Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSK Sklep II Ip 373/2018

ECLI:SI:VSKP:2018:II.IP.373.2018 Izvršilni oddelek

litispendenca v izvršilnem postopku dokaz zapadlosti terjatve zastaranje judikatne terjatve zastaranje terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom prepoved obrestovanja obresti smiselna uporaba določb ZPP dokazna pravila
Višje sodišče v Kopru
6. december 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Po določbi 15. člena ZIZ se določbe ZPP v izvršilnem postopku uporabljajo smiselno, zato za presojo, ali že poteka postopek (ali je podana litispendenca), ni pomemben le "zahtevek", temveč tudi izvršilni naslov (v zvezi s tem pravni posel, iz katerega izvira obveznost), izvršilno sredstvo in predmet izvršbe.

Izrek

I. Pritožbi dolžnikov se delno ugodi se izpodbijani sklep spremeni, tako da se ugovoru dolžnikov zoper sklep o izvršbi I 176/2016 z dne 13.1.2017 ugodi še glede zakonitih zamudnih obresti od zneskov 32.686,83 EUR in 3.144,22 EUR, obračunanih za čas do vključno 12.12.2016, in se v tem delu (glede zamudnih obresti od zneska 35.831,05 EUR, obračunanih za čas do vključno 12.12.2016) citirani sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne.

II. Pritožba upnika v celoti in pritožba dolžnikov pa v preostalem delu se zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ajdovščini delno ugodilo ugovoru dolžnikov in sklep o izvršbi I 176/2016 z dne 13.1.2017 razveljavilo za znesek glavnice 1.295,86 EUR, za zamudne obresti do vključno 12.12.2016 (496,17 EUR) in za zamudne obresti od zneska 1.792,03 EUR od vložitve predloga za izvršbo dalje ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo. V preostalem delu pa je ugovor zavrnilo. Iz razlogov sklepa izhaja, da terjatev temelji na neposredno izvršljivem notarskem zapisu, da je terjatev zapadla (določena v notarskem zapisu, in sicer 20.4.2015). Do odstopa od kreditne pogodbe je prišlo kasneje, pogajanja o sklenitvi nove kreditne pogodbe pa se niso končala s sklenitvijo dogovora. Ugovor zastaranja ni utemeljen, saj gre za obveznost vračila celotnega kredita in ne za občasne terjatve. Neutemeljen je tudi ugovor litispendence. Preostanek glavnice (razen glede zneska 1.295,86 EUR) je izračunan pravilno, ugovori dolžnikov so bili le pavšalni.

2. Zoper sklep se pritožujejo upnik in oba dolžnika.

3. Upnik se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izvršbo. Meni, da je izkazal, da je doslej prejel le 51.704,14 EUR in da preostanek glavnice znaša 248.295,68 EUR. K preostanku glavnice so bili namreč prišteti še deli glavnice po 500,00 EUR, ki se jih je dolžnik zavezal poravnati z Dodatkom št. 3 in jih ni plačal. 4. Dolžnika se s skupno pritožbo pritožujeta v delu, v katerem je bil njun ugovor zavrnjen in zoper odločitev o stroških. V pritožbi najprej vztrajata, da je upnik prvemu dolžniku vročil izjavo brez datuma, s katero med drugim odstopa od pogodbe in šele v odgovoru na ugovor se je postavil na stališče, da ta izjava nima učinka. Zato obveznosti niso zapadle 20.4.2015, saj je v zapadlost posegla odstopna izjava. Sodišče ne navaja podlage, ki bi omogočala zaključek, da bi šlo v primeru bančnega kredita za enotno terjatev z enotno in eno samo končno zapadlostjo, zaradi česar zastaranje posameznih obrokov ne bi bilo mogoče. Takšno stališče je v nasprotju z določbo drugega odstavka 347. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in s pogodbo, predvsem pa upnik v tem primeru ne bi bil upravičen do zamudnih obresti. Zato je utemeljen ugovor zastaranja za posamezne obroke, ki so zapadli pred več kot tremi leti. O uveljavljenem samostojnem zastaranju obveznosti poroka iz 1034. člena OZ sklep nima razlogov in ga ni mogoče preizkusiti. Nelogična je obrazložitev sodišča, da naj bi šlo v obeh izvršilnih postopkih za izterjavo istega zneska, hkrati pa ne za izterjavo iste terjatve. Gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pojem litispendence iz tretjega odstavka 189. člena ZPP je namreč vezan na tožbeni zahtevek. V danem primeru gre za zahtevek iz iste pogodbe, torej tudi iz iste pravne podlage. Neobrazložen je zaključek sodišča, da naj bi bila iz konto kartice, ki jo je predložil upnik, razvidna terjatev v višini 247.000 EUR. Ta datum je naveden le pri datumu 20.4.2015, ne odraža pa seštevka posameznih postavk. ZPP ne pozna dokaznega pravila, da so podatki bank pravilni. Očitek sodišča, da naj bi bile navedbe o plačilih pavšalne, je neutemeljen, saj sta dolžnika določno navedla plačila v letu 2015 in predložila tudi bančna potrdila o plačilih. Ta plačila v upnikovem obračunu niso razvidna. Upnik je vse od leta 2014 prisilno jemal posamezne zneske z računov dolžnika in samo on ve, pri katerih pogodbah jih je upošteval. Ker upnik tega ni sporočil dolžnikoma, slednja vztrajata, da bi se morala vsa plačila upoštevati pri Pogodbi. Dokazno in trditveno breme je na upniku, dolžnika nista imela procesne možnosti odgovoriti na odgovor na ugovor upnika. Neutemeljen je tudi zaključek, da naj bi bile pogodbene obresti obračunane pravilno. Je tudi v nasprotju z zaključkom, da naj posamezni obroki ne bi imeli zapadlosti, zato je napačno upoštevan pribitek 2 % zaradi nerednega plačevanja. Sodišče bi moralo preizkusiti tudi obračun pogodbenih obresti z lastnim izračunom. Jasno je, da upnik ni upošteval vseh delnih plačil. Sprememba odločitve o glavni stvari pa narekuje tudi spremembo določitve o stroških. Dolžnika dodatno priglašata pritožbene stroške.

5. V odgovoru na pritožbo je upnik pritrdil razlogom sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba dolžnikov je delno utemeljena, pritožba upnika pa ni utemeljena.

Glede pritožbe upnika

7. Podroben pregled listin v spisu pokaže, da je upnik navedbe o delih glavnice po 500,00 EUR, ki naj bi se jih dolžnik zavezal poravnati z dogovorom št. 3, podal šele v pritožbi, torej prepozno, in jih ni mogoče upoštevati. Ker iz listin sporni znesek tudi sicer ni razviden, je sodišče prve stopnje ugovoru v tem delu pravilno ugodilo in zavrnilo predlog za izvršbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo upnika zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

Glede pritožbe dolžnikov

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor litispendence. Po določbi 15. člena ZIZ se določbe ZPP v izvršilnem postopku uporabljajo smiselno, zato za presojo, ali že poteka postopek (ali je podana litispendenca), ni pomemben le "zahtevek", temveč tudi izvršilni naslov (v zvezi s tem pravni posel, iz katerega izvira obveznost), izvršilno sredstvo in predmet izvršbe. V predmetni zadevi se zoper drugega dolžnika vodi izvršba na nepremičnine, v zadevi VL 134565/2016 pa je bila zoper drugega dolžnika predlagana izvršba na premičnine in denarna sredstva pri OPP in v tem delu zato ni litispendence že zaradi različnega izvršilnega sredstva. Res je upnik v zadevi VL 134565/2016 predlagal tudi izvršbo na iste nepremičnine, vendar v predmetni zadevi predlog temelji na neposredno izvršljivem notarskem zapisu (kar pomeni, da upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom), iz katerega izvira obveznost drugega dolžnika kot zastavitelja1, v zadevi VL 134565/2016 pa na izpisu stanja terjatev po poroštveni pogodbi. Sklep v zadevi VL 134565/2016 je bil razveljavljen, postopek se nadaljuje kot pravdni, zato na podlagi vsega povedanega o litispendenci dveh izvršilnih postopkov ni mogoče govoriti.

9. Iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa izhaja, da je bila dogovorjena zapadlost zadnjega obroka 22.4.2015 (ta datum se z dodatki ni spreminjal, spreminjala se je le višina zadnjega obroka). Zapadlost, ki je odvisna od poteka roka, je torej razvidna že iz notarskega zapisa. Z odstopno izjavo, na katero se sklicuje pritožba, je upnik odstopil od vseh kreditnih pogodb, ki so bile sklenjene med strankama. Sporna terjatev pa je zapadla že prej, zato ta izjava na njeno zapadlost ne more imeti vpliva (stranki nista sklenili nobenega dodatka k pogodbi več, s katerim bi spremenili, podaljšali rok za plačilo). Celo če bi pritrdili dolžnikoma, pa se ne bi spremenilo nič (izjava je bila poslana v skladu z določbo 20.a člena ZIZ, zato je upnik izkazal zapadlost celotne terjatve, po 22.4.2015 dolžnika nista plačala več ničesar, vsi obroki so takrat že zapadli, predlog za izvršbo je bil vložen kasneje).

10. Pritožnika sicer utemeljeno opozarjata, da razlogi sodišča v zvezi z zastaranjem obrokov in pogodbenih obresti niso pravilni, vseeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da terjatev ni zastarana. Neposredno izvršljiv notarski zapis ima namreč enak status kot sodna odločba, zato za zastaranje pride v poštev določba 356. člena OZ. Po analogiji s sodbo in ob upoštevanju specifike notarskega zapisa (sklenjen je preden katerakoli terjatev zapade v plačilo) to pomeni, da so obroki, katerih višina in zapadlost je določena v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, podobno pa velja za pogodbene obresti, tako imenovane judikatne terjatve, za zastaranje katerih velja 10 letni zastaralni rok. Ker ta do vložitve predloga za izvršbo še ni potekel, posamezni obroki in zapadle pogodbene obresti še niso zastarale2. 11. Iz konto kartice, ki je bila priložena predlogu za izvršbo, so razvidni vsi podatki, na podlagi katerih je mogoče preveriti obračun obveznosti. Tako je terjatev iz naslova glavnice na dan 22.4.2015 znašala 247.000 EUR (po tem datumu dolžnika nista opravila nobenega plačila na račun glavnice več, tega niti ne zatrjujeta). Iz kartice je tudi razvidno, da so pri obračunu upoštevana vsa plačila, na katera sta se sklicevala dolžnika (pa tudi še druga). Pravilno je upoštevan 2 % pribitek na pogodbene obresti zaradi nerednega plačevanja, saj tudi za dolžnika ni sporno, da so se obveznosti redno odplačevale do konca 2014. Vsi podatki za obračun so razvidni iz priloženih obračunov obresti, zato ga je mogoče preveriti, kar je sodišče prve stopnje (za razliko od dolžnikov, ki sta le pavšalno navajala, da je obveznost obračunana napačno) tudi storilo in ugotovilo, da je obračun pravilen, temu zaključku se glede na vse povedano pritožbeno sodišče pridružuje. Da bi v obračun vzbudila dvom, bi morala dolžnika predložiti svoje izračune ali pa opozoriti na konkretne napake.

12. Po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo pritožbi dolžnikov ugoditi glede obrestovanja obresti pred vložitvijo predloga za izvršbo. Upnik je namreč uveljavljal tudi zakonite zamudne obresti od obračunih zamudnih in pogodbenih obresti, ki so tekle v obdobju pred vložitvijo predloga za izvršbo. Po določbi 375. člena Obligacijskega zakonika pa obrestno obrestovanje ni dovoljeno. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep spremenilo, tako da je ugovoru ugodilo tudi glede zamudnih obresti od zneska 32.686,83 EUR (zamudne obresti, obračunane do 12.12.2016, ki so še predmet odločanja) in 3.144,22 EUR (pogodbene obresti obračunane do 12.12.2016) in v tem delu sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo pa zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. V preostalem delu pa je pritožbo dolžnikov kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Nobena od strank s pritožbo ni uspela (oziroma sta dolžnika s pritožbo uspela le v manjšem delu), zato mora vsaka stranka nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V tej izvršilni zadevi se zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z zastaranjem obveznosti poroka. 2 Sporne zamude obresti, ki sicer po drugem odstavku 356. člena OZ zastarajo v treh letih, pa se nanašajo na znesek 247.000,00 EUR, ki je zapadel v plačilo 22.4.2015. Ker je bil predlog vložen decembra 2016, zamudne obresti, ki so torej zapadle po 22.4.2015, še niso zastarale.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia