Jedro

Podlaga za obnovo postopka carinjenja naj bi bilo novo dejstvo, to je, da predloženo potrdilo o poreklu - izjava na računu, ni verodostojna. Ta ugotovitev naj bi izhajala iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije. Vendar pa sodišče v obravnavanem primeru te okoliščine ne more preizkusiti, saj listina (novo dejstvo), o tem da predložena izjava na fakturi ni verodostojna, ni prevedena in se v upravnih spisih nahaja v tujem jeziku. To pomeni, da sodišče ne more presoditi ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, kljub temu, da gre le za presojo njene kvalificiranosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance RS, št. ... z dne 31. 3. 2006 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnika in odpravila točki 2. in 3. odločbe Carinskega urada A., št. ... z dne 9. 9. 2003 in zadevo v tem delu vrnila v ponoven postopek, v delu, ki se nanaša na obnovo postopka pa pritožbo tožnika zavrnila in navedla, da ni pristojna za odločitev glede stroškov. Prvostopni organ je v točki 1. izreka obnovil postopek uvoznega carinjenja za blago, ki je bilo dne 29. 9. 1999 pri Izpostavi b sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo (ECL) št. ..., pod točkama 2. in 3. pa je v obnovljenem postopku obračunal carino in razliko v davku na dodano vrednost v višini 99.866,00 SIT in navedel, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. Iz spisov zadeve je razvidno, da je tožnik za del blaga po navedeni ECL deklariral ugodnejšo carinsko stopnjo zaradi preferencialne obravnave blaga na podlagi Uredbe o izvajanju Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani, v delu, ki se nanaša na trgovino (Uradni list RS, št. 7/99 in spremembe) na podlagi dokazila o poreklu - izjave pooblaščenega izvoznika B.B.B., Nemčija na računu št. ... z dne 8. 9. 1999 v smislu b. točke 1. odstavka 16 . člena Odloka o preferencialnih pravilih o poreklu blaga, ki se v letu 1999 uporabljajo za izvajanje Uredbe o izvajanju Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani, v delu, ki se nanaša na trgovino in zadeve v zvezi s trgovino (Uradni list RS, št. 92/98 in spremembe). Ob naknadnem preverjanju verodostojnosti navedenega dokazila o poreklu pri carinskih organih v Zvezni Republiki Nemčiji v skladu z določili 31. in 32. člena Protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani v delu, ki se nanaša na trgovino in zadeve v zvezi s trgovino (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju Evropski sporazum), je bilo ugotovljeno, da je bila izjava pooblaščenega izvoznika izdana neupravičeno. Generalni carinski urad (GCU) je dne 19. 8. 2002 o rezultatih preverjanja z dopisom obvestil Carinski urad A., Oddelek za kontrolne zadeve, skupaj z dopisoma carinskih organov Zvezne Republike Nemčije z dne 29. 7. 2003 in 17. 7. 2003, ki ga je navedeni urad prejel 21. 8. 2003, ki je podal Oddelku za upravni postopek in izterjave predlog za naknaden obračun carinskih dajatev (dopis z dne 22. 8. 2003), ta pa je tožnika z dopisom z dne 28. 8. 2003 obvestil, da bo uvedel obnovo postopka, dopisu pa priložil tudi dopisa nemških carinskih organov. Po določbi 1. odstavka 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, dalje ZUP) lahko organ, ki izda odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, pri čemer je vezan na rok iz 1. odstavka, v povezavi z 2. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP lahko obnovo postopka začne v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V obravnavanem primeru gre glede na določbe 261. in 5. člena ZUP v povezavi s 1. odstavkom 12. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99) za Carinski urad A., ki je pristojen za odločitev, da bo postopek obnovljen oz. njegovo uradno osebo, ki je po zakonu pooblaščena za odločanje, zato je pomembno, kdaj je Carinski urad A. izvedel za novo dejstvo, ki je bilo razlog za obnovo postopka. Iz spisov zadeve je razvidno, da je Carinski urad A. prejel dopis GCU dne 21. 8. 2003, izpodbijano odločbo pa izdal 9. 9. 2003 in jo dne 12. 9. 2003 vročil tožniku, zato jo je po mnenju tožene stranke izdal pred potekom roka enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze, absolutni rok pet let pa je bil tudi spoštovan. Prvostopni organ je po mnenju tožene stranke ravnal pravilno tudi ko je v skladu s 3. odstavkom 268. člena ZUP obnovil postopek, ne da bi o tem izdal poseben sklep, kar je tudi navedel v točki 1. izreka odločbe iz 270. člena ZUP, ker so bili v zadevi izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. V obnovljenem postopku pa so bila po mnenju tožene stranke bistveno kršena pravila postopka. Tožena stranka navaja, da je bil postopek voden v nasprotju z načelom zaslišanja strank (9. člen ZUP), po katerem mora organ, preden izda odločbo, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, 146. členom ZUP, po katerem mora stranki zagotoviti možnost, da izvaja svoje pravice ter v nasprotju z 62. členom ZUP, po katerem se postopek vodi v slovenskem jeziku. Ker se v obnovljenem postopku izdana odločba sklicuje na neprevedena dopisa nemških carinskih organov, ki se v fotokopiji nahajata v spisih zadeve, na katerih temelji odločitev prvostopnega organa, da se tožniku ne prizna verodostojnost ob carinjenju predloženega dokazila o poreklu za del blaga, ne glede na določbo 1. odstavka 179. člena ZUP, po katerem so tudi listine, ki so bile izdane v tujem jeziku podlaga za odločitev carinskega organa, neprevedena dopisa tujih carinskih organov pa sta sestavni del dejanskega stanja, ki je podlaga za odločanje, bi morala po mnenju tožene stranke biti predložena v overjenem prevodu. Zato gre za bistveno kršitev pravil postopka in zato tožena stranka odpravlja 2. in 3. točko izreka prvostopne odločbe in v tem delu vrača zadevo v ponoven postopek. Tožena stranka pa zavrača očitke tožnika v zvezi z njegovim statusom deklaranta in se sklicuje na vpise v ECL, kot neutemeljene zavrača tudi ugovore glede zastopanja s strani zakonitega zastopnika oz. potrebnosti preverjanja pooblastil ter se sklicuje sklicuje na določbe 4.a člena CZ, iz katerih izhaja, da carinski organ ni dolžan vsakokrat ob vložitvi ECL preveriti pooblastila, kot to trdi tožnik, temveč le v primeru, ko obstaja dvom v resničnost neposrednega pooblastilnega razmerja. Kolikor pa je tožnik dopustil, da je zanj vložila carinsko deklaracijo špedicija, ki ni imela pooblastila, je to stvar notranjega razmerja med njim in špedicijo. Tožena stranka obrazloži pojem pristojnega organa za uvedbo obnove postopka in se pri tem sklicuje na pooblastila po 4. in 12. členu Zakona o carinski službi, kar pomeni, da ni mogoče govoriti o enotnosti carinske službe. Preverjanje potrdil o poreklu ne pomeni ekspertize o ponarejenih tujih listinah in zavrača zahtevo po pritegnitvi izvedenca za ugotovitev pristnosti dokazila o poreklu, saj se glede verodostojnosti lahko izjasni tisti, ki ga je izdal. Izjava na računu kot dokazilo o poreklu je tuja listina in se lahko v skladu z mednarodnimi predpisi zaprosi tuje carinske administracije za pomoč, izdajatelj tuje listine pa mora razpolagati z vsemi dokumenti, ki dokazujejo poreklo blaga, kot tudi izpolnjevanje drugih zahtev. Tožnikove ugovore v zvezi z uporabo 154. člena CZ pa zavrača, saj navedena določba v postopku ni bila uporabljena. Izrek o stroških utemelji na 2. odstavku 118. člena ZUP.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06-odl. US, dalje ZUS) zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe. Očita neveljavno pooblastilo državni podsekretarki po zaprisegi nove vlade. Razlaga pomen predstojnika v upravnem postopku s t.i. osebno pristojnostjo. Očita nedoločen izrek. Tožena stranka ni argumentirala odločbe na pravno pravičnih in strokovno neoporečnih argumentih zato jih tožeča stranka v tožbi ponavlja. Sklicuje se na ZCS v zvezi s stvarno pristojnostjo inšpektorja carinskih organov in krajevno pristojnostjo obojih, zato po njegovem mnenju carinski delavci GCU zadeve ne bi smeli odstopiti drugemu krajevno pristojnemu organu (22. člen ZUP). Subjektivni 30-dnevni rok za obnovo postopka po 2. odstavku 263. člena ZUP je bil krepko prekoračen, zaradi česar je tožniku onemogočeno učinkovito pravno sredstvo v skladu s 25. členom Ustave RS. Omenjeni rok poskuša carinski organi obiti s konstruktom, da je Sektor za preiskovalne zadeve poseben organ, ki je organizacijsko ločen od carinskega urada. Pri tem se sklicuje na stališče Upravnega sodišča RS, da je Carinska uprava RS enotna služba. Tožnik ni bil seznanjen z dejstvi v skladu s 4. odstavkom 146. člena ZUP in 15.a členu ZDavP v zvezi z 62. členom CZ. Sklicuje se na triletni rok, ki je že potekel. Po mnenju tožnika postopka po carinski deklaraciji ni moč obnoviti. Glede izračuna carinskega dolga je carinska deklaracija potrdilni upravni akt (2. odstavek 50. člena CZ). Carinska deklaracija je vloga stranke, zato carinski organ ne more posegati vanjo in je nevzdržno, da obnavlja postopek in carinsko deklaracijo vzdrži v veljavi, saj bi v tem primeru moral sam spreminjati podatke v tuji vlogi. V primeru, da carinski organ pozneje ugotovi, da podatki v carinski deklaraciji ne odgovarjajo materialni resnici, mora sestaviti zapisnik po 62. členu CZ in izdati odločbo po 154. členu CZ. Ker je rok za naknaden obračun carinskega dolga po c) točki 1. odstavka 154. člena že potekel, skuša carinski urad uporabiti 5. točko 260. člena ZUP, po katerem je rok za obnovo 5 let. Po mnenju tožnika izhaja iz 1. odstavka 6. člena CZ primarnost CZ, kar pomeni, da imajo izredna pravna sredstva po 154. členu CZ prednost pred izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP. Glede obnove postopka po carinski deklaraciji navaja, da le-ta nima pravnega pouka in se zastavlja vprašanje, kdaj je postala dokončna in pravnomočna ter navaja definicijo deklaracije pred in po noveli CZ. Carinski urad zastopa stališče, da je carinska deklaracija vloga stranke, kar mu ustreza pri razlagi rubrike 14 ECL, takšno stališče je potrdilo tudi Upravno sodišče RS v Ljubljani. Po mnenju tožnika z derogacijo 3. odstavka 52. člena CZ po noveli CZ carinski organ nima več pravnega naslova za izdajo odločb po uradni dolžnosti. Toženi stranki očita, da obnavlja postopek na podlagi novega dokaza, kar to ni, saj dopisa nemških organov nista obstajala pred sprejetjem carinske deklaracije. V spisu ni pooblastila carinika v skladu z ZUP, ki je odločal o sprejemu ECL. Do posledice je prišlo po napaki carinskega organa, zaradi česar bi bilo treba uporabiti a) točko 5. odstavka 154. člena CZ. Carinski urad pri uporabi 3. in 4. odstavka 143. člena ni uveljavljal solidarne odgovornosti, ni preverjal neposrednega zastopstva, zgolj posredno zastopstvo se domneva po 4. odstavku 4.a člena CZ. V dopisu nemške carine ni navedeno nobeno dejstvo. Našteva kateri primeri sodijo v utemeljen dvom o poreklu blaga. Tožnik ne more vložiti učinkovitega pravnega sredstva zaradi česar je kršen 25. člen Ustave RS. Omenjeni dopis je moč obravnavati kot ekspertizo o ponarejeni listini na podlagi 2. točke 260. člena CZ. Sklicuje se na določbe ZUP v zvezi s pritegnitvijo domačega izvedenca, kar je v skladu s 14. in 22. členom Ustave RS. Sklepno očita kršitev ustavnih pravic (22. člena, 2. odstavka 14. člena Ustave RS) in sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Nasprotuje izvedbi predlaganih dokazov. Glede tožbene navedbe v zvezi s pooblastilom državne podsekretarke se sklicuje na določbo 28. do 31. člena ZUP, iz katerih ne izhaja, da je časovna veljavnost podeljenega pooblastila vezana na konkretno osebo predstojnika, ki je pooblastitveni akt izdal. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Drugopis odgovora na tožbo je bil poslan tožeči stranki.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je prijavilo udeležbo v tem postopku z vlogo št. ... z dne 5. 6. 2006. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožba.

Sodišče je o tožbi odločalo na podlagi 51. do 52. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 105. člena istega zakona.

Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da državna podsekretarka A.A. nima ustreznega pooblastila za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 - 53/05, v nadaljevanju ZDO-1), minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom in sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. člena ZUP je določeno, da o upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi tega organa, ali drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena predstojnik lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka razpolaga s pooblastilom ministra za finance, št. ... z dne 1. 1. 2003 in torej pooblastilo predstojnika ima. Tožeča stranka nima prav, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

V obravnavanem primeru sodišče presoja zakonitost odločbe, s katero je tožena stranka odpravila naknaden obračun carinskih dajatev v obnovljenem postopku iz razloga bistvene kršitve pravil postopka, ker stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka 2. odstavka 237. ZUP). Tožena stranka je torej odpravila meritorno odločitev ob tem pa je odločitev prvostopnega organa glede same uvedbe postopka obnove postopka, ki je bil z navedeno odločbo uveden v smislu 3. odstavka 268. člena ZUP, pustila v veljavi, ker je ocenila, da so za obnovo po 1. točki 260. člena ZUP v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji. Hkrati je ocenila, da so tudi izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 268. členu ZUP, po katerem lahko pristojni organ, kadar je glede na okoliščine primera to mogoče in je v interesu pospešitve postopka, brž ko ugotovi, da so podani pogoji za obnovo, opravi tista dejanja, ki jih je potrebno ponoviti, ne da bi izdal poseben sklep, s katerim se odloča o obnovi. To, da je bila dovoljena obnova postopka brez izdaje posebnega sklepa organ navede v odločbi iz 270. člena ZUP. V obravnavanem primeru posebnega sklepa o uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti prvostopni organ ni izdal in je to tako kot mu nalaga 3. odstavek 268. člena ZUP v odločbi tudi navedel, kar je pravilno. Tožena stranka in pred njo prvostopni organ ugotavljata, da je glede na okoliščine obravnavanega primera to mogoče in je to tudi v interesu pospešitve postopka, s tem pa se strinja tudi sodišče. Po povedanem gre v obravnavanem primeru za preizkus pravilne uporabe izrednega pravnega sredstva obnove postopka (260. do 272. člen ZUP). Carinski organ je po mnenju sodišča to izredno pravno sredstvo lahko uporabil na podlagi pooblastila iz 6. člena CZ in 5. odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami, dalje ZDavP), ki napotuje na uporabo določb ZUP, kolikor vprašanja postopka niso urejena v določbah ZDavP. Zato je tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru treba preizkušati ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbah ZUP. Ne gre za uporabo določbe 154. člena CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga, zato sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo v to smer, kot brezpredmetne zavrača. Organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti (1. odstavek 261. člena ZUP), pri tem pa je vezan na rok (2. odstavek 263. člena ZUP). V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP lahko z obnovo začne v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze, s tem da je pojem organ je opredeljen v 5. členu ZUP in je z njim mišljen organ državne uprave ali drug državni organ, organ lokalne skupnosti, nosilec javnih pooblastil, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje o upravni stvari, naloge in pristojnosti carinske službe pa so opredeljene v Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99, dalje ZCS-1). Opravlja jih Carinska uprava RS, kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance (2. člen), po 12. členu pa med drugim odloča tudi o upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom pristojnost odločanja o upravnem postopku prenesena na GCU. Zato je tudi po mnenju sodišča za odločanje o obnovi postopka v obravnavanem primeru pristojen organ Carinski urad A. in je glede pravočasnosti treba ugotavljati, kdaj je ta organ izvedel za nova dejstva in nove dokaze.

Iz upravnih spisov je razvidno da je prvostopni organ obnovil postopek carinjenja po navedenem ECL na podlagi 1. točke 260. člena ZUP. Podlaga za obnovo postopka carinjenja naj bi bilo novo dejstvo, to je, da predloženo potrdilo o poreklu - izjava na računu, ni verodostojna. Ta ugotovitev naj bi izhajala iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije, iz katerih naj bi izhajalo, da so v postopku naknadnega preverjanja ugotovili, da je bila izjava o poreklu blaga na spornem računu izdana neupravičeno. Tudi po presoji sodišča ta okoliščina predstavlja novo dejstvo oz. nov dokaz, ki bi, če bi bila znana ob carinjenju blaga, pripeljala do drugačne odločbe (1. točka 260. člena ZUP), vendar pa sodišče v obravnavanem primeru te okoliščine ne more preizkusiti, saj listina, na kateri temelji ugotovitev, ki je razlog za obnovo postopka (novo dejstvo), o tem da predložena izjava na fakturi ni verodostojna, ni prevedena in se v upravnih spisih nahaja v tujem jeziku. To pomeni, da sodišče ne more presoditi ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, kljub temu, da gre le za presojo njene kvalificiranosti (ali bi navedena okoliščina, če bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku lahko pripeljala do drugačne odločitve o stvari). Po povedanem se v upravnih spisih ne nahajajo listine, iz katerih bi sodišče ugotovilo obstoj takšne okoliščine, ki se nanjo sklicuje tožena stranka in pred njo prvostopni organ kot razlog za obnovo. V obravnavanem primeru namreč ne gre za ugotovitev tuje carinske administracije na javni listini (obrazec EUR.1, ki je objavljen tudi v Uradnem listu RS), temveč gre za neprevedene dopise tujih carinskih organov, na podlagi katerih je prvostopni organ uvedel obnovo postopka.

Iz navedenega sledi, da sodišče odločbe tožene stranke glede podlage za uvedbo obnove postopka ne more preizkusiti, zato je odločba nezakonita in jo je treba odpraviti v celoti. V ponovljenem postopku bo tožena stranka poskrbela, da bodo dokazila, na katere opira obnovo postopka v spisu v slovenskem jeziku, šele nato bo lahko odločala o utemeljenosti in obsegu obnove in v obnovljenem postopka, v kolikor bo do njega prišlo, upoštevala tudi določbo 270. člen ZUP.

Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo in na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo ob vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.