Jedro

ZJU v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Tožena stranka ni dokazala, da je bila premestitev tožnika na drugo delovno mesto potrebna zaradi zagotovitve učinkovitejšega oz. smotrnejšega dela organa (policije), temveč je bil tožnik premeščen zaradi subjektivnih razlogov, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, potrjenega s sklepom Komisije za pritožbe, utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 31. 1. 2013 in sklep Komisije ..., št. ... z dne 10. 4. 2013 razveljavita (točka I izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati nazaj na delovno mesto policijski inšpektor - pomočnik komandirja na Policijski upravi A., Policijski postaji B. ter mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta (točka II izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 676,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka III izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da lahko javni uslužbenec dovoljenje za dostop do podatkov višje stopnje tajnosti pridobi tudi takrat, ko je postopek premestitve že v teku, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnik formalne pogoje za premestitev izpolnjeval le zato, ker je tožena stranka spremenila sistemizacijo delovnih mest. Tožnik se je premestitvi poskušal izogniti tako, da ni ustrezno izpolnil obrazcev za varnostno preverjanje. Tudi C.C. pogoja glede tajnih podatkov ni izpolnjeval, saj je imel, enako kot tožnik, le dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje "zaupno", poleg tega pa je imel v primerjavi s tožnikom bistveno manj izkušenj. Dejstvo, da si je C.C. želel opravljati delo na delovnem mestu, na katerega je bil premeščen tožnik, za odločitev v zadevi ni pomembno, saj o tem, kateri delavec je za delo na določenem delovnem mestu najprimernejši, odloča tožena stranka. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik premeščen z namenom opravljanja dela vodje izmene, saj iz sklepa o premestitvi izhaja, da je bil premeščen na delovno mesto policijski inšpektor, tožnik pa je delo policijskega inšpektorja v uvajalnem obdobju tudi opravljal. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik celo leto po premestitvi ni opravljal nalog policijskega inšpektorja, je v nasprotju z ugotovitvijo, da je bil tožnik na delo vodje izmene v letu 2013 razporejen dvanajstkrat oz. trinajstkrat. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, zaradi katerih osebnih razlogov naj bi bil tožnik premeščen. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem le povzelo neresnično izpoved tožnika, izpoved priče D.D. pa je neutemeljeno ocenilo kot neverodostojno. Tudi ostali izvedeni dokazi ne potrjujejo navedbe tožnika, da je bil premeščen iz osebnih razlogov. Odnosi med E.E. in tožnikom so bili sicer slabi, vendar pa to ni bil razlog za obravnavano premestitev, saj E.E. že od 15. 8. 2012 dalje ni komandir Policijske postaje (PP) B.. Tožnik zoper ocene svoje delovne uspešnosti ni ugovarjal, sodišče prve stopnje pa je neupravičeno dvomilo v pravilnost teh ocen, ker te niso predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo F.F., da se je upokojil zaradi pritiskov s strani tožene stranke, saj je ta prostovoljno podpisal sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zoper ta sporazum pa tudi ni nikoli zahteval pravnega varstva. F.F. pred zaslišanjem pred sodiščem prve stopnje ni nikoli trdil, da se je upokojil zaradi groženj ali pritiskov s strani nadrejenih, priča G.G. pa je kakršnekoli pritiske nanj zanikala. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka v H. centru Policijske uprave (PU) A. presežek delavcev, saj listine v prilogah B15 do B18 in izpovedi prič I.I. in G.G. dokazujejo nasprotno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem neutemeljeno verjelo tožniku in priči C.C., ki za ocenjevanje kadrovske zasedenosti H. PU in PP B. sploh nista pristojna. Sodišče prve stopnje ni preverilo pristnosti in namena elektronskega sporočila v prilogi A19. To sporočilo je D.D. posredoval svojim nekdanjim sodelavcem in ne tožniku ali sodišču. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo s premestitvijo tožnika ohromljeno delovanje PP B., ne potrjuje noben od izvedenih dokazov. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka 8. 8. 2012 objavila razpis za prosto delovno mesto, ki ga je pred začasno napotitvijo zasedal tožnik, saj se je ta razpis nanašal na delovno mesto v VI. tarifnem razredu, tožnik pa je bil pred premestitvijo uvrščen v VII. tarifni razred. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo določbo 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP), saj se ta določba nanaša le na primere, ko je v isti notranji organizacijski enoti prvega nivoja generalne policijske uprave, na policijski upravi ali policijski postaji prosto delovno mesto, ki se bo zasedlo, v obravnavanem primeru pa je šlo za premestitev iz druge organizacijske enote. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) ločuje med postopkom zasedbe prostih delovnih mest (57. člen ZJU) in postopkom premestitve (149. člen ZJU), 22.d člen KPP pa se uporablja le za primere zasedbe prostega delovnega mesta. Poleg tega je bila odločitev o premestitvi tožnika sprejeta že 26. 6. 2012, določba 22.d člena KPP pa je pričela veljati šele v mesecu decembru 2012. Sodišče prve stopnje napačno razlaga navodilo generalnega direktorja policije z dne 14. 12. 2012, saj se ta nanaša le na primere, ko je v isti notranji organizacijski enoti prosto delovno mesto, ki se bo zasedlo. Tožena stranka je ravnala skladno z navodili iz listine »varčevalni ukrepi« z dne 13. 7. 2011, zato so nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje napačne. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo priči G.G., ki je izpovedal, da je imel tožnik po premestitvi v H. PU A. na voljo vsa potrebna delovna sredstva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da tožena stranka C.C. sploh ni dala možnosti, da bi pridobil dovoljenje za dostop do podatkov ustrezne stopnje tajnosti. Tožena stranka nosi dokazno breme, da je tožnika premestila iz objektivnih in ne iz subjektivnih razlogov, izpoved priče D.D. pa potrjuje, da za premestitev tožnika ni bilo utemeljenih razlogov. Dejstvo, da F.F. ni izpodbijal sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, za odločitev ni pomembno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala tožena stranka izvesti interno seznanitev s prostim delovnim mestom, kot ji to nalaga določba 22.d člena KPP, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče namreč na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi morala tožena stranka v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker to kršitev uveljavlja le s pavšalnim sklicevanjem na druge pritožbene navedbe, s katerimi po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti niti ni mogoč.

6. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu policijski inšpektor - pomočnika komandirja v Policijski upravi A., na Policijski postaji B.. Tožena stranka je tožniku 20. 7. 2012 izdala odločbo o začasni napotitvi na delo v center H. PU A. za obdobje od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013. Med trajanjem te napotitve, tj. dne 12. 10. 2012, je tožnik prejel sklep tožene stranke o trajni premestitvi v H. PU A. z dne 3. 10. 2012, zoper katerega je vložil pritožbo. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije je njegovi pritožbi s sklepom z dne 23. 1. 2013 delno ugodila in sklep o trajni premestitvi delno razveljavila in odločila, da je bil tožnik v H. PU A. premeščen (le) začasno za obdobje od 25. 10. 2012 do 31. 1. 2013. Tožnik je zoper odločbo o začasni napotitvi z dne 20. 7. 2012 in sklep o trajni premestitvi z dne 3. 10. 2012 v zvezi z drugostopenjskim sklepom z dne 23. 1. 2013 zahteval sodno varstvo. Ker je Delovno sodišče v Celju ugotovilo, da je tožena stranka izpodbijane odločbe izdala iz osebnega (subjektivnega) razloga, je s sodbo opr. št. Pd 310/2012 z dne 23. 4. 2014 (A5) tožbenemu zahtevku ugodilo in navedene odločbe razveljavilo, toženi stranki pa naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto policijski inšpektor - pomočnik komandirja za čas od 1. 8. 2012 dalje na PP B.. S sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 798/2012 z dne 14. 1. 2015 je bila navedena sodba sodišča prve stopnje potrjena.

8. Predmet presoje v obravnavanem individualnem delovnem sporu pa je trajna premestitev tožnika v začetku leta 2013. Tožena stranka je namreč tožnika s sklepom o trajni premestitvi z dne 31. 1. 2013 (ponovno) premestila iz PP B. na delovno mesto policijski inšpektor v H. PU A. (A1; v nadaljevanju: sklep o premestitvi). Tožnik se je tudi zoper ta sklep pritožil, vendar je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS njegovo pritožbo s sklepom z dne 10. 4. 2013 zavrnila kot neutemeljeno (A2). Tožnik je zato zoper toženo stranko vložil tožbo, s katero je zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 31. 1. 2013 in drugostopenjskega sklepa z dne 10. 4. 2013 ter vrnitev na delovno mesto policijski inšpektor - pomočnik komandirja na PU A., PP B.. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da tožena stranka tožnika ni premestila iz utemeljenega razloga po določbah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Pritožbeno sodišče tej odločitvi pritrjuje iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka obravnavano premestitev utemeljevala z učinkovitejšim in smotrnejšim delovanjem dela državnega organa (tj. policije). V skladu s prvim odstavkom 147. člena ZJU se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oz. na lastno željo. Premestitev je lahko trajna ali začasna. Po določbi drugega odstavka istega člena je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati.

V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 149. člena ZJU se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb lahko premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Sodna presoja v primeru trajne premestitve javnega uslužbenca obsega preizkus zakonitega razloga za takšno premestitev, delodajalec pa mora v postopku dokazati, da odločitev o premestitvi javnega uslužbenca ni imela podlage v subjektivnih razlogih.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik na delovno mesto v H. PU A. premeščen iz osebnih razlogov. Pritožba neutemeljeno navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kateri so bili tisti osebni razlogi, zaradi katerih je bil tožnik premeščen, saj iz 10. točke obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je bil premeščen zato, ker je takratni komandir PP B. E.E. svoj odstop s te funkcije pogojeval s premestitvijo tožnika. Ker je bil po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje odstop E.E. s funkcije komandirja PP B. povod tako za začasno napotitev tožnika v H. PU A. v mesecu juliju 2012, kot tudi za vse nadaljnje premestitve tožnika v H. PU A., pritožba tudi neutemeljeno navaja, da prenehanje funkcije komandirja E.E. dne 15. 8. 2012 ni v vzročni zvezi z izpodbijano premestitvijo.

11. Tožena stranka v pritožbi priznava, da so bili odnosi med tožnikom in E.E. v letu 2012 slabi. To dejstvo je tožnik dokazoval tudi z ocenami delovne uspešnosti za leti 2011 (A7) in 2012 (A8), pritožba pa v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno dvomilo v pravilnost teh ocen. Ta pritožbena navedba je neutemeljena, saj sodišče prve stopnje ni presojalo pravilnosti ocen tožnikovega dela, temveč je s tem v zvezi zavzelo pravilno stališče, da tudi dejstvo, da je bil tožnik s strani komandirja PP B. E.E. v letu 2011 in v začetku leta 2012 ocenjen "odlično", pol leta kasneje (31. 7. 2012) pa z oceno "dobro", potrjuje trditve tožnika, da so se njuni odnosi v obdobju pred prvo napotitvijo na delo v H. PU A. resnično poslabšali. Da za premestitev tožnika ni bilo utemeljenih zakonskih razlogov, potrjujeta tudi izpoved D.D. (nekdanji vodja službe direktorja PU A.) in elektronsko sporočilo (A19), ki ga je ta posredoval uslužbencem tožene stranke po zaslišanju v prej omenjeni zadevi opr. št. Pd 310/2012. Iz elektronskega sporočila namreč izhaja, da za premestitev tožnika ni bilo "pravih, utemeljenih delovnih potreb", kot tudi, da je s strani tožene stranke pred zaslišanjem prejel določene nasvete, kako naj izpove. Dejstvo, da je D.D. to elektronsko sporočilo poslal nekdanjim sodelavcem in ne sodišču, na njegovo dokazno vrednost nima nobenega vpliva, prav tako pa tudi ni pomembno, s kakšnim namenom je bilo to sporočilo odposlano. Tožena stranka v pritožbi sicer opozarja, da sodišče prve stopnje ni preverilo pristnosti sporočila, vendar ob tem ne zatrjuje, da bi bilo sporočilo ponarejeno, zato pritožbeno sodišče v verodostojnost tega dokaza ne dvomi.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka konec leta 2012 spremenila sistemizacijo delovnih mest izključno z namenom, da bi tožnik izpolnjeval vse predpisane pogoje za delo na delovnem mestu v H. centru PU A.. To potrjujejo številni izvedeni dokazi (izpoved direktorja PU A. I.I., predlog za spremembo sistemizacije z dne 26. 10. 2012 v prilogi B24 ter sprememba sistemizacije v prilogah A3 in A4). Pritožba sicer navaja, da bi tožnik dovoljenje za dostop do podatkov višje stopnje tajnosti lahko pridobil tudi potem, ko bi bil postopek premestitve že v teku, vendar še v pritožbi pojasnjuje, da tožnik v postopku pridobitve tega dovoljenja ni želel sodelovati. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik formalne pogoje za delo na delovnem mestu v H. PU A. izpolnjeval le zato, ker je tožena stranka izvedla spremembo sistemizacije delovnih mest, to dejstvo pa tudi po presoji pritožbenega sodišča vzbuja utemeljen dvom v resničnost navedb tožene stranke, da je tožnika premestila zato, ker je bil za delo na delovnem mestu v H. PU A. najprimernejši kandidat. 13. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je v izreku sklepa o premestitvi navedeno, da je bil tožnik v H. PU A. premeščen na delovno mesto policijski inšpektor, zato naj za odločitev ne bi bilo pomembno, ali je tožnik v H. PU A. opravljal naloge vodje izmene ali ne. To pritožbeno stališče je napačno. Sicer drži, da je organiziranje, vodenje in kontroliranje dela izmene le ena od nalog na delovnem mestu, na katerega je bil tožnik premeščen, vendar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje iz obrazložitve sklepa o premestitvi jasno izhaja, da je tožena stranka premestitev tožnika utemeljevala prav z nujno potrebo po delu vodje izmene v H. PU A.. Dejstvo, da je bil tožnik v H. PU A. premeščen že z dnem 11. 2. 2013, dela vodje izmene (čeprav na lastno željo) pa na tem delovnem mestu ni opravljal vse do 4. 9. 2013, zato ni nepomembno, saj potrjuje navedbo tožnika, da v sklepu o premestitvi navedeni objektivni razlogi za njegovo premestitev v resnici niso obstajali.

14. Pritožba na več mestih navaja, da sodišče prve stopnje ni verjelo pričama I.I. in G.G., na drugi strani pa naj bi neutemeljeno verjelo tožniku in pričam, ki so njegove navedbe potrdile (D.D., C.C., J.J. in F.F.). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da sodišče skladno z določbo 8. člena ZPP(1) prosto presoja izvedene dokaze in glede tega ni vezano na nobena dokazna pravila, pritožbeno sodišče pa v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga.

15. Pritožba uveljavlja tudi zmotnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka v H. PU A. presežek delavcev, saj naj bi nasprotno dokazovali seznami delovnih mest s podatki o njihovi zasedenosti v prilogah B15 do B18 ter izpovedi prič I.I. in G.G.. Iz teh dokazov sicer res izhaja, da naj bi tožena stranka tožnika premestila zaradi nujne potrebe po zapolnitvi delovnega mesta policijski inšpektor v H. PU A., vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi ostalih izvedenih dokazov, ki dokazujejo nasprotno, utemeljeno zaključilo, da te potrebe v resnici ni bilo. Da je imela tožena stranka pred obravnavano premestitvijo v H. PU A. celo presežek delavcev, potrjujeta izpovedi tožnika in priče D.D., kot tudi izpoved F.F., ki je v H. PU A. do 30. 7. 2012 opravljal naloge vodje izmene, torej tiste naloge, ki naj bi jih po premestitvi opravljal tožnik. F.F. je namreč izpovedal, da se je moral upokojiti zaradi pritiskov s strani nadrejenih, čeprav tega ni želel, to pa vzbuja dvom v navedbe tožene stranke, da je imela v H. PU H. kadrovski primanjkljaj. Pritožba v zvezi s tem sicer vztraja pri navedbah, da je bila upokojitev F.F. prostovoljna, saj je s toženo stranko podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedi te priče, ki dokazuje nasprotno.

16. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila obravnavana premestitev nezakonita že iz razloga, ker so ji botrovali subjektivni razlogi, ne pa objektivne potrebe in smotrnost dela v H. PU A., niti ni pomembno, zakaj tožena stranka na delovno mesto policijski inšpektor v H. PU A. ni premestila C.C., ki si je premestitev na to delovno mesto želel. Iz istega razloga tudi ni pomembno, ali je tožena stranka v postopku premestitve spoštovala določbo 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadalj.) ter, ali je s premestitvijo tožnika kršila sprejete varčevalne ukrepe (obvestilo generalnega direktorja policije K.K. ... - B19) in navodilo generalnega direktorja policije L.L. ... 12 (A16). Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

17. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

(1) Ta določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.