Jedro

Subjektivni zastaralni rok začne teči, ko oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, ki mu omogočajo oblikovanje zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da mu toženka plača 208.104,00 EUR odškodnine. Tožniku je naložilo, da mora toženki v petnajstih dneh povrniti 2.519,19 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da tožbeni zahtevek ni mogel zastarati, saj škoda tožniku še vedno nastaja. Tožnik se še vedno zdravi, zastaranje sploh še ni začelo teči. Neutemeljena je ugotovitev sodišča, da bi bilo tožnikovo zdravljenje končano v letu 2008. V nadaljevanju pritožbe tožnik ponavlja tožbene trditve.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik s tožbo, ki jo je vložil 19. 1. 2015, zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi izvirala iz toženkinega ravnanja v letih 2003, 2004 in 2005. Trdi, da je zaradi izpraznitve stanovanja, ki jo je dosegla toženka, hudo zbolel. Toženka je (med drugim) ugovarjala, da je tožbeni zahtevek zastaral. 6. Sodišče prve stopnje je ob odločanju o ugovoru zastaranja pravilno uporabilo materialno pravo (352. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (1. odstavek 352. člena OZ; subjektivni zastaralni rok), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (2. odstavek 352. člena OZ; objektivni zastaralni rok). Subjektivni in objektivni zastaralni rok tečeta neodvisno eden od drugega, tožnik pa s tožbenim zahtevkom lahko uspe le, če ni pretekel nobeden.

7. Subjektivni rok začne (po ustaljeni sodni praksi) teči, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, ko torej oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, ki mu omogočajo oblikovanje zahtevka.(1) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri tožniku do tega prišlo v letu 2008. Tedaj je bilo izdelano Izvedensko mnenje invalidske komisije prve stopnje (s 5. 11. 2008), v katerem je navedena diagnoza (prilagoditvena motnja in zmerna depresivna epizoda), povod za bolezen (težek socialni položaj); iz mnenja pa celo izhaja, da je tožnikovo zdravljenje končano (ne le stabilizirano). Tožnik tudi sam v pritožbi izpostavlja, da je bilo že tedaj ugotovljeno, da ne zmore več opravljati svojega dela in je podana III. kategorija invalidnosti.

8. Pritožnik zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo njegovo zdravstveno stanje v letu 2008 stabilizirano do takšne mere, da je ob zadostni stopnji skrbnosti razpolagal z vsemi podatki, ki omogočajo oblikovanje zahtevka, ne nasprotuje. Razlogov, zakaj bi bilo stališče, da je v letu 2008 razpolagal s podatki, ki so omogočali oblikovanje zahtevka, ne navede (in jih tudi ni navedel v postopku pred sodiščem prve stopnje). Pritožbeno sodišče sicer verjame, da se tožnik še danes zdravi in da mu škoda še nastaja, a to, kot je bilo obrazloženo, ni odločilno. Stališče, da zastaranje ne teče, dokler zdravljenje ni zaključeno, je materialnopravno napačno. Pomenilo bi, da v primerih, ko je posledica škodnega dogodka bolezen ali poškodba, ki je ni mogoče popolnoma pozdraviti in zato terja doživljenjsko zdravljenje, sploh ne pride do zastaranja.

9. Zavrnitev zahtevka, ker je zahtevek za plačilo odškodnine za vtoževano škodo(2) do vložitve tožbe zastaral, je torej pravilna. Ostale pritožbene trditve za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilnega pomena, zato ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

10. Pritožba torej ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Pritožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije stroške tega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 6/2014 z 10. 9. 2015, na katero se je sklicevalo že sodišče prve stopnje in v številnih drugih, npr. II Ips 574/2008 z 22. 12. 2011, II Ips 305/2008 z 8. 9. 2011, II Ips 102/2014 s 4. 9. 2014, II Ips 229/2006 z 9. 7. 2008, II Ips 642/2006 z 29. 1. 2009, II Ips 7/2004 s 24. 3. 2005. Op. št. (2): Tudi če bi bili podani vsi elementi civilnega delikta, s katerimi pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo.