Jedro

Tožnica je javni zavod in je po predpisih dolžna spoštovati naložene obveznosti, med katere sodi tudi zagotavljanje zdravju nenevarnih pogojev za delo, gibanje in bivanje v bolnišnici.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožničina zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožnici odredil, da v prostorih centralnega operacijskega bloka prostorsko uredi ločitev čistih in nečistih postopkov in poti. Rok ureditve je 6 mesecev od dneva prejema odločbe. V obrazložitvi navaja, da je inšpektor Zdravstvenega inšpektorata RS, sektor za področje nalezljivih bolezni, po uradni dolžnosti opravil inšpekcijski pregled prostorov oddelka za intenzivno terapijo, nego in anestezijo v Splošni bolnišnici A. Pri tem je bilo ugotovljeno, da je vstop v prostorih oddelka za intenzivno terapijo, nego in anestezijo skupen z vstopom v centralnem operacijskem bloku bolnišnice tako, da se križajo poti urgentnega sprejema, pred-operacijski pacienti, po-operacijski bolniki, osebje v intenzivnem oddelku in obiskovalci. Na istem vhodu se vozijo hrana, materiali, pacienti, odpadki, itd. Ker je navedeno dejansko stanje v nasprotju z osnovnimi higienskimi zahtevami, zaradi česar obstaja nevarnost za zdravje ljudi, je bilo treba, v skladu s 1. točko 15. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji (Uradni list RS, št. 99/99 in 107/99) in 9. alineo 15. člena Pravilnika o pogojih za pripravo in izvajanje programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb (Pravilnik, Uradni list RS, št. 74/99), izdati izpodbijano odločbo.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev ni sporno, saj ga pritožnica ne oporeka. Materialna zakonitost izpodbijane odločitve je utemeljena na 9. alineji 15. člena Pravilnika, kjer je določeno, da mora bolnišnica za izvajanje programa zaradi preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb izpolnjevati minimalne tehnične pogoje glede prostorske ureditve z ločitvijo čistih in nečistih postopkov in poti. V prehodni določbi 19. člena navedenega Pravilnika je določeno, da morajo javni zavodi in pravne ter fizične osebe, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, v šestih mesecih po uveljavitvi sprejeti pisna navodila in začeti izvajati program v skladu s tem Pravilnikom. Odločitev prvostopnega organa je pravilna in drugačna niti ne bi mogla biti, saj Pravilnik odstopanj, kakršna so ugotovljena v obravnavanem primeru, ne dopušča. Pritožbeni razlog, da pritožnica nima sredstev, s katerimi bi bilo mogoče zadostiti odločitvi prvostopnega organa, ne more vplivati na presojo materialne zakonitosti. Glede na navedeno in ker pritožbeni organ tudi ni ugotovil bistvenih kršitev določb upravnega postopka, je pritožbo potrebno zavrniti na podlagi prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2).

Tožnica v tožbi navaja, da je bil objekt, v katerem se nahajajo sporni prostori, zgrajen v 70 letih po tedanjih predpisih in zahtevah. Zgradba in s tem razporeditev oddelka je izvedena tako, da prostorsko ne dopušča drugačne ureditve, kot je obstoječa, ki pa ne dopušča ločitev poti, kot zahteva inšpektor. Zato je njegova zahteva neizvršljiva in v nasprotju z realnostjo. Rešitev je možna le z rekonstrukcijo praktično celotnega nadstropja, vključno z oddelkom z intenzivno terapijo, nego in anestezijo in operacijskim blokom ter istočasno s postavitvijo novega prizidka, da se pridobi na širini zgradbe, ki bi nato omogočala izpolnitev zahteve prvostopnega organa. Navedeno je povezano s tako velikimi finančnimi stroški, da jih tožnica ne more pokriti in zato tudi ne more realizirati izpodbijane odločbe. Realizacija bi bila možna le v primeru, če bi potrebna sredstva zagotovila Republika Slovenija,ki je tudi ustanoviteljica Splošne bolnišnice A. Realizacija izpodbijane odločbe brez navedenih investicijskih posegov pa bi za tožnico pomenila zaprtje kirurškega oddelka in oddelka za intenzivno terapijo, nego in anestezijo, kar posledično pomeni zaprtje bolnišnice kot celote, saj brez teh oddelkov bolnišnica ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za svoje delovanje. Tožnica zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povračilo povzročenih stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnica v postopku ne navaja oz. ni predložila nobenih dokazov o tem, da je postopala v skladu s prehodno določbo 19. člena Pravilnika, po kateri morajo javni zavodi, pravne in fizične osebe, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, v šestih mesecih po uveljavitvi, sprejeti pisna navodila in začeti izvajati program po tem Pravilniku. Tožbeni ugovor, da bi sredstva za potrebno sanacijo oz. investicije morala zagotoviti Republika Slovenija (torej tožena stranka), je neutemeljen, kljub dejstvu, da ima Republika Slovenija status tožničine ustanoviteljice. Tako iz zakonske ureditve, kot tudi iz Statuta tožnice izhaja, da tožnica kot zavod sama gospodari in upravlja z vsemi osnovnimi in drugimi materialnimi sredstvi, za upravljanje s premoženjem pa je odgovorna ustanovitelju. Tudi v zemljiški knjigi je navedena kot imetnica pravice uporabe predmetnega premoženja, ki ji je bilo dano v upravljanje in mora zanj skrbeti s skrbnostjo dobrega gospodarja. To posledično pomeni, da mora tožnica načrtovane (še posebej nujne) investicije planirati in predstaviti v svojih planskih aktih in še posebej v finančnem načrtu, kjer morajo biti razvidni tudi viri financiranja. Tožnica ni navedla (ali dokazovala), da je bil za izvedbo obravnavane investicije izdelan oz. potrjen finančni načrt, da je bila potreba po izvedbi investicije predstavljena Svetu zavoda, ali da bi se, v skladu z Uredbo o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja, z dokumentom identifikacije investicijskega projekta prijavila v načrt razvojnih programov Republike Slovenije. Dokument identifikacije investicijskega projekta je začetni dokument, ki evidentira investicijske potrebe in namere, na njegovi podlagi se odloča o tem, ali se nadaljuje postopek priprave investicijske dokumentacije. Dejstvo, da tožnica v skladu z Zakonom o zavodih pridobiva sredstva za svoje delo tudi iz sredstev ustanovitelja, nikakor ne pomeni, da lahko zgolj čaka na ustanoviteljeva dejanja, ampak mora nasprotno določene naloge in postopke (najprej) izvesti sama. V skladu z 29. členom Statuta tožnice je naloga direktorja tudi ta, da organizira in vodi delo in poslovanje zavoda ter predlaga programe in načrte razvoja zavoda. V skladu z Zakonom o zavodih direktor vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela. Tožnica zato ne more zgolj predlagati izvedbe nekega postopka (pri čemer niti ne navede katerega) ne da bi predvsem sama izvedla potrebne naloge in postopke, s katerimi bi se pričelo s pripravo investicije. Upoštevaje navedeno so torej vsi tožbeni ugovori neutemeljeni in ne pomenijo zadostnega razloga za neizpolnjevanje normativnih pogojev Pravilnika v zvezi z zadostitvijo odločitvi prvostopnega organa. Ker sta obe izpodbijani odločbi zakoniti, tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna izpodbijana odločba, s katero je prvostopni organ tožnici odredil, da mora v prostorih centralnega operacijskega bloka prostorsko urediti ločitev čistih in nečistih postopkov in poti. Ukrep vsebinsko temelji na takrat veljavni določbi 15. člena Pravilnika, kjer je določeno, da mora bolnišnica, za izvajanje svojega programa, izpolnjevati tam navedene minimalne tehnične pogoje, med drugim prostorsko ureditev z ločitvijo čistih in nečistih postopkov in poti (9. alineja). Pristojnost (in dolžnost) zdravstvenega inšpektorja za ukrepanje je podana v 15. členu Zakona o zdravstveni inšpekciji (ZZdrI, Uradni list RS, št. 99/99 s spremembami), kjer je med drugim določeno, da ima zdravstveni inšpektor pri izvrševanju nadzorstvenih nalog pravico (in dolžnost) odrediti, da se odpravijo nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti, ugotovljene pri izvajanju inšpekcijskega nadzora nad objekti, prostori in opremo, ter odrediti potrebne zdravstvene, tehnične in higienske ukrepe za preprečevanje škodljivih vplivov tehnoloških procesov in dejavnosti na zdravje.

Tožbeni ugovor, da tožnica izpodbijane odločbe ne more realizirati zaradi pomanjkanja investicijskih sredstev, je neutemeljen, ker pomanjkanje denarnih sredstev samo po sebi že v osnovi ne more opravičevati toleriranja razmer, ki so v nasprotju s predpisi in zaradi neizpolnjevanja osnovnih higienskih zahtev pomenijo potencialno nevarnost za zdravje ljudi. Prav tako (oz. v skladu s tem) ta razlog ne more vplivati na dolžnost zdravstvenega inšpektorja, da v takem primeru ukrepa v skladu s svojimi pristojnostmi.

Poleg navedenega je treba tudi upoštevati, da je tožnica pravna oseba (zavod) s svojimi obveznostmi, med katerimi je tudi ta, da mora zagotavljati zdravju nenevarne pogoje za delo, gibanje in bivanje v bolnišnici. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (ki je povzet v uvodnem delu te obrazložitve) pregledno pojasnila tožničine dolžnosti in dolžno postopanje v primeru, kot je obravnavani. Predvsem bi torej morala tožnica takoj pristopiti k sanaciji stanja oziroma realizaciji izpodbijane odločbe s tem, da bi pripravila glede na razmere optimalen načrt sanacije, ki bi vseboval tako prostorsko tehnične kot tudi finančne rešitve, ter ga predstaviti in uskladiti s pričakovanimi sofinancerji (npr. državo, donatorji, ipd.), potem pa pristopiti k njegovi finančni in tehnični realizaciji. Golo sklicevanje na pomanjkanje sredstev (češ da je država ustanoviteljica bolnišnice in naj bi torej ona sama zagotovila sredstva) ni utemeljeno in ne pomeni ustreznega pristopa k reševanju obravnavane problematike, ki je z inšpekcijsko odločbo samo še dodatno izpostavljena, objektivno pa je tudi sicer prisotna in bi jo morala bolnišnica razrešiti v vsakem primeru.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov oziroma tožene stranke v izpodbijanih upravnih aktih in v odgovoru na tožbo, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami) Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-2, saj tudi tožnica v obravnavanem primeru v sporu ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške postopka.