Jedro

Po ZPNačrt so podlaga za obračun komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo stroški komunalne opreme, pri čemer zakon ne vsebuje omejitev glede vrste skupnih stroškov, ki se lahko upoštevajo pri odmeri komunalnega prispevka. Zakon ne določa niti metode, kako se ti skupni stroški izračunajo. Iz zakonske ureditve izhaja, da se lahko poravnajo ne le s plačilom komunalnega prispevka, temveč tudi iz drugih virov, kot so proračun občine, proračun države in „drugo“. Pri tem ZPNačrt občini ne določa zgornje meje, do katere lahko (skupne) stroške komunalne opreme prevali na zavezance za plačilo komunalnega prispevka. To pomeni, da načeloma ni zakonskih ovir, da občina ne bi na zavezance prevalila vseh stroškov komunalne opreme, kar pomeni, da bi bili obračunski stroški enaki skupnim. Seveda pa mora občina od stroškov, ki jih prevali na zavezance v obliki komunalnega prispevka, odšteti vse druge vire, ki jih pridobi z namenom financiranja te komunalne opreme.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku zaradi priključitve objekta ..., na javno kanalizacijsko omrežje, naložil plačilo komunalnega prispevka v višini 1.451,71 EUR ter določil pogoje plačila. Iz obrazložitve izhaja, da je bil postopek odmere začet po uradni dolžnosti, zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, v nadaljevanju pa toženka navaja okoliščine in podatke, ki jih je upoštevala pri odmeri.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno, v obrazložitvi pa zavrača ugovore tožnika, ki se nanašajo na uporabljeno pravno podlago. Akti občine, ki se nanašajo na izgradnjo predmetne komunalne opreme in možnosti priključitve nanjo, so bili pravilno objavljeni, tako da se je tožnik lahko seznanil z njimi. Izpodbijana odločba je bila izdana po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je bilo mogoče stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, tožnika pa ni bilo treba posebej zaslišati zaradi zavarovanja pravic oziroma pravnih koristi. Odločba vsebuje vse podatke o dejanski in pravni podlagi za odločitev, tako da jo je mogoče preizkusiti. Pri tem ni treba, da bi odločba vsebovala navedbo skupnih stroškov za kanalizacijo, virov financiranja in v kakšnem obsegu so bili upoštevani pri določanju obračunskih stroškov, saj je bil komunalni prispevek odmerjen na podlagi obračunskih stroškov, kot so določeni z Odlokom o opremljanju stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Škofja Loka (Odlok) oziroma s programom opremljanja, ki je bil sprejet s tem odlokom, in to v skladu z Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uredba). Enako velja tudi za ugotavljanje morebitnih samoprispevkov, plačana okoljska dajatev pa je namenski prejemek proračuna občine, ki je bil upoštevan pri izračunu stroškov financiranja izgradnje kanalizacijskega omrežja, ki so podlaga za odmero komunalnega prispevka.

3. Pritožbene navedbe o neskladnosti Odloka z veljavno zakonodajo glede določanja skupnih in obračunskih stroškov ocenjuje kot pavšalne. Odlok je zakonita pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka, pristojno ministrstvo je v skladu z zakonom izvedlo nadzor nad njegovo zakonitostjo in ni ugotovilo nobenih nepravilnosti. Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje javne komunalne opreme, ki jo zagotavlja občina, zato ni razloga, da bi bil pri odmeri komunalnega prispevka upoštevan vložek v gradnjo individualnih komunalnih naprav. Financiranje izgradnje komunalne infrastrukture je lahko po različnih občinah različno, v skladu z zakonom so lahko različne tudi pravne podlage za odmero komunalnega prispevka, zato je kot neutemeljene zavrnil vse pritožbene navedbe v zvezi z neenakim položajem občanov različnih občin. Toženka je komunalni prispevek upoštevala kot namenski prihodek izključno za financiranje komunalne opreme, zato pritožbene navedbe o nenamenski porabi sredstev zavrača. 4. Tožnik v tožbi izpodbija odločitev in navaja, da v izpodbijani odločbi niso navedeni skupni stroški in obračunski stroški za kanalizacijo za celotno obračunsko območje, niti viri financiranja, niti konkretne določbe Odloka, ki določajo vrednost elementov izračuna. Toženka tudi ni navedla, v kakšnem postopku je bila odločba izdana. Iz odločbe tudi ne izhaja, koliko je bilo plačanih samoprispevkov z namenom izgradnje komunalne infrastrukture. V zvezi s tem se sklicuje na mnenje Vlade RS in Ministrstva za okolje in prostor. Za nezakonit in neustaven ima tudi program opremljanja, saj naj bi bili pri njegovi pripravi nepravilno uporabljeni podatki iz registra osnovnih sredstev, napačno upoštevane cenitve vrednosti posameznih osnovnih sredstev, nepravilno upoštevani stroški vzdrževanja, obnavljanja in posodobitev ter nepravilno določeni zunanji viri. Vse to pomeni, da izpodbijana odločba temelji na nezakoniti podlagi, tako da bi moralo sodišče uporabiti načelo exceptio illegalis. Opozarja, da centralna čistilna naprava ni bila posodobljena zgolj za potrebe novih priključkov, zato bi bilo treba v skladu z Uredbo stroške za to posodobitev izločiti iz programa opremljanja. Pri izračunu skupnih stroškov bi morala toženka v skladu z Uredbo upoštevati vsa sredstva, ki jih je pridobila od začetka gradnje relevantne komunalne opreme, vendar tega ni storila. Tekom postopka se tožnik tudi ni mogel izreči o mnenju ministrstva o zakonitosti pravne podlage za odmero, in tudi sicer ne drži, da bi ministrstvo opravilo nadzor nad zakonitostjo Odloka. Poleg tega je bila na računsko sodišče RS vložena pobuda za revizijo izračuna komunalnega prispevka, kar med drugim pomeni vprašanje pravilno določenih skupnih in obračunskih stroškov in s tem predhodno vprašanje v tej zadevi. Predlaga, da naj sodišče prekine postopek do odločitve računskega sodišča. Navaja še, da komunalni prispevek ni bil opredeljen kot namenski vir financiranja gradnje komunalne opreme, da niso bila upoštevana že plačana sredstva za opremljanje stavbnih zemljišč z individualno komunalno opremo ter da je bil v neenakopravnem položaju z zavezanci iz drugih občin, ki so sprejele zakonite pravne podlage za odmero in tudi z drugimi občani, ki so od začetka veljave Odloka plačevali bistveno nižji komunalni prispevek. Sprejet Pravilnik o obročnem plačilu komunalnega prispevka ne omogoča vsem lastnikom obstoječih objektov dolgoročnega brezobrestnega plačevanja komunalnega prispevka, glede na sprejeto lestvico. Iz tega razloga zatrjuje tudi poseg v svoje temeljne ustavne pravice. Tožnik je znotraj roka, določenega v dokončni odločbi toženke, vložil vlogo za obročno plačilo komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča s komunalno opremo, kljub temu pa meni, da je komunalni prispevek odmerjen na nezakoniti podlagi in bi moral biti odmerjen bistveno nižje. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe v veliki meri identične pritožbenim, na katere je odgovorila v drugostopenjski odločbi. Pristojno ministrstvo je v skladu z Zakonom o lokalni samoupravi (ZLS) opravilo nadzor nad zakonitostjo odloka, ter se sklicuje v zvezi s tem na več dopisov Ministrstva za okolje in prostor. Nasprotuje predlogu za prekinitev upravnega spora zaradi revizije računskega sodišča, saj zgolj potrdilo o prejemu pobude ni dokaz, da bo računsko sodišče revizijo tudi dejansko opravilo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in naloži tožniku plačilo stroškov upravnega spora.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti tožnikovega zemljišča, na katerem stoji stavba, z novo komunalno opremo – kanalizacijskim omrežjem.

8. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je v takem primeru sedmi odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), po katerem pri odmeri komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti. Zavezanec je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt).

9. V obravnavanem primeru ni sporno, da je toženka z izgradnjo kanalizacijskega omrežja izboljšala opremljenost tožničinega zemljišča s to opremo. To izhaja iz soglasja št. 552/2015 za priključitev tožnikovega objekta na javno kanalizacijo, ki ga je upravljavec te kanalizacije izdal dne 7. 12. 2015, tožnik pa o tem ne navaja ničesar drugega oziroma ne zatrjuje, da bi svojega objekta ne mogel priključiti na novo zgrajeno kanalizacijsko omrežje. Okoliščine, ki so v skladu s prej navedenim 79. členom ZPNačrt pogoj za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, torej med strankama niti niso sporne. Sporna pa je višina komunalnega prispevka, odmerjenega z izpodbijano odločbo.

10. Sodišče najprej ugotavlja, da so tožnikove uvodne navedbe o bistvenih kršitvah pravil upravnega postopka, ker naj odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, tožniku pa naj ne bi bila dana možnost udeležbe v postopku in posledično izjave, ostale povsem pavšalne oziroma neobrazložene. Zato jih sodišče ne more preizkusiti onkraj enako splošne ugotovitve, da je izpodbijana odločba obrazložena, ta obrazložitev pa vsebuje tako pravno kot dejansko podlago za odločitev.

11. Nadaljnje kršitve pravil upravnega postopka, na katere se sklicuje, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, v kakšnem postopku je bila izdana in da odločba ne vsebuje konkretnih določb odloka, ki določajo vrednosti elementov izračuna, ne spadajo med kršitve, ki se po drugem odstavku 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v vsakem primeru štejejo za bistvene. To pomeni, da te kršitve same po sebi še ne pomenijo nezakonitosti izpodbijane odločbe, temveč morajo biti take, da so (oziroma bi vsaj lahko) v kontekstu konkretnega postopka pripeljale do napačne oziroma nezakonite odločitve. Vendar pa tožnik ne navaja, zakaj oziroma kako naj bi navedene kršitve pripeljale do nezakonitosti odločitve, niti to ni očitno iz izpodbijane odločbe oziroma upravnih spisov. Sodišče zato nima razloga, da bi te kršitve v kontekstu obravnavanega postopka spoznalo za bistvene.

12. K temu sodišče dodaja še, da je prvo od navedenih pomanjkljivosti odpravil drugostopenjski organ, ki je v obrazložitvi svoje odločbe (stran 5 in 6) navedel razloge za izdajo izpodbijane odločbe po skrajšanem ugotovitvenem postopku, za kar ima pooblastilo v tretjem odstavku 248. in prvem odstavku 251. člena ZUP. Sodišče se strinja tudi s stališčem drugostopenjskega organa, da za pravilnost oziroma zakonitost odločbe ni treba izrecno navajati, kakšen postopek je bil uporabljen za njeno izdajo, saj že iz obrazložitve izhaja, kako je organ ugotovil dejstva in pridobil dokaze.

13. Kot pravilno izhaja iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, višina odmerjenega komunalnega prispevka ne temelji neposredno na stroških za izgradnjo komunalne opreme in virih financiranja, temveč na podlagah za odmero komunalnega prispevka, ki jih vsebuje program opremljanja. Tak način določitve podlag za odmero je v skladu z zakonom (tretji odstavek 75. člena ZPNačrt), tožbeni ugovori glede neupoštevanja oziroma načina upoštevanja posameznih stroškov izgradnje in virov financiranja pa zato ne morejo pomeniti razlogov za morebitno nezakonitost izpodbijane odločbe, temveč kvečjemu za nezakonitost podzakonskih aktov, na podlagi katerih je bila ta odločba izdana, do česar se sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

14. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu je v skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zgolj konkretna upravna odločba, ne pa tudi pravna podlaga, na kateri je bila ta odločba izdana. Vendar pa je v skladu s 125. členom Ustave RS sodišče pri odločanju vezano le na Ustavo in zakon, kar pomeni, da mora v primeru, če ugotovi, da je podzakonski akt, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, v nasprotju z zakonom ali ustavo, dolžno uporabo takega akta v konkretni zadevi zavrniti (tkim. institut exceptio illegalis). Sodišče je zato v obravnavani zadevi preizkusilo tudi tožbene navedbe, ki se izrecno ali posredno nanašajo na zakonitost Odloka oziroma programa opremljanja.

15. Kot že rečeno, vsebino programa opremljanja na zakonski ravni ureja 75. člen ZPNačrt, ki glede obstoječe komunalne opreme določa le, da se s programom opremljanja določijo podlage opremljanja, te pa so obračunska območja, stroški komunalne opreme, preračun stroškov na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka (tretji odstavek). Glede stroškov, ki jih občina upošteva pri pripravi podlag za odmerjanje komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, omenjeni člen v četrtem odstavku določa zgolj to, da je treba upoštevati že vložena sredstva. Česa drugega ZPNačrt ne določa, vendar pa v petem odstavku navedenega člena pooblašča vlado, da podrobneje predpiše vsebino programa opremljanja. Vlada je to storila z Uredbo.

16. Po drugem odstavku 77. člena ZPNačrt se gradnja komunalne opreme financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov, pri čemer je komunalni prispevek po prvem odstavku 79. člena ZPNačrt plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga občini plača zavezanec. To pomeni, da so po ZPNačrt podlaga za obračun komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo stroški komunalne opreme (v Uredbi poimenovani kot skupni stroški), pri čemer zakon ne vsebuje omejitev glede vrste skupnih stroškov, ki se lahko upoštevajo pri odmeri komunalnega prispevka.

17. Zakon ne določa niti metode, kako se ti skupni stroški izračunajo. Iz prej povzete zakonske ureditve izhaja, da se lahko poravnajo ne le s plačilom komunalnega prispevka (na ta način poravnani stroški so v Uredbi poimenovani obračunski stroški), temveč tudi iz drugih virov, kot so proračun občine, proračun države in „drugo“. Pri tem ZPNačrt občini ne določa zgornje meje, do katere lahko (skupne) stroške komunalne opreme prevali na zavezance za plačilo komunalnega prispevka. To pomeni, da načeloma ni zakonskih ovir, da občina ne bi na zavezance prevalila vseh stroškov komunalne opreme, kar pomeni, da bi bili obračunski stroški enaki skupnim.

18. Seveda pa mora občina od stroškov, ki jih prevali na zavezance v obliki komunalnega prispevka, odšteti vse druge vire, ki jih pridobi z namenom financiranja te komunalne opreme. Med take vire brez dvoma sodijo evropska in državna sredstva, pa tudi drugi prihodki, v obravnavani zadevi npr. okoljska dajatev. Po naravi stvari je namreč očitno, da občina sredstev, ki jih je za ureditev komunalne infrastrukture pridobila iz drugih virov, ne more še enkrat zaračunati zavezancem za plačilo komunalnega prispevka, saj bi bili v tem primeru isti stroški povrnjeni iz dveh naslovov, za kar po eni strani ni nobene zakonske podlage, po drugi strani pa bi pomenilo neupravičeno obogatitev občine.

19. Tožnik zatrjuje nezakonitost odloka, ker naj bi bili v njem napačno ugotovljeni skupni stroški. Toženki očita, da je pri ocenjevanju osnovnih sredstev uporabila napačno metodo (po nabavni vrednosti), da so bile napačno upoštevane cenitve vrednosti posameznih osnovnih sredstev ter da je toženka v nasprotju z 12. členom Uredbe upoštevala stroške, ki jih ne bi smela, predvsem investicije v zbirni kanal ..., zbirni mestni kanal, ... in zadrževalni bazen. Vendar pa zakon - kot je bilo že navedeno - ne opredeljuje stroškov, ki se lahko upoštevajo v okviru skupnih stroškov, niti ne določa metode, kako se ti stroški izračunajo. Tožnik zato s temi ugovori ne more utemeljiti neskladnosti Odloka z zakonom, kar je, kot že rečeno, obseg, v katerem lahko sodišče preizkusi podzakonski akt. 20. Po presoji sodišča pa so ugovori v delu, v katerem se tožnik sklicuje na kršitev 12. člena Uredbe, tudi sicer zgolj splošni in brez pravne podlage. Sodišče pri tem poudarja, da po šestem odstavku 12. člena Uredbe občina sama določi, katerega od načinov ugotavljanja skupnih stroškov iz petega odstavka tega člena bo uporabila, po sedmem odstavku navedene določbe pa občina določi tisti obračun, za katerega meni, da predstavlja realno vrednost. Iz tega izhaja, da tudi Uredba občini dopušča, da sama odloči, po katerem od predvidenih načinov določitve skupnih stroškov bo ugotovila vrednost, ki se bo najbolj približala realni.

21. Povedano drugače: ugotavljanje skupnih stroškov v obsegu oziroma na način, na kakršnega se sklicuje tožnik, je predmet normodajnega postopka v občini oziroma kvečjemu medsebojne skladnosti podzakonskih aktov (Odloka in Uredbe), ne pa vprašanje zakonitosti katerega od teh aktov.

22. Sodišče k temu dodaja še, da se 79. člen ZPNačrt sicer nanaša na plačilo dela stroškov komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini, torej na obračunske stroške, kljub temu pa bi bilo mogoče besedilo prvega odstavka tega člena razumeti tudi tako, da se nanaša na določitev skupnih stroškov. Po tem besedilu namreč v višini komunalnega prispevka niso vključeni stroški vzdrževanja komunalne opreme, kar bi smiselno lahko pomenilo, da zakon določa, da ti stroški ne smejo biti vključeni v skupne stroške, saj ugotovljena višina skupnih stroškov lahko vpliva tudi na višino obračunskih stroškov in s tem na odmerjeni komunalni prispevek.

23. Sodišče meni, da je navedena določba namenjena izključno preprečitvi dvoma, ali so zavezanci za komunalni prispevek po priključitvi dolžni plačevati tudi redne stroške za vzdrževanje komunalne opreme, oziroma razmejitvi med obveznostjo plačila komunalnega prispevka kot plačilom dela stroškov izgradnje komunalne opreme in obveznostjo plačila stroškov njenega vzdrževanja; zato njenega dosega ni mogoče širiti na opredelitev stroškov, ki jih je treba upoštevati v programu opremljanja in jih določa 75. člen ZPNačrt. Tudi sicer se tožnik v tem smislu sklicuje zgolj na dele investicije, ki so namenjeni zagotovitvi višje stopnje čiščenja odpadne vode in doseganju višjih ekoloških standardov ter izboljšanju delovanja kanalizacijskih sistemov. Take navedbe pa same po sebi niti ne pomenijo trditve, da bi bili v višini odmerjenega komunalnega prispevka zajeti stroški, ki pomenijo zgolj vzdrževanje obstoječe komunalne opreme in ne investicije, ki je omogočila priklop (tudi) tožničinega objekta. Navedena določba prvega odstavka 79. člena ZPNačrt zato v nobenem primeru ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

24. V zadevi ni sporno, da je toženka pri določitvi obračunskih stroškov upoštevala tudi druge vire financiranja, namreč sredstva, ki jih je pridobila od EU ter okoljsko dajatev in državna sredstva. Tožbeni ugovori, da ta sredstva niso bila upoštevana v pravilni višini, so zgolj pavšalni in neizkazani, oziroma temeljijo na domnevah in ugibanjih, zato jih sodišče ni moglo preizkusiti. Zgolj na ravni trditve oziroma domneve je ostala tudi navedba, da je bil del obravnavanega kanalizacijskega omrežja zgrajen s samoprispevki, saj tožnik te navedbe v ničemer ne konkretizira.

25. Nadaljnje navedbe o neustavnosti oziroma nezakonitosti ureditve po Odloku tožnik v bistvenem opira na stališče, da je v neenakem položaju glede na druge zavezance za plačilo komunalnega prispevka, ki so v podobni situaciji plačali nižji komunalni prispevek, oziroma glede na zavezance, ki so komunalni prispevek lahko plačali v več obrokih. V nobenem od teh pogledov pa ne pojasni, v katerih konkretnih, pravno pomembnih okoliščinah naj bi bil njegov položaj v bistvenem enak položaju zavezancev, na katere se sklicuje. Ob tem višina komunalnega prispevka, ki je odvisna od stroškov komunalne opreme, torej v različnih položajih različna, izhaja že iz zakonske ureditve, tožnik pa ne navaja razlogov za morebitno neustavnost te ureditve. Enako velja tudi za možnost občine, da v različnih situacijah na zavezance prevali različen delež skupnih stroškov. Tudi možnost obročnega plačevanja je vezana na višino komunalnega prispevka, torej na objektivno razlikovalno okoliščino, za katero tožnik ne obrazlaga, zakaj ne bi pomenila primerne podlage za različno obravnavo zavezancev, ki so zaradi nje v različnih položajih.

26. Iz navedenih razlogov tožnik po presoji sodišča ni izkazal, da bi bile določbe odloka o določitvi skupnih in obračunskih stroškov v neskladju z zakonom ali ustavo, zato sodišče ni imelo razloga za uporabo instituta exceptio illegalis.

27. V zvezi s tožnikovo navedbo, da so v zvezi z nepravilnostmi pri določitvi stroškov pred računskim sodiščem podali pobudo za revizijo, in predlogom tožnika, naj sodišče predmetni postopek do odločitve Računskega sodišča prekine, sodišče dodaja, da se strinja s toženko, da zgolj potrdilo o prejemu pobude še ne pomeni, da bo revizija tudi v resnici opravljena, tudi sicer pa je temeljna pristojnost Računskega sodišča revidiranje poslovanja uporabnikov javnih sredstev, ne pa presoja zakonitosti konkretnih ali splošnih pravnih aktov z zakonom ali Ustavo. Sodišče zato nima razloga, da bi ta upravni spor prekinilo do odločitve Računskega sodišča. 28. V zvezi z navedbami o nenamenski porabi sredstev sodišče dodaja še, da namembnost sredstev, plačanih iz naslova komunalnega prispevka, izhaja že iz zakona (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt), zato ni treba, da bi bilo v odloku še posebej določeno, čemu so namenjena ta sredstva, enako pa velja tudi glede sredstev, zbranih iz naslova ekološke dajatve.

29. Glede navedbe, da bi morala toženka pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati tudi vlaganja v izgradnjo greznice, ker zakon ne razlikuje med individualno in javno komunalno opremo, sodišče opozarja, da so komunalna oprema v smislu ZPNačrt „objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja“ (prva točka prvega odstavka 71. člena ZPNačrt), zato vlaganje v individualno greznico očitno ne pomeni vlaganja v komunalno opremo v skladu s to zakonsko določbo oziroma ZPNačrt. Toženka torej ni imela zakonske podlage, da bi ta vlaganja (ki so sicer v skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZGO-1 pogoj za gradnjo na zemljišču, ki take komunalne opreme še nima) upoštevala pri odmeri komunalnega prispevka.

30. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi sicer predlagal izvedbo vrste dokazov, vendar se ti dokazi deloma nanašajo na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, za preostale dokaze pa ne pojasni, katera dejstva želi z njimi dokazati oziroma predlagani dokazi v skladu z gornjo obrazložitvijo (posebno glede zakonitosti odloka) ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

31. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.