Jedro

Delavec lahko na podlagi 1. odst. 19. čl. ZDSS zahteva izdajo začasne odredbe o vpisu datuma prenehanja delovnega razmerja in izročitvi delovne knjižice. Delodajalec ravna samovoljno, če delavcu noče izročiti delovne knjižice, saj je delovna knjižica dokument v lasti delavca in je pri delavcu le v hrambi v času trajanja delovnega razmerja, hkrati pa s takšnim ravnanjem delodajalca delavcu nastaja nenadomestljiva škoda, saj se ne more zaposliti oz. prijaviti na zavodu za zaposlovanje.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca (81. čl. ZDR) je enostranska izjava volje, ki povzroči prenehanje pogodbe o zaposlitvi in s tem prenehanje delovnega razmerja. Tudi če je sporen datum prenehanja delovnega razmerja, glede na razlog odpovedi, (in katera stranka je podala odpoved) pa to ni utemeljen razlog, da bi delodajalec lahko zadrževal delavčevo delovno knjižico. Tudi če bi se po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je delavec zahteval vpis napačnega datuma prenehanja delovnega razmerja in da je utemeljen drug datum, delodajalec ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale delavcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Celju je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu tožnice in izdalo začasno odredbo, da mora tožena stranka takoj tožnici na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaključiti delovno razmerje z 18.1.2004 in ji izročiti zaključeno delovno knjižico, pod izvršbo, ter da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tem individualnem delovnem sporu.

Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zavrne tožničin predlog za izdajo začasne odredbe.

V pritožbi obširno navaja nepravilnosti pri izdaji te začasne odredbe. Zato je prepričana, da za izdajo sklepa o začasni odredbi, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da takoj, torej brez določitve roka, zaključi tožnici delovno knjižico, in ji jo tudi izroči, niso podani pogoji, ne po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94), še manj pa po Zakonu o izvršbi in zavarovanju. Za izdajo začasne odredbe v tem sporu ni izkazano niti samovoljno ravnanje tožene stranke, niti ni izkazan pogoj odvrnitve nenadomestljive škode. S priznano začasno odredbo, zoper katero pritožba ne zadrži izvršitve, nastaja le toženi stranki škoda, ki nikakor ni nadomestljiva s tožničine strani, saj bo zaradi izdaje začasne odredbe na dan vložitve pritožbe prejela celo plačo, obračunano za čas od 1.1.2004 do 31.1.2004, kajti razloga še nedokončanega obračuna plač na dan prejetja sklepa o začasni odredbi, tožena stranka ni mogla obračunati plače tako, kot bi jo za tožnico morala v skladu z zakonodajo in izpodbijano začasno odredbo. Pri tem pa poudarja, da morata biti za izdajo začasne odredbe izpolnjena dva pogoja, to je samovoljno ravnanje, kot tudi nenadomestljiva škoda. Začasna odredba pa je utemeljena le, če je zelo verjetno, da bo zahtevku tožnice ugodeno. Nobeden od teh pogojev, ki jih zahteva zakonodaja, v predmetnem postopku ni izkazan, niti verjeten.

Nesporno je, da je tožnica podala odpoved pogodbe iz točno določenega razloga, to je zaradi poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki kot delodajalcu - prevzemniku iz objektivnih razlogov in ne odpoved po 81. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) ter da je vseskozi tudi vztrajala pri tej izrecni obliki odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi navedenega je nesporno, da ni mogoče reči, da gre pri ravnanju tožene stranke za samovoljno, nezakonito ravnanje. Prav tako so tudi neresnične navedbe, da je tožena stranka zadrževala delovno knjižico tožnici in da ji ni hotela izročiti. Tožnica je bila izrecno opozorjena na to, da lahko proti podpisu kadarkoli prevzame delovno knjižico ter da ji lahko tožena stranka tudi zaključi delovno knjižico z iztekom odpovednega roka 60 dni, kot ga določa pogodba o zaposlitvi in zakonodaja za primer, da delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Gre torej za izredno samovoljno ravnanje tožnice, ki je že takoj po opravljanju dela pri toženi stranki izrecno želela, da ji tožena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji izplača odpravnino, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji po zakonu in ni obstajal poslovni razlog, ki bi izkazoval, da je potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, s katero je tožnica soglašala in je tudi podpisala, prenehala. Tožnica si je tako pravico, za katero misli da ji gre, vzela sama, pri tem pa je s svojim ravnanjem dejansko poskušala izsiliti toženi stranki nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ter na ta način prekršiti zakon na račun in v škodo tožene stranke. Za uveljavljanje pravic tožnice ZDR točno določa postopek in posledice. Pravice do odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tožena stranka tožnici nikoli ni odrekala in je tudi ne bo. Nadalje še navaja, da ni nikoli zadrževala tožničino delovno knjižico in jo je tudi pozvala, da jo lahko kadarkoli prevzame proti podpisu. Pri tem pa tudi poudarja, da se tožnici pravice iz pogodbe o zaposlitvi niso objektivno poslabšale in s tem ni izkazan obstoj verjetnosti terjatve. Namreč tožnica nima izobrazbe, ki je potrebna za opravljanje poslovodje in je bila očitno že nezakonito na to delovno mesto razporejena pri delodajalcu - prenosniku, zato jo pri njej ni mogoče razporediti na delovno mesto "vodenje poslovne enote", saj bi v tem primeru tožena stranka kršila očitno zakon in bila izpostavljena ob inšpekcijskem pregledu postopka o prekršku. Zato zatrjuje, da se tožnici pravice pri toženi stranki niso objektivno poslabšale in da ni bila v ničemer prikrajšana. Verjetnost terjatve tožnice iz naslova objektivnega poslabšanja pravic zaradi spremembe delodajalca, pa tudi ni izkazana.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno z določilom 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) lahko sodišče med postopkom izda začasne odredbe, da se prepreči samovoljno ravnanje, ali odvrne nenadomestljiva škoda. Po 267. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS. št. 51/98- 75/2002) je mogoče izdati začasno odredbo pred uvedbo sodnega ali upravnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstaja pravna podlaga za izdajo začasne odredbe o neizročitvi delovne knjižice tožnici v 1. odst. 19. člena ZDSS. Ravnanje tožene stranke je namreč samovoljno, saj je delovna knjižica dokument v lasti tožnice in je pri delodajalcu le v hrambi v času trajanja delovnega razmerja. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnici z ravnanjem tožene stranke nastaja nenadomestljiva škoda, saj se zaradi njenega ravnanja ne more zaposliti. V 16. točki 1. odst. 231. člena ZDR je celo določena denarna kazen za prekršek za takšno ravnanje delodajalca.

Nadalje soglaša pritožbeno sodišče z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožničina terjatev verjetno izkazana in tudi, da je izdana začasna odredba potrebna, saj preprečuje nastanek težko nadomestljive škode za tožnico po 2. alinei 2. odst. 272. člena ZIZ. Odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca (člen 81. ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) je enostranska izjava volje, ki povzroči prenehanje pogodbe o zaposlitvi in s tem prenehanje delovnega razmerja. V kolikor pa je sporno, s katerim dnem preneha delovno razmerje, glede na razlog odpovedi in katera stranka je podala to odpoved, pa to ni utemeljen razlog, da bi delodajalec lahko zadrževal delavčevo delovno knjižico. Zato je tožena stranka dolžna takoj izročiti tožnici delovno knjižico, saj je kakršnokoli zadrževanje delovne knjižice s strani delodajalca proti volji delavca, protipravno zadrževanje tuje stvari. Sicer pa tudi, če bi se po izvedenem dokaznem postopku v tem sporu ugotovilo, da je vpis datuma prenehanja delovnega razmerja dne 18.1.2004 neutemeljen in bi sodišče prve stopnje ugotovilo glede na zakonski ali pogodbeni odpovedni rok drug datum, s tem tožena stranka, kot dolžnik ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici kot upniku s tem, ko se tožnica ne more prijaviti na zavodu za zaposlovanje. Ta začasna odredba pa je tudi v skladu z določbo 273. člena ZIZ, po katerem sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe tožene stranke utemeljene, pa tudi ne bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe. Namreč bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izročila tožnici zaključeno delovno knjižico z 18.1.2004 in da delavec lahko vedno odpove pogodbo o zaposlitvi ne da bi podal razloge za to. V konkretnem primeru pa je tožnica podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 73. člena ZDR, 3. odstavek, ki določa, če se pri delodajalcu - prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine se upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih. Objektvne razloge za poslabšanje pravic iz pogodbe pa bo ugotavljalo sodišče prve stopnje in če bo ugotovilo po opravljenem dokaznem postopku, da je do njih prišlo, bo tožnica pridobila pravico do odpravnine v skladu s 3. odst. 73. člena ZDR. Vendar pa je tožničina odpoved pogodbe vsekakor zakonita, saj jo lahko odpoved brez obrazložitve (1. odst. 81. člena ZDR) in v tem primeru tožena stranka ne more zadrževati tožničino delovno knjižico, ter ji jo mora zaključiti s potekom odpovednega roka, določenim s pogodbo o zaposlitvi (1. odst. 92. člena ZDR), ali z rokom, dogovorjenim v sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (79. člen ZDR). Iz 92. člena ZDR jasno izhaja, da je odpovedni rok 30 dni, če odpoveduje pogodbo delavec. S pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo pa je lahko dogovorjen daljši odpovedni rok, vendar ne daljši kot 150 dni. V tem konkretnem primeru je bil določen po pogodbi o zaposlitvi odpovedni rok 60 dni in bi tako tožena stranka lahko zaključila tožnici delovno knjižico po preteku 60 dni od dneva odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tega pa ni storila in je tožnica delala pri toženi stranki do 17.1.2004, 18.1. pa ni več prihajala na delo, kot to izhaja iz tožbe in pritožbe tožene stranke. Iz teh razlogov bi morala tožena stranka tožnici zaključiti delovno knjižico z 18.1.2004 in ji jo izročiti zaključeno, da bi se lahko zaposlila pri drugemu delodajalcu.

Ker so torej izpoljneni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena, zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijani sklep sodišča prave stopnje materialno-pravno pravilen in zakonit. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. člena, v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), kot to izhaja iz izreka tega sklepa.