Jedro

S tožbama izpodbijani začasni odločbi sta prenehali učinkovati z izdajo odločbe o glavni stvari.

Izrek

Tožbi se zavržeta.

Obrazložitev

1. Z začasno odločbo z dne 20. 1. 2017 je prvostopenjski organ odločil, da se A.A., roj. ... 2009, začasno do zaključka upravnega postopka odvzame staršema (1. točka izreka); da se ga začasno namesti v B. (2. točka izreka); da pritožba ne zadrži izvršitve tega akta (3. točka izreka); da odločba velja do izdaje končne odločbe v tej zadevi (4. točka izreka) in da v tem postopku niso nastali posebni stroški (5. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bil prvostopenjski organ 20. 1. 2017 s strani osnovne šole obveščen o sumu fizičnega nasilja nad A.A. Istega dne je bil z njim v navzočnosti kriminalista, razredničarke in šolske pedagoginje opravljen razgovor, v katerem je med drugim povedal, da ga starša tepeta in da oče tepe mami. Starša naj bi ga, če bosta izvedela, da se je zaupal razredničarki, „nagarbala“. Povedal je tudi, da ga je strah iti domov. Prvostopenjski organ v nadaljevanju povzema zapis osnovne šole z dne 20. 1. 2017 o nasilju nad otrokom in poročilo A.A. razredničarke. Iz slednjega izhaja, da so pri njem že ob vključitvi v šolo v letu 2015/2016 zaznali določene čustvene stiske, saj naj bi bil v konfliktih s sošolci in samim seboj; zapiral naj bi se v šolsko stranišče, bežal iz razreda, kričal, žalil druge, brcal, metal predmete, grozil s samomorom in dejal, da nima zaradi česar živeti. Starša naj bi bila o vseh dogodkih obveščena in naj bi s šolo sodelovala po njunih močeh, A.A. pa naj bi bil vključen v obravnavno pri pedopsihiatrinji. Glede na navedeno organ ocenjuje, da je A.A. visoko ogrožen s strani staršev in ga je treba nemudoma zaščititi. Odločitev opira na 144., 221. in drugi odstavek 236. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 4., 5., 5. a in 120. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), 54. člen Ustave RS ter 3., 9., 19. in 20. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju Konvencija).

2. Prvostopenjski organ je nato 13. 2. 2017 izdal še začasno odločbo, v kateri je v 1. točki izreka odločil o odvzemu A.A. staršema; v 2. točki, da se ga s 13. 2. 2017 začasno namesti v C.; v 3. točki, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe; v 4. točki, da z njeno izdajo preneha veljati začasna odločba z dne 20. 1. 2017; v 5. točki, da ta odločba velja do izdaje končne odločbe v tej zadevi in v 6. točki, da v tem postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi te začasne odločbe k povedanem v odločbi z dne 20. 1. 2017 dodaja, ugotovitve o starših, na podlagi vpogleda v svoje uradne evidence in bazo socialnih podatkov. Povzema uradni zapisniški izjavi staršev, iz katerih izhaja, da zanikata fizično nasilje, in izjavi babic, ki prav tako zanikata nasilje. Navaja, da je A.A. v razgovoru 24. 1. 2017 med drugim ponovno opisoval nasilje, strokovnima delavkama organa pokazal dve manjši modrici svetlo zelene barve, in povedal, da sta se starša že učiteljici zlagala, da ga ne tepeta več, pa sta ga spet. Ob razgovoru 26. 1. 2017 naj bi dejal, da si želi pravo družino, ta pa je na D., vendar si tja želi, ko se starša popravita. V razgovoru ob prisotnosti kriminalista in strokovne sodelavke naj bi 7. 2. 2017 ponovil enako zgodbo kot prej. Iz poročila Kriznega centra pa naj bi med drugim tudi izhajalo, da je na svojo željo z različnimi igračkami uprizoril krajšo igro, v kateri je vsaka igračka povedala, da sta jo mama in oče tepla in je zato morala v bolnico, A.A. pa jih je pripeljal v Krizni center. V poročilu navajali tudi opažanje, da ima A.A. bogato domišljijo ter da kadar zgodbi kaj doda oziroma si izmisli, potem to pove. Organ povzema še izjave telefonskih razgovorov z materjo, ugotovitev, da v Pedopsihiatrični ambulanti ZD A.A. in njegove družine niso obravnavali, vsebino odločbe o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in strokovnega mnenja Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter poročilo šole z dne 2. 2. 2017, navedbe staršev z dne 6. 2. 2017, ko sta se ponovno zglasila pri organu, in poročilo Otroško-šolskega dispanzerja ZD. Glede na tako pridobljena poročila pristojnih inštitucij, opravljene razgovore z otrokom, staršema in babicama, ugotavlja, da je otrok še vedno visoko ogrožen.

3. Toženka je pritožbo, ki sta jo tožnika vložila zoper začasno odločbo z dne 20. 1. 2017, zavrnil. Ob reševanju pritožbe, ki sta jo vložila zoper začasno odločbo z dne 13. 2. 2017, pa je odpravila 1., 2., 4. in 5. točko izreka te začasne odločbe ter odločila, da se spremeni 2. točka izreka začasne odločbe z dne 20. 1. 2017 tako, da se glasi: „2. Mld. A.A. se dne 13. 2. 2017 začasno namesti v C“. Glede 3. in 6. točke izreka začasne odločbe z dne 13. 2. 2017 je pritožbo zavrnila. V obrazložitvi med drugim navaja, da je bilo o odvzemu otroka odločeno že 20. 1. 2017 in da je ponovna enaka odločitev o isti zadevi nepotrebna in nesmiselna, četudi je bil izveden dodatni del ugotovitvenega postopka.

4. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbi zoper vse navedene upravne akte. V njih zanikata fizično nasilje in ogroženost otroka pri njiju. Trdita, da za to ne obstojijo nobeni dokazi. Sprašujeta, kako je otrok, ko je pristal, da gre v krizni center, sploh lahko razumel in dojel vse dogajanje ter zakaj ga niso takoj odpeljali k zdravniku, ki bi potrdil ali izključil telesne poškodbe, tudi stare. Navajata, da iz poročila šole ne izhaja, da bi kadarkoli opazili, da prihaja pretepen ali kakorkoli poškodovan. Res naj bi imel ob vpisu v šolo določene čustvene stiske, bil naj bi agresiven in žaljiv, o čemer sta bila obveščena in sta mu pomagala po svojih najboljših močeh, otrok pa je bil napoten k pedopsihiatrinji. Menita, da bi že iz tega razloga morali otrokovo izjavo preveriti in jo ob tako radikalnem ukrepu podkrepiti še z drugimi dokazi. Tudi iz zdravstvenega kartona naj ne bi bilo razvidno, da bi otrok kadarkoli utrpel kakšne telesne poškodbe.

5. Trdita, da se je organ odločil za najstrožji in najradikalnejši ukrep le na podlagi otrokovih izpovedb, ki pa naj bi bila vprašljive, saj dejanja fizičnega nasilja niso z ničemer izkazana, organu pa je znano, da je otrok problematičen. Nadalje navajata, da sta poskušala storiti vse, kar je bilo v njuni moči in da ga nista tepla. Priznavata, da sta imela v preteklosti v partnerskem odnosu nekaj težav, vendar nikoli ni prišlo do pretepanja, kot ga opisuje A.A. Kot nesprejemljivo ocenjujeta, da je toženka potrebovala kar sedem mesecev za odločitev o pritožbi. Navajata, da ga nista smela videti vse od izdaje izpodbijane odločbe pa do junija in da sta stike z njim imela le po telefonu. Tako ravnanje je z vidika otrokovih največjih koristi vprašljivo, situacija, glede na dolgotrajnost sodnega postopka o stikih, pa nevzdržna. Menita, da je nedopustno, da so A.A. še preden ugotovitvijo, kaj naj bi se dogajalo v matični družini, in pred podajo mnenja izvedenca že predstavili možnost namestitve v rejniško družino. Toženki očitata, da ni pojasnila, zakaj se ji ne zdi verjetno, da ne bosta upoštevala navodil o nenasilju nad otrokom, saj sta vselej dosledno sledila njegovim navodilom, nasilje pa ni dokazano v zadostni meri za izdajo izpodbijanega ukrepa. Menita, da niso podani razlogi za A.A. namestitev v krizni center in da so se do junija 2017 onemogočali stiki z njim. Izpodbijana odločitev je po njunem zelo vprašljiva in zlasti preuranjena, odvzem iz okolja, ki ga otrok pozna in je nanj navezan, pa je ob hkratnemu neizvajanju stikov s starši nesorazmeren ukrep in ni v otrokovo največjo korist. 6. Sodišču predlagata, naj ob uporabi drugega odstavka v zvezi z drugo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugotovi nezakonitost začasne odločbe z dne 20. 1. 2017 in z njo povezane odločbe drugostopenjskega organa z dne 10. 9. 2017. V tožbi, ki jo vlagata zoper začasno odločbo z dne 13. 2. 2017 in z njo povezano odločbo drugostopenjskega organa, ki je prav tako z dne 10. 9. 2017, pa predlagata odpravo izpodbijanih odločb. 7. Toženka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni podala vsebinskega odgovora.

8. Tožbi nista dovoljeni.

9. Splošna predpostavka za vodenje postopka in vsebinsko odločanje o tožbi je pravni interes. Na to predpostavko pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pravni interes mora biti neposreden in konkreten. Izražen pa je s tem, da ugoditev strankini zahtevi privede do spremembe njenega pravnega položaja, ki je brez tega ne bi mogla doseči. 10. V tem primeru sta s tožbama izpodbijani začasni odločbi, ki ju je prvostopenjski organ izdal v postopku odvzemu otroka, in sicer odločba o začasnem odvzemu otroka in njegovi namestitvi v B. z dne 20. 1. 2017 in kasneje izdana začasna odločba o njegovi premestitvi v C. z dne 13. 2. 2017 (s slednjo je prvostopenjski organ sicer ponovno odločil tudi o začasnem odvzemu otroka, vendar je bila začasna odločba z dne 13. 2. 2017 v tem delu v pritožbenem postopku odpravljena).

11. Začasna odločba se v upravnem postopku izda, če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se uredijo posamezna vprašanja ali razmerja. Izda se na podlagi podatkov, ki obstojajo ob njeni izdaji (prvi odstavek 221. člena ZUP). Veljavnost začasne odločbe je časovno omejena. Z odločbo, ki se izda o glavni zadevi po končanem postopku, se razveljavi začasna odločba, ki je bila izdana med postopkom (tretji odstavek 221. člena ZUP).

12. Iz navedenih določb ZUP izhaja, da je učinek take odločbe omejen z njeno začasnostjo, to je do izdaje odločbe o glavni stvari. Po podatkih, ki jih je sodišču na podlagi poizvedb sporočila toženka, je bila v tej zadevi po vložitvi tožbe 21. 12. 2017 izdana odločba o glavni stvari. Z njo je prvostopenjski organ odločil enako kot z izpodbijanima začasnima odločbama, to je, da se otrok, odvzame tožnikoma in da se namesti v C. Hkrati je še odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve; da z njeno izdajo preneha veljati začasna odločba št. 1203-2/2017-2 z dne 13. 2. 2017 ter da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

13. Navedeno pomeni, da sta s tožbama izpodbijani začasni odločbi prenehali učinkovati z izdajo odločbe o glavni stvari, saj je od izdaje odločbe z dne 21. 12. 2017 dalje ta odločba podlaga za odvzem otroka staršema. V izreku te odločbe je sicer izrecno navedeno le, da se z njo razveljavi začasna odločba z dne 13. 2. 2017, medtem ko začasna odločba z dne 20. 1. 2017 v izreku ni omenjena. To pa ne pomeni, da odločba z dne 20. 1. 2017, s katero je bil otrok tožnikoma začasno odvzet, po izdaji odločbe o glavni stvari z dne 21. 12. 2017 še učinkuje. Začasen odvzem otroka in njegova namestitev v B. (začasna odločba z dne 20. 1. 2017) in nato njegova premestitev v C. (začasna odločba z dne 13. 2. 2017), tvorita celoto, ki že po naravi stvari velja le do konca postopka na prvi stopnji, to je do sprejema odločbe v glavni zadevi, s katero je bilo na podlagi izvedenega postopka odločeno o enakih ukrepih kot v začasnih odločbah, to je o njegovem odvzemu staršema in namestitvi. S tem so ti ukrepi prenehali biti zgolj začasni, začasni odločbi sta prenehali učinkovati, odvzem otroka pa se izvršuje na podlagi izdane odločbe o glavni stvari. To hkrati pomeni, da tožnika z morebitno odpravo izpodbijanih začasnih odločb, svojega pravnega položaja ne moreta več izboljšati.

14. Tožnika pa nista izkazala niti pravnega interesa za odločanje o ugotovitveni tožbi. S tožbo, vloženo zoper začasno odločbo z dne 20. 1. 2017, s katero jima je bil otrok dejansko odvzet, sta že ob vložitvi tožbe predlagala (le) ugotovitev nezakonitosti izpodbijanih aktov. Razlogov oziroma pravnega interesa za tak tožbeni predlog v tožbi nista navedla, temveč sta se zgolj sklicevala na drugi odstavek 64. člena ZUS-1. Po presoji sodišča navedena določba ZUS-1 ureja pooblastila sodišča pri odločanju o tožbi, in sicer mu omogoča, da kljub zahtevi tožnika, da se izpodbijani akt odpravi (izpodbojna tožba), odloči tako, da (le) ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, vendar le v primeru, če bi odprava nezakonitega upravnega akta nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, torej oseb z nasprotnim pravnim interesom. Zato zgolj s sklicevanjem na navedeno določbo ZUS-1 ni mogoče utemeljevati pravnega interesa za ugotovitev nezakonitosti v zadevi, kakršna je obravnavana. Sodišče je zato tožnika, potem ko je izvedelo za to, da je bilo o glavni stvari že odločeno, z dopisom z dne 10. 1. 2018 seznanilo s svojim pravnim naziranjem glede učinkov izdane odločbe o glavni stvari na odločanje o tožbah zoper začasni odločbi in glede razlage drugega odstavka 64. člena ZUS-1 ter ju hkrati pozvalo, da v nadaljnjem roku osmih dni sporočita razloge, s katerimi utemeljujeta svoj pravni interes za odločitev o tožbah, vloženih zoper začasni odločbi. Tožnika na poziv nista odgovorila oziroma je njuna pooblaščenka sodišču zgolj sporočila, da ni vložila pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega organa o glavni stvari.

15. Ker si glede na navedeno tožnika v dani procesni situaciji svojega pravnega položaja v tem upravnem sporu z odpravo odločbe ne moreta (več) izboljšati, je sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa (kot procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe) zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.