Jedro

Kolikor bi uredbodajalec imel namen določiti, da je izdelava varnostnega načrta potrebna na vseh začasnih in premičnih gradbiščih, kar bi izhajalo iz obrazložitve pritožbene odločbe, bi moralo biti to po mnenju sodišča posebej določeno oziroma bi morala biti takšna določba umeščena posebej, ne pa v poglavje, ki kot rečeno ureja posebne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih, na katerih dela izvaja ali je predvideno, da bo dela izvajalo dvoje ali več izvajalcev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Območne enote Novo mesto - Brežice, Pisarne Brežice št. 06160-1752/2017 z dne 23. 11. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je naročnik (tožnik) dolžan zagotoviti izvajanje zakonov in drugih predpisov iz varnosti in zdravja pri delu tako, da mora pred nadaljevanjem del zagotoviti varnostni načrt in pisno poročati organu v roku osem dni po preteku roka za ureditev. Iz obrazložitve izhaja, da je inšpektor pri tožniku po uradni dolžnosti opravil ogled gradbišča in izredni inšpekcijski pregled ter ugotovil, da na gradbišču novogradnje stanovanjske hiše ni izdelanega varnostnega načrta. Ker je to kršitev šestega odstavka 4. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uredba), je izdal predmetno ureditveno odločbo.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in v obrazložitvi dodal, da niti Uredba niti drugi predpisi na področju varnosti in zdravja pri delu ne določajo odstopanj od navedene ureditve in zahteve za izdelavo varnostnega načrta. Zato prvostopenjskemu organu ni bilo treba še dodatno utemeljevati zahteve, določene v šestem odstavku 4. člena Uredbe.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri se med drugim sklicuje na Priročnik za gradbene izvajalce za pripravo gradnje, gradnjo in predajo objekta Obrtne zbornice Slovenije, iz katerega izhaja, da varnostni načrt ni potreben, kadar dela izvaja samo en izvajalec, kadar se gradi enodružinska hiša do 350 m² neto površine brez posebno nevarnih del in kadar ni potrebna prijava gradbišča. Poudarja, da predmetna novogradnja izpolnjuje vse kriterije, zaradi katerih varnostni načrt ni potreben ter da so se dela izvajala v lastni režiji oziroma jih je izvajal samo en izvajalec, pri delih ni bilo nobenih posebno nevarnih del, glede na načine in vrsto gradnje pa tudi ni bila potrebna prijava gradbišča. Enako stališče glede varnostnega načrta, kot je razvidno iz Priročnika za gradbene izvajalce, izhaja tudi iz objave na spletni strani družbe A. d.o.o., z dne 10. 4. 2017 in iz odgovora družbe B. na vprašanje "Kdaj mora biti izdelan varnostni načrt?", ki je objavljen na internetni spletni strani s področja izdelave varnostnega načrta. Meni, da v izpodbijani odločbi razlogi, zakaj bi bila izdelava varnostnega načrta za predmetno gradnjo potrebna, niso zadostni ter da zgolj sklicevanje organa na šesti odstavek 4. člena Uredbe ne zadosti kriteriju potrebne obrazloženosti odločbe. Predpisi namreč dopuščajo tudi primere, ko izdelava varnostnega načrta ni potrebna. Sodišču predlaga, da po izvedbi dokaznega postopka (predlaga tudi postavitev izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu) tožbi ugodi, izpodbijano odločbo in odločbo druge stopnje odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka po vsebini na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve in predlagala zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Med strankama ni sporno, da ob inšpekcijskem pregledu 15. in 16. 11. 2017 na gradbišču tožnikove stanovanjske hiše varnostni načrt ni bil izdelan. Spor pa je o tem, ali bi bila za predmetno gradnjo, za katero tožnik ves čas postopka zatrjuje, da gre za gradnjo enodružinske hiše do 350 m² neto površine, da na gradbišču nikoli nista bila hkrati dva ali več izvajalcev, temveč le eden, ter da iz projektne dokumentacije in podatkov na kraju samem glede na konfiguracijo terena izhaja, da pri izvedbi del ni bilo nobenih posebno nevarnih del v smislu priloge II Uredbe (ki vsebuje okvirni seznam posebno nevarnih del), po veljavni zakonodaji izdelava varnostnega načrta sploh potrebna.

7. Upravna organa obeh stopenj se pri svoji odločitvi sklicujeta na šesti odstavek 4. člena Uredbe, ki določa, da mora naročnik ali nadzornik projekta pred začetkom dela na gradbišču zagotoviti izdelavo varnostnega načrta; vsaka sprememba, ki lahko vpliva na varnost in zdravje delavcev pri delu na gradbišču, mora biti vnesena v varnostni načrt, ki je sestavni del projektne dokumentacije, določene s posebnimi predpisi.

8. Sodišče ugotavlja, da upravna organa kljub tožnikovemu izrecnemu ugovoru v zvezi z (ne)potrebnostjo izdelave varnostnega načrta v obravnavanem primeru, nista pojasnila, zakaj štejeta, da je pri tožnikovi gradnji potrebna izdelava varnostnega načrta. Pri tem iz 4. člena Uredbe, ki ga je treba razlagati kot celoto, umeščeno v poglavje z naslovom „Imenovanje koordinatorjev - varnostni načrt - prijava gradbišča“, jasno izhaja, da je varnostni načrt potrebno izdelati takrat, kadar dela izvaja ali je predvideno, da bo dela na gradbišču izvajalo dvoje ali več izvajalcev. Šestega odstavka te določbe namreč ni mogoče izvzeti iz konteksta 4. člena kot celote in ga razumeti ločeno, kot samostojno celoto, kot ga v obravnavani zadevi razlagata upravna organa obeh stopenj. Povedano drugače: šesti odstavek tega člena, ki določa, kdo mora zagotoviti izdelavo varnostnega načrta, se navezuje na določbo prvega odstavka tega člena, ki določa, kdaj je treba imenovati enega ali več koordinatorjev za varnost in zdravje pri delu, zato teh določb ni mogoče uporabljati neodvisno. Kolikor bi namreč uredbodajalec imel namen določiti, da je izdelava varnostnega načrta potrebna na vseh začasnih in premičnih gradbiščih, kar bi izhajalo iz obrazložitve pritožbene odločbe1, bi moralo biti to po mnenju sodišča posebej določeno oziroma bi morala biti takšna določba umeščena posebej, ne pa v poglavje, ki kot rečeno ureja posebne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih, na katerih dela izvaja ali je predvideno, da bo dela izvajalo dvoje ali več izvajalcev.

9. Glede na v prejšnji točki te sodbe podano razlago šestega odstavka 4. člena Uredbe je zaključek, kot sta ga v obravnavani zadevi napravila upravna organa obeh stopenj, vsaj preuranjen. Tožnik namreč, kot že navedeno, ves čas postopka zatrjuje, da pri konkretni gradnji izdelava varnostnega načrta ni potrebna in takšno trditev utemeljuje z dejanskimi okoliščinami te gradnje, do katerih se organa, kot rečeno nista opredelila.

10. To pomeni, da v upravnem postopku zaradi napačne uporabe materialnega prava organ ni v celoti ugotovil relevantnega dejanskega stanja. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek, v katerem je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi določbe prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 saj je ugotovilo, da je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

12. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato mu je skladno z določbo prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznalo stroške v višini 285,00 EUR, povišane za 22 % DDV.torej za 62,70 EUR, saj je njegov pooblaščenec zavezanec za ta davek. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

1 Glej: predzadnji odstavek na 3. strani obrazložitve drugostopenjske odločbe z dne 15. 2. 2018 (priloga A2).