Jedro

Predlagatelj vpisa lastninske pravice v predmetnem postopku je društvo, zato zanj ni mogoče uporabiti določb ZLPP, temveč ZDru, ki je začel veljati 4. 11. 1995. Le-ta v svojem 37. členu določa, da se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona, lastninsko preoblikuje v skladu s posebnimi zakoni, eden izmed takšnih posebnih zakonov pa je tudi ZLNDL, ki ga je potrebno uporabiti.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa in ponoven vpis plombe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po okrajni sodnici zavrnilo ugovor predlagatelja in potrdilo sklep zemljiškoknjižnega sodišča, s katerim je le-to zavrnilo predlog predlagatelja za vknjižbo lastninske pravice na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnini v družbeni lastnini, in sicer pri nepremičninah parc. št. 1132/37, 1132/50, 1132/51, 1132/52, 1132/53, 1132/56, 1132/81 in 1132/82, vpisanih pri vloženih številkah 400, k. o. X. Zoper takšno odločitev se pritožujeta predlagatelj ter društvo M. kot udeleženec postopka.

Slednji opozarja, da sodišče v izpodbijanem sklepu v nasprotju s stanjem vpisov v zemljiški knjigi ugotavlja, da predlagatelj ni bil imetnik pravice uporabe, na podlagi katere bi lahko v skladu z določili 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pridobil na navedenih nepremičninah lastninsko pravico. Zemljiškoknjižno sodišče bi moralo v skladu s 147. členom Zakona o zemljiški knjigi odločati o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem odloča o tem vpisu, če zakon za posamezne vrste vpisa ne določa drugače. Ker je torej predlagatelj imel vpisano pravico uporabe, je na podlagi določila 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pridobil na navedenih nepremičninah lastninsko pravico. Sodišče v nadaljevanju izpodbijanega sklepa navaja, da bi moral predlagatelj predložiti otvoritveno bilanco po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, nakar povsem protispisno navaja, da predlagatelj takšne bilance kljub pozivu, ni predložil. V isti sapi pa ugotavlja, da je bil pozvan zgolj k predložitvi listine za kmetijska zemljišča in gozdove, ki skladno z Zakonom o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdovi Republike Slovenije postanejo last države, z njimi pa gospodari omenjeni sklad. Glede na navedeno ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, predvsem pa so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v izpodbijanem sklepu o vsebini listin in med samimi temi listinami, kar že samo zase narekuje razveljavitev izpodbijanega sklepa. Poudarja tudi, da je izpodbijani sklep za predlagatelja presenečenje, saj sodišče zaradi opustitve materialnega procesnega vodstva predlagatelja ni opozorilo na spremembo svojega pravnega stališča. Poudarja pa še, da je bila pravica uporabe zgolj ena od pojavnih oblik izvajanja pravice upravljanja, kot širše pravice, zato zaključek sodišča, da predlagatelj ni pridobil pravice uporabe, ni utemeljen. Navaja tudi, da sklicevanje na določila 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe v danem primeru ni mogoče. Sporne nepremičnina namreč ne izvirajo iz poslovanja nekdanjih družbenih podjetij oziroma drugih pravnih oseb, registriranih v RS. Navedeni zakon se namreč ne uporablja za lastninsko preoblikovanje društev oziroma družbene lastnine, s katero društva razpolagajo. V 37. členu Zakona o društvih je namreč določeno, da se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona (4. 11. 1995), lastninsko preoblikuje v skladu s posebnimi zakoni, to pa je za nešportna društva ZLNDL. Udeleženec nadalje še opozarja na določbe Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 43/1973), ki je stopil v veljavo 21. 12. 1973. V 5. členu tega zakona je namreč določeno, da veljajo vknjižbe, opravljene po Uredbi o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah, za vknjižbo nepremičnini v družbeni lastnini, označba upravnega organa pa za označbo imetnika pravice uporabe. Prav za tak vpis pa gre pri vpisu , ki se v vl. št. 400, k.o. X., nahaja pod zaporedno številko 4 na B listu (dn. št. 657/49). Stroškov s pritožbo ne priglaša. Predlagatelj izpodbijanemu sklepu očita, da je v nasprotju s stanjem vpisov v zemljiški knjigi ter se pri tem sklicuje na 3. člen Zakona o društvih, ki v konkretnem primeru predstavlja merodajno materialno pravo glede na to, da je predlagatelj društvo. Kot dokaz prilaga pritožbi tudi odločbo Upravne enote R., št. .... z dne 29. 7. 1997, s katerim je bilo predlagatelju kot lastniku določeno funkcionalno zemljišče za parcele z objektom v njegovi lasti, ki so vpisani v vl. št. 400, k.o. X.. Stroškov s pritožbo ne priglaša. Pritožbi sta utemeljeni.

Predlagatelj in udeleženec v pritožbenem postopku pravilno opozarjata, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno uporabilo materialno pravo. Predlagatelj vpisa lastninske pravice v predmetnem postopku je namreč društvo, zato zanj ni mogoče uporabiti določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (primerjaj 1., 2. in 3. člen ZLPP), temveč Zakon o društvih, ki je začel veljati 4. 11. 1995. Le-ta v svojem 37. členu določa, da se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona, lastninsko preoblikuje v skladu s posebnimi zakoni, eden izmed takšnih posebnih zakonov pa je tudi Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) iz leta 1997, ki je svojo uporabo predpisal za lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih. Posebej je sicer še predpisal, da se lastninjenje vodnih zemljišč, sindikalnega premoženja, nepremičnin športnih društev ter nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, uredi s posebnim zakonom. Ravno zaradi takšne določbe pa je ob razlagi zakona po metodi argumentum a contrario pravilen zaključek pritožnikov, da velja za lastninjenje nepremičnin, ki so jih imela v uporabi nešportna društva, ZLNDL. Ta v 3. členu določa, da postanejo nepremičnine lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov. ZLNDL pri tem za primere, da je pravica uporabe na nepremičnini v korist pravne osebe oziroma njenega pravnega naslednika vpisana v zemljiški knjigi, posebej določa tudi, da se vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi po uradni dolžnosti (3. odstavek 3. člena ZLNDL).

Pritožbeno sodišče zato opozarja, da je zaključek zemljiškoknjižnega sodišča o nepravilnosti vpisa pravice uporabe predlagatelja v zemljiški knjigi kot pravnoodločilnem dejstvu v konkretni zadevi, materialnopravno, pa tudi procesnopravno zmoten. Pritožnik namreč pravilno opozarja, da je bila pravica uporabe v konkretnem primeru v korist predlagatelja vpisana na podlagi Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 43/1973). Tudi sicer pa zemljiškoknjižno sodišče glede na citirano določbo ZLNDL in glede na stanje vpisov v zemljiški knjigi v času vložitve predloga (147. člena ZZK-1) ni imelo zakonske podlage za zavrnitev vpisa lastninske pravice.

Pojasnjeno pa seveda ne velja za tiste parcelne številke, ki v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča in gozdove. Le-ti so se namreč olastninili že po Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Ta je začel veljati 11. 3. 1993. V skladu z njim so kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last RS oziroma občin po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po zakonu o zadrugah, z dnem uveljavitve tega zakona, postali last RS oziroma občin in so se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesli na sklad oziroma občino. Pri tem je pomembno poudariti, da se je v skladu s citiranim zakonom prvotno kot kmetijska zemljišča in gozdove štelo tudi nezazidana stavbna zemljišča, za katera ni bilo veljavnega prostorsko izvedbenega načrta oziroma ni bil izvršen odkup ali prenos v Sklad stavbnih zemljišč. Navedena določba je bila po ugotovitvi neskladnosti z Ustavo RS spremenjena ter sedaj določa, da se kot kmetijska zemljišča in gozdove po tem zakonu štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Ker pa je Ustavno sodišče zakonodajalcu zgolj naložilo, da odpravi ugotovljeno pomanjkljivost (kar je zakonodajalec storil s spremembo prvega stavka tretjega odstavka 14. člena ZSKZ), člen pa ni bil razveljavljen, se za razmerja, nastala pred ugotovitvijo neskladnosti z ustavo (torej pred 18. 10. 1995), še vedno uporablja nespremenjeni tretji odstavek 14. člena ZSKZ.

Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava navedenega ni ugotavljalo, je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje ter hkrati dovoliti izbris zaznambe zavrnitve vpisa in ponoven vpis plombe (5 točka 3. odstavka 161. člena ZZK-1). V ponovljenem postopku naj se zemljiškoknjižno sodišče opredeli do vseh izpostavljenih pravnoodločilnih dejstev, nakar naj na podlagi relevantnih materialnopravnih predpisov vnovič odloči o dovoljenosti predlaganega vpisa.