Jedro

Izvršba na podlagi izvršilnega naslova, s katerim je naložena dolžniku dolžnost izročiti upniku stanovanje, je dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi. Sklep o izvršbi je razveljavilo glede uveljavitve nedenarne obveznosti in predlog za izvršbo v tem obsegu zavrnilo. Upnica sama nosi svoje nadaljnje stroške in dolžnik sam nosi svoje stroške. Zoper sklep je v delu, v katerem je bil sklep o izvršbi razveljavljen in predlog za izvršbo zavrnjen, vložila pritožbo upnica zaradi zmotne uporabe določil Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo ugovor dolžnika v celoti zavrnjen, podrejeno pa, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo določbe nekdanjega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), moralo pa bi uporabiti določbe ZIZ. Nepravilno pa so bile uporabljene tudi določbe ZIP. Sodišče prve stopnje bi moralo predlagano izvršbo dovoliti, kljub temu, da upnica stanovanje že zaseda. Deložacija iz tega razloga ne bo potrebna, vendar pa bo pravnomočen sklep o dovolitvi izvršbe pomenil, da predstavlja stanovanje Z... tisto stanovanje, ki je navedeno v izvršilnem naslovu kot ustrezno stanovanje. Sodna praksa, ki se je uveljavila na podlagi prejšnjega ZIP je namreč štela, da se enakovredno oz. primerno stanovanje ugotavlja v izvršilnem postopku. Zgrešeni so očitki v izpodbijanem sklepu, da upnica v izvršilnem predlogu ni navedla vseh elementov, ki so potrebni za izvršbo. Iz vsebine izvršilnega predloga namreč izhaja, da upnica zahteva izročitev drugega stanovanja na način, da se s sodnim sklepom ugotovi, da predstavlja stanovanje, ki ga upnica že zaseda, tisto stanovanje, ki ga je dolžnica dolžna izročiti na podlagi izvršilnega naslova. Sodišče je tudi ravnalo v nasprotju z določbami 55. člena ZIZ, ker je lastni sklep preizkušalo v bistveno širšem obsegu, kot pa je to zahteval dolžnik. Pritožba ni utemeljena. Skladno z določilom 2. odstavka 300. člena ZIZ se z dnem uveljavitve tega zakona (15.10.1998) preneha uporabljati zakon o izvršilnem postopku (ZIP). Sklep o izvršbi je bil sicer izdan še v času veljavnosti ZIP, vendar bi sodišče prve stopnje glede na citirano prehodno določbo ZIZ moralo ob odločanju o ugovoru dolžnika uporabiti določila tega zakona in ne ZIP. Kljub temu pa ni mogoče pritrditi stališču pritožnice, da je izpodbijani sklep že zaradi tega, ker se ne sklicuje na ZIZ, nepravilen. Prav tako ni utemeljeno stališče, da je izpodbijani sklep nepravilen iz razloga, ker 2. odstavek 55. člena ZIZ omejuje preizkus po uradni dolžnosti na razloge iz 1., 4. in 7. točke 1. odstavka 55. člena ZIZ. Četudi drži, da je sodišče prve stopnje preizkusilo sklep o izvršbi iz razlogov, ki jih dolžnik v ugovoru izrecno ni navedel, s tem še ni podana kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa (1. odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na izrek izvršilnega naslova, sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI P 330/93, po kateri je dolžnik dolžan izročiti upnici enoinpolsobno stanovanje v stanovanjskem objektu v ulici B... v L... ali drugo stanovanje, ki bo ustrezalo takemu stanovanju, kot ga je imela upnica po sklepu Komande garnizona, gre pritrditi stališču izpodbijanega sklepa, da je izročitev stanovanja, ki bo ustrezalo takemu stanovanju, kot ga je imela upnica po sklepu Komande garnizona, dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik (226. člen ZIZ). Opredelitev dolžnikove obveznosti kot nenadomestnega dejanja narekuje tudi pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 411/94, po kateri je upnica dolžna izprazniti stanovanje na naslovu Z... v L... in ga izročiti dolžniku ob hkratni izročitvi prejšnjega stanovanja v Ul... ali temu enakovrednega stanovanja. Stališče pritožbe, da je izročitev stanovanja Z... mogoče doseči po določilih ZIZ o izvršbi za izpraznitev in izročitev nepremičnin, torej ni pravilno tudi zaradi tega, ker se je upnica na podlagi zgoraj citirane pravnomočne sodbe dolžna izseliti iz stanovanja, katerega izročitev sedaj zahteva. Pritožba se s tem v zvezi sklicuje na sodno prakso, po kateri naj bi se v izvršilnem postopku ugotavljala enakovrednost oziroma primernost drugega stanovanja, vendar je sodna praksa na podlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih zavzela stališče, da se v izvršilnem postopku presoja le, kateri prostori so najpotrebnejši, primernost oziroma enakovrednost stanovanja pa se je praviloma ugotavljala v pravdi. Pritožbenim razlogom, da bi se s pravnomočnim sklepom o izvršbi ugotovila ustreznost stanovanja Z... kot tistega stanovanja, ki ga mora dolžnik izročiti na podlagi izvršilnega naslova, po obrazloženem ni mogoče pritrditi. K izročitvi ustreznega stanovanja bo dolžnika tako skladno z določili 226. člena ZIZ mogoče prisiliti le z izrekanjem denarnih kazni, če dolžnik v postavljenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Tako je tudi pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da predlog za izvršbo v obravnavanem primeru ne ustreza določilu 1. odstavka 35. člena ZIP oz. pravilno določilu 1. odstavka 40. člena ZIZ, po katerem mora predlog za izvršbo med drugim vsebovati izvršilno sredstvo. Zato je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkljivosti predloga sklep o izvršbi utemeljeno razveljavilo glede uveljavitve nedenarne obveznosti in predlog za izvršbo v tem obsegu zavrnilo. Po obrazloženem je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep v izpodbijanem delu potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o zaznamovanih pritožbenih stroških je vsebovana v zavrnilnem izreku.