Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDS sodba Pdp 1859/2001

ECLI:SI:VDSS:2003:VDS.PDP.1859.2001 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

razporeditev
Višje delovno in socialno sodišče
19. junij 2003
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Na podlagi 78. čl. ZPol delavci policije obdržijo enake pravice, kot jih je določal 91. čl. ZNZ, zato se ob prehodu v policijo količnik za določitev osnovne plače ne sme znižati oziroma prilagoditi novi sistemizaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku določiti količnik plače 2,90 od 1.4.2000 do 30.6.2000, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka 1. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od 1.4.2000 do 30.6.2000 obračunati in izplačati razliko plače in sicer za mesec april 2000 v znesku 6.299,50 SIT neto, za mesec maj 2000 v znesku 6.229,50 SIT neto in za mesec junij 2000 v znesku 5.941,50 SIT neto, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakokratnega mesečna izplačila plač do plačila in odvesti vse predpisane davke in prispevke, ki gredo na podlagi takšne plače, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka 2. izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 59.400,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, z nakazilom na žiro račun pooblaščenca tožnika, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka 3. izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje in sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je bila s 1.4.2000 ustanovljena policija kot državni organ v sestavi MNZ. Ob ustanovitvi policije kot novega državnega organa so bile v MNZ ukinjene vse organizacijske enote in delovna mesta. V novem državnem organu (policiji) pa so bile ustanovljene nove organizacijske enote in sistemizirana nova delovna mesta. Skladno z določili 137. člena Zakona o policiji je bila Policija, kot novoustanovljeni organ, dolžna prevzeti določeno kategorijo delavcev MNZ in jih razporediti skladno z veljavno sistemizacijo v Policiji. Vsem delavcem je bila policija dolžna določiti plačo v skladu z veljavno zakonodajo. Pritožba se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da določba 2. odst. 137. člena ZPol ne bi določala zakonskega razloga za prenehanje delovnega mesta, saj je vsem delavcem, ki so izpolnjevali zakonsko določene pogoje, z dne 31.3.2000 prenehalo delovno razmerje v MNZ, s 1.4.2000 pa so sklenili delovno razmerje v novoustanovljenem državnem organu v Policiji. Vsi ti delavci so bili odjavljeni iz zdravstvenih, pokojninskih in drugih socialnih zavarovanj z 31.3.2000 in s 1.4.2000 ponovno prijavljeni kot delavci policije. Nadalje pritožba navaja, da ob sklenitvi delovnega razmerja v policiji oziroma ob prevzemu na delo v policiji je bil tožnik razporejen na delovno mesto policista, ki je razvrščeno v V. tarifni razred z izhodiščnim količnikom 2,30. Skladno z določili 31a. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi bi moral biti delavec razvrščen v tretji plačilni razred s količnikom 2,65. Ne glede na navedeno je bil tožnik razporejen v četrti plačilni razred in pridobil količnik v višini 2,75. Tožnik je v Ministrstvu za notranje zadeve imel količnik 2,90 ob uporabi določil 91. člena Zakona o notranjih zadevah, saj je bil v preteklosti na delovnem mestu, ki ga je zasedal ob odhodu iz MNZ razporejen po službeni potrebi. Z uveljavitvijo ZPol je bil ZNZ razveljavljen in s tem tudi 91. člen tega zakona. Glede na navedeno tožena stranka ob razporeditvi tožnika navedenega člena tožniku ni mogla upoštevati, saj je bil razveljavljen. Res je sicer, da je za tožnika ugodneje, da bi imel količnik 2,90 ali celo višjega, vendar pa je dolžnost tožene stranke, tudi kot proračunskega uporabnika, da določa plače svojim delavcem zakonito ne pa kot se delavcem zdi primerno. Tožena stranka tudi prijavlja stroške pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, prereka navedbe tožene stranke ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka tudi priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) pa glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da določbe 2. odst. 137. člena Zakona o policiji (ZPol - Ur.l. RS št. 49/98 in 66/98) ni mogoče razlagati tako, da bi delavcem, v obravnavanem primeru policistom, prenehalo delovno razmerje pri MNZ in pričelo delovno razmerje pri policiji. Navedena določba le določa, da delavci ministrstva, ki opravljajo naloge iz 3., 6. in 9. člena tega zakona, postanejo delavci policije z dnem uveljavitve akta o sistemizaciji delovnih mest v policiji. Navedeno pomeni, da gre za način prevedbe delavcev v novoustanovljeni organ znotraj ministrstva za notranje zadeve. Tožnik je bil pred in po uveljavitvi ZPol zaposlen pri Republiki Sloveniji, ter se v tem smislu njegov status ni spremenil. Navedbe, da je bil odjavljen kot delavec MNZ pri zavodu za zaposlovanje in potem ponovno prijavljen kot delavec policije, še ne pomenijo, da je delavcu zaradi tega tudi dejansko delovno razmerje prenehalo in se ponovno vzpostavilo.

V zvezi z odločbo MNZ št. 0433-1-14113 z dne 16.3.2000, katero tožnik izpodbija oziroma jo izpodbija v delu, ki določa količnik za določitev osnovne plače, pa se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku prizna razliko od količnika 2,75 do 2,90, kolikor je znašal količnik za določitev osnovne plače pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožnik je bil na podlagi odločbe 0433-2-14113 z dne 11.3.1996 razporejen po službeni potrebi na Postajo mejne policije Šentilj, na delovno mesto policist, pri čemer je zadržal količnik prejšnjega delovnega mesta, ki je znašal 2,90. Podlago za zadržanje navedenega količnika je določal 91. člen takrat veljavnega Zakona o notranjih zadevah (ZNZ - Ur.l. SRS št. 28/80, 38/88 - 27/89 in Ur.l. RS št. 19/91 in 4/92). Z uveljavitvijo ZPol je ZNZ prenehal veljati tudi glede 91. člena, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določbo 78. člena ZPol, ki določa, da v primerih, ko je policist po službeni potrebi razporejen na nižje vrednoteno delovno mesto, obdrži količnik za izračun plače, ki ga je imel na prejšnjem delovnem mestu. Navedeno določbo je uporabila tudi sama tožena stranka, kot je to razvidno iz sklepa št. 0431-4-14113 z dne 27.6.2000 (priloga A 10), ko je tožniku s 1.7.2000 določila količnik za izračun osnovne plače v višini 2,90. Po mnenju pritožbenega sodišča torej določba 78. člena ZPol ščiti pridobljene pravice delavcev policije, ki so bili razporejeni po službeni potrebi na nižje vrednoteno delovno mesto. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje za svojo odločitev ni imelo pravne podlage.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe (353. in 166. člen ZPP). Prav tako tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer prispevala k boljši razjasnitvi stvari.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia