hranjenja. Ta potreba je zadovoljena takrat, kadar se oseba zadostno prehranjuje, da ohranja svoje življenjske funkcije, pa tudi da lahko normalno živi in sploh deluje v družbi. Zato sodišče ne bi smelo enačiti samostojnega hranjenja s tem, da tožnik lahko košček hrane iz krožnika nese v usta in ga prežveči. Tožniku nič ne pomaga, če ima ustrezen prilagojen pripomoček za vnašanje hrane v telo, če pa samostojno procesa hranjenja ne more izpeljati do točke, da se hrana sploh znajde pred njim. Ne more je pripraviti, ne more si jo dati na krožnik in ne more si niti sam namestiti pripomočkov za hranjenje, saj za to nima moči. Meni, da je zato zaključek sodišča, da je sposoben samostojnega hranjenja, napačen. Sodišče prve stopnje se je v tem delu oprlo na mnenje izvedenke A.A., ki je navedla, da tožnik lahko nosi v hrano v usta in je torej samostojen pri hranjenju. V zvezi s samostojnim gibanjem v stanovanju je sodišče prav tako zgolj povzelo stališče izvedenca, da se z vozičkom lahko premika po stanovanju in da se lahko premakne iz postelje na voziček in obratno. Pri tem pa je spregledalo, da se takšen premik lahko opravi le s pomočjo posebne deske, ki pa si je tožnik sam ne more ustrezno nastaviti in je tudi zgolj navedlo, da premik sam poteka pod nadzorom tretje osebe. To življenjsko potrebo lahko oseba opravlja samostojno pod pogojem, da se lahko brez intervencije tretje osebe premakne iz postelje na voziček in obratno. Da to lahko stori v zdravstvenem stanju, v kakršnem je tožnik (spastična tetraplegija) mora biti oseba zmožna tudi omenjeno posebno desko ustrezno nastaviti med posteljo in voziček. Ravno tega pa tožnik ne more, temveč je v celoti odvisen od tretje osebe. Tožnik se lahko premakne iz vozička, a šele, ko mu drugi zato pripravijo pogoje. Izvedensko mnenje, ki je prav tako obravnavalo to problematiko, ugotavlja le, da tožnik obvlada transfer na voziček in iz njega, a pri tem spregleda, da mora takšen transfer predhodno zagotoviti tretja oseba. Nasprotuje tudi zaključku, da tožnik samostojno skrbi za osebno higieno, pri tem pa sodišče v točki 6 izpodbijane sodbe celo samo negira svojo končno odločitev in navede, da tožnik potrebuje pomoč tudi pri osebni higieni. Dodatno navaja, da je sodišče izvedencu zmotno nakazalo, da je potrebno vsa predhodna opravila presojati skozi kriterije ohranjanja življenja. Takšen kriterij je prestrog in izvedenec ne bi smel presojati, katera življenjska opravila lahko opravlja tožnik, ki so nujna za ohranjanje življenja, pač pa samo na splošno, katera v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) našteta življenjska opravila lahko tožnik opravlja. V kolikor bi veljalo to, kar sprašuje sodišče, ne bi bilo sploh potrebe, da se preverja na primer, ali se tožnik lahko obuje, ali se lahko premika po stanovanju, saj to že po naravi stvari niso taka dejanja, ki ohranjajo človeka pri življenju. Sodišče je glede vseh zgornjih ključnih okoliščinah brez kritičnega premisleka sledilo postavljenemu izvedencu. Sodišče pravilnost izvedenskega mnenja utemeljuje tudi s tem, da je izvedenec ugotovil enako kot tožena stranka, kar ne more biti pravno priznani relevanten argument. Ne strinja se tudi, da pri njem, čeprav ga je predlagal, ni bil opravljen osebni pregled. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in odloči, da je njegov tožbeni zahtevek utemeljen.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, ki so v spisu, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 20. 10. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 11. 5. 2016. S slednjo je odločil, da ima uživalec pokojnine pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 146,06 EUR na mesec od 7. 4. 2016 dalje in da mu gre pravica do dodatka, dokler bodo izpolnjeni pogoji. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožniku podana potreba po pomoči in postrežbi pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb ter posledično, ali je upravičen do višjega dodatka za pomoč in postrežbo.

6. Po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju oseba ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob posebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opraviti drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Glede na 99. člen ZPIZ-2 imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jih je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega.

7. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi poškodbe izven dela in ima priznano pravico do invalidske pokojnine v znesku 361,42 EUR na mesec od 7. 4. 2016 dalje. Nadalje je iz dokumentacije razvidno, da je tožnik spastični tetraplegik. Dne 21. 4. 2014 je v prometni nesreči utrpel zlom vretenca in bil operiran, nato je opravil kompleksno rehabilitacijo v URI Soča. V marcu 2015 je bil ponovno operiran zaradi vstavitve kontinentne urostome. Večkrat dnevno je potrebna kateterizacija. Gibljivost zgornjih udov v proksimalnih sklepih je ohranjena, distalno pa nakaže fleksijo prstov, ki pa jih ne more stisniti v pest. 8. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec v izpodbijanih odločbah, je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ker pri oblačenju in slačenju, obuvanju in sezuvanju rabi pomoč, prav tako pri osebni higieni, samostojno pa se hrani s prilagojenim priborom, in sicer ima prilagojeno žlico, ob posebnih prizadevanjih in uporabe ortopedskega pripomočka (invalidski voziček na ročni pogon z asistiranjem električnim pogonom) se samostojno giblje v stanovanju in izven njega.

9. V obravnavanem primeru je glede sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb, sporno prav slednje, in sicer ali se tožnik samostojno hrani in samostojno giblje v prostoru in izven njega.

10. Čeprav je samostojno hranjenje pravni standard, ki ga je mogoče zapolniti z dodatno razlago, pa ni mogoče samostojnega hranjenja razlagati v obsegu kot se zavzema pritožba. Samostojno hranjenje ne pomeni nabave hrane, niti priprave hrane, zaradi česar je v tem delu pritožba neutemeljena.

11. Samostojno hranjenje pomeni, da oseba lahko z rokami pri hranjenju izvaja usklajena dejanja s postreženo hrano. Med sposobnost samostojnega uživanja hrane sodi sposobnost nositi hrano ali pijačo do ust in v usta ter sposobnost hrano pred tem, če je to potrebno, z ustreznim priborom v smislu razreza ali druge oblike oziroma pristopa, pripraviti za uživanje.

12. Ker hranjenje pomeni uživanje hrane zaradi ohranjanja fiziološke eksistence, ni mogoče šteti, da se oseba samostojno hrani, če ima za to prirejeno žlico, to žlico pa je pred začetkom uživanja hrane potrebno namestiti in ustrezno pričvrstiti. Z žlico, čeprav je prirejena, ni mogoče uživati vse in vsake hrane. To velja za hrano, ki jo je mogoče uživati le z vilicami ali drugim priborom in ne z žlico, še posebej pa, če jo je potrebno še pred pričetkom uživanja razrezati. V zvezi s tem vprašanjem je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v zadevi opr. št. Psp 264/2012 in v zadevi opr. št. Psp 290/2016. 13. Po stališču pritožbenega sodišča pri tožniku, čeprav ima prirejeno žlico, ni mogoče šteti, da se samostojno hrani. Ta ortopedski pripomoček sam po sebi še ni uporaben, če se ga ne namesti in ustrezno pričvrsti in tudi ni uporaben za razrez ali uživanje vsake in vse hrane, ampak samo za določeno hrano.

14. Smiselno enako velja za invalidski voziček, ki ga tožnik uporablja za gibanje v prostoru in izven njega. Ni sporno, da se tožnik iz postelje ali drugega položaja sam premesti v voziček. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, in sicer, da tožnik transfer iz postelje na voziček in obratno opravi sam, s pomočjo deske za presedanje in nadzorom ene osebe. To pomeni, da tožnik pri premeščanju potrebuje pomoč, ker se v nasprotnem primeru brez premestitve na invalidski voziček, ne more samostojno gibati ne v prostoru in ne izven njega. Tožnik torej tudi za samostojno gibanje v prostoru in izven njega potrebuje pomoč.

15. Pri osebni higieni, kot eni izmed osnovnih življenjskih potreb, je v predsodnem postopku že toženec oziroma izvedenski organ toženca ugotovil, da tožnik potrebuje pomoč (mnenje invalidske komisije prve stopnje z dne 6. 1. 2016). Na ugotovitve invalidske komisije prve stopnje na osebnem pregledu se je v obrazložitvi svojega mnenja sklicevala tudi invalidska komisija druge stopnje (4. stran izvedenskega mnenja z dne 29. 8. 2016). Tako, da vprašanje tožnikove sposobnosti opravljanja osebne higiene, pred sodiščem ni sporno, nespornih dejstev pa ni potrebno ugotavljati.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu tožnikovi pritožbi ugodilo. Ker je sodišče prve stopnje glede opravljanja osnovnih življenjskih potreb zmotno presodilo listine, na katere je oprlo svojo odločitev, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. alinejo 358. člena ZPP odločilo, kot je razvidno v izreku, in sicer je odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 20. 10. 2016, v odločbi z dne 11. 5. 2016 pa znesek 146,06 EUR nadomestilo z zneskom 292,11 EUR. Zaključilo je, da je pri tožniku podana potreba po opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (prvi odstavek 101. člena ZPIZ-2) in da je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Ni pa ugodilo tožnikovi pritožbi v zvezi z datumom priznanja dodatka za pomoč in postrežbo. Glede datuma nastanka pravice do dodatka za pomoč in postrežbo je tožena stranka pravilno odločila, da se pravica prizna šele od dneva, ko je tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine, to je skladno z določbo 99. člena ZPIZ-2 od 7. 4. 2016, ko je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine.