Jedro

V zadevi ni sporno, da je imel tožnik do dne 14. 2. 2009 dovoljenje za prebivanje in delo, C viza, v času odločanja pa ima potrdilo o prebivanju na ozemlju kantona v Švici. To dejstvo je na zaslišanju tudi sam potrdil, zato je izpolnjen pogoj za omejitev gibanja po 1. alinei 1. odstavka 59. člena ZMZ.

Razlog iz 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ je podan s tem, ker je tožena stranka iz baze prstnih odtisov EURODAC ugotovila, da je tožnik predhodno dne 29. 9. 2010 že zaprosil za mednarodno zaščito v Franciji

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožniku, rojenemu ...1967 v kraju A., državljanu Hrvaške, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 7. 10. 2010 od 12.10 ure do 7. 1. 2011 do 12.10 ure, ker je ocenila, da je izrečeni ukrep potreben zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, posedovanja dovoljenja za prebivanje v drugi državi članici ter pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC.

V postopku je ugotovila, da iz pridobljenih podatkov iz baze EURODAC z dne 7. 10. 2010 izhaja, da je tožnik 29. 9. 2010 za mednarodno zaščito zaprosil v Franciji. To dejstvo je na zaslišanju 6. 10. 2010 zamolčal, saj je na vprašanje ob podaji prošnje mednarodno zaščito, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic Evropske unije, odgovoril negativno. Poleg tega pa je imel tožnik v Švici dovoljenje za prebivanje in delo, C vizo, katere veljavnost je potekla dne 14. 2. 2009. Ugotovila je, da mu je sedaj izdano potrdilo za prebivanje na ozemlju kantona, ker je vložil prošnjo za dovoljenje za prebivanje.

Na podlagi navedenega je ocenila, da so podani pogoji za omejitev gibanja na podlagi 2. alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s 15. alineo 55. člena ter na podlagi 1. in 3. alinee 1. odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

Tožena stranka je odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje. Pojasnila je tudi, da se omejitev gibanja na območje Azilnega doma v podobnih primerih ni izkazala za dovolj učinkovit ukrep, saj je veliko prosilcev pred realizacijo predaje drugi državi članici Azilni dom samovoljno zapustilo.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. V tožbi navaja, da je v izpodbijanem sklepu več nepravilnosti in sicer o tem, da je šel peš iz Ženeve v Strassbourg, da je zahteval mednarodno zaščito v Franciji, nepravilno je tudi navedeno, da je v zadnjih dveh letih večkrat prečkal državno mejo različnih držav, saj v Italiji ni bil že 10 let. Pravilno bi bilo zapisano, da je peš odšel iz Stuttgarta v Strassbourg, da v Franciji ni vložil prošnje za azil, da po njegovi izročitvi Švici (julija 2009) ni zapustil Švice vse do zadnjega napada nanj, to je 8. 9. 2010, ko je preko Nemčije odšel v Francijo. Smiselno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in pojasnjuje, da je dne 13. 10. 2010 prejela pozitiven odgovor švicarskega migracijskega organa, da je pristojna država za reševanje za priznanje mednarodne zaščite tožnika. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so v spisu ter na podlagi 4. odstavka 51. člena ZMZ tožnika zaslišalo.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku omejila gibanje na podlagi 2. alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s 15. alineo 55. člena ter na podlagi 1. in 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ.

Po presoji sodišča v obravnavani zadevi obstajata pogoja za omejitev gibanja na podlagi 1. in 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ.

Po 1. alinei navedenega člena pristojni organ do predaje pristojni državi prosilca nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena tega zakona, če ima vizum ali dovoljenje za prebivanje druge države članice, ki se po Uredbi 2003/343/ES šteje kot razlog za določitev odgovorne države članice. V zadevi ni sporno, da je imel tožnik do dne 14. 2. 2009 dovoljenje za prebivanje in delo, C viza, v času odločanja pa ima potrdilo o prebivanju na ozemlju kantona. To dejstvo je tožnik na zaslišanju tudi sam potrdil, pojasnil je, da mu je bilo potrdilo izdano, ker ureja ponovno pridobitev dovoljenja za prebivanje in delo, ki mu je zaradi 6 mesečne odsotnosti prenehalo veljati. Zato je po presoji sodišča izpolnjen pogoj za omejitev gibanja po 1. alinei 1. odstavka 59. člena ZMZ. Pravilnost odločitve tožene stranke potrjuje tudi dejstvo, da je dne 13. 10. 2010 prejela pozitiven odgovor švicarskega migracijskega organa, da je pristojna država za reševanje prošnje za priznanje mednarodne zaščite imenovanega prosilca Švica.

Razlog iz 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ pa je podan s tem, ker je tožena stranka iz baze prstnih odtisov EURODAC ugotovila, da je tožnik predhodno dne 29. 9. 2010 že zaprosil za mednarodno zaščito v Franciji, zato je tožena stranka v skladu z Uredbo Sveta ES (št. 343/2003) začela postopek ugotavljanja odgovorne države za obravnavo tožnikove sedanje prošnje. Ker ta postopek v času odločanja tožene stranke še ni bil končan, je bilo treba tožniku že iz tega razloga začasno omejiti gibanje.

Po presoji sodišča je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe dovolj in razumljivo pojasnila izrek omejitve gibanja in s tem zadostila pojasnilni dolžnosti za odločanje po prostem preudarku ob upoštevanju načela sorazmernosti.

Po presoji sodišča pa ni izkazan pogoj za omejitev gibanja po 2. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 15. alineo 55. člena ZMZ. Tožena stranka je svojo odločitev oprla zgolj na dejstvo, da je tožnik zamolčal, da je v Franciji že zaprosil za mednarodno zaščito. Tega dejstva tožena stranka po presoji sodišča ni ocenila v zadostni meri, ker ni pojasnila, zakaj že samo zamolčanje vložitve prošnje pomeni zlorabo oziroma zavajanje postopka. Tožnik ob podaji prošnje res ni povedal, da je že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Franciji, vendar po presoji sodišča zgolj to dejstvo še ne pomeni, da je s tem namerno postopek zavajal oziroma zlorabljal. Po določbi 15. alinee 55. člena se lahko gibanje omeji, če je prosilec prikril, da je že pred tem vložil prošnjo v drugi državi, še zlasti, če pri tem uporablja napačno istovetnost. Tožnik svoje istovetnosti ni prikril, pojasnil je s svojim bivanjem v Franciji, poleg tega pa se je tudi sam oglasil na policijski postaji in zaprosil za mednarodno zaščito. Sodišče je tožnika o tem dejstvu tudi zaslišalo in na podlagi njegovih odgovorov ocenilo, da ni utemeljen očitek zavajanja oziroma zlorabe postopka. Na podlagi tožnikovih odgovorov sodišče ocenjuje, da se tožnik niti ni zavedal, da njegove izjave o „težavah z azilom“ in odvzem prstnih odtisov pomenijo, da je prošnjo vložil. Tudi sicer sodišče ne vidi razloga, zakaj bi vložitev prošnje zamolčal, saj kot rečeno, bivanja v Franciji ni zatajil, poleg tega pa je v Sloveniji sam zaprosil v Sloveniji za mednarodno zaščito, ne pa morda šele ob prijetju policistov.

Po presoji sodišča je tožena stranka tudi dovolj argumentirano obrazložila, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce in ne na območje Azilnega doma.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks, saj je glede na njegov status prosilca za mednarodno zaščito ocenilo, da bi se občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja.