Jedro

V azilnem postopku mora pristojni organ presoditi, ali so okoliščine, zaradi katerih prosi oseba za azil, take, da se lahko čuti ogrožena in ali je njen strah objektivno utemeljen. Subjektivno ogroženost ugotavlja pristojni organ na podlagi navedb oziroma listin, ki jih predloži prosilec. V obravnavani zadevi navedbe, s katerimi tožnika pojasnjujeta razloge za odhod iz U., ne izkazujejo niti dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se tožnika lahko čutila ogrožena oziroma preganjana zaradi razlogov, iz katerih se po 2. ali 3. odstavku 1. člena ZAzil prizna azil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 962/2002-7 z dne 17.6.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo, ki sta jo tožnika vložila proti odločbi tožene stranke z dne 17.6.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njuni prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da morata zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočnosti odločbe, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odločba US RS, 113/2000-odločba US RS, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje azila, ker nista izkazala, da bi bila preganjana zaradi razlogov, navedenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska Konvencija), niti da bi obstajale okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se ne bi vrnila v izvorno državo. Tožena stranka se pravilno sklicuje na določbi 3. odstavka 24. člena in 3. odstavka 29. člena ZAzil, ko navaja, da je prosilec za azil dolžan aktivno sodelovati s pristojnim organom in predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine in omogočiti dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in so lahko pomembna za odločitev. Ugotovitev tožene stranke, da tožnika nista aktivno sodelovala v postopku in da so njune navedbe neverodostojne, ima podlago v podatkih in listinah upravnih spisov. Iz predloženih odločb sodnika za prekrške z dne 3.5.2000, izhaja, da sta na zaslišanju pred sodnikom za prekrške izjavila, da sta zapustila Uroševac kot ekonomska emigranta dne 29.4.2000. V prošnji za priznanje azila z dne 16.8.2000 sta navedla, da sta v U. bila podvržena psihičnemu maltretiranju prebivalstva zaradi sklenjene zakonske zveze med prvotožnikom, ki je albanske narodnosti, in drugotožnico, ki je na pol albanske in na pol srbske narodnosti. Iz zapisnikov o njunem zaslišanju izhaja, da nista opisala nobenega konkretnega dogodka preganjanja, niti se nista spomnila natančnega datuma poroke. Iz podatkov poročila Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi za občino F./U. iz avgusta 2001 izhaja, da v tej občini ni znanega niti enega izgreda zaradi mešanega zakona.

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da naj bi bila v upravnem postopku kršena njuna pravica do pravne pomoči. Iz pravilno vročenih vabil na zaslišanje, ki sta v upravnih spisih, izhaja, da sta bila seznanjena s pravico do brezplačne pravne pomoči in s seznamom svetovalcev za begunce. Iz zapisnikov njunega zaslišanja izhaja, da sta bila pred zaslišanjem na to pravico ponovno opozorjena, vendar sta izjavila, da pravne pomoči ne potrebujeta in da preklicujeta pooblastilo odvetnici z dne 8.5.2001, ki sta ga predložila med zaslišanjem.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Zatrjujeta, da sta izkazala utemeljen strah pred preganjanjem, ker sta v upravnem postopku zatrjevala, da sta bila v U. preganjana zaradi mešanega zakona, po priporočilu UNHCR pa velja za K., da spadajo pripadniki mešanih zakonov v ogroženo skupino. V upravnem postopku so bile kršene njune pravice, ker ju tožena stranka ni zaslišala v prisotnosti njune pooblaščenke. Tožena stranka je preuranjeno odločila, saj ju ni soočila z njunimi izjavami.

Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da jima prizna azil v Republiki Sloveniji.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Glede na podatke in listine upravnih spisov ter vsebino tožbe, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve tožene stranke. V azilnem postopku mora pristojni organ presoditi, ali so okoliščine, zaradi katerih prosi oseba za azil take, da se lahko čuti ogrožena in, ali je njen strah objektivno utemeljen. Subjektivno ogroženost ugotavlja pristojni organ na podlagi navedb oziroma listin, ki jih predloži prosilec. V obravnavani zadevi tožnika, tudi po presoji pritožbenega sodišča, s svojimi navedbami nista izkazala dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko čutila ogrožena oziroma preganjana. In kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, tudi v tožbi nista konkretizirala svojih navedb o razlogih zapustitve matičnega kraja.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da naj bi tožnika izkazala izpolnjevanje zakonskih pogojev za priznanje azila že z zatrjevanjem, da sta pripadnika mešanega zakona in torej ogrožene skupine glede na priporočilo UNHRC. Zakonske pogoje za priznanje azila namreč ni mogoče izpolniti zgolj s takšnim zatrjevanjem. Po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil mora biti za priznanje azila izkazan utemeljen strah, ki je podprt s konkretnimi in verodostjimi navedbami prosilca in oceno stanja v matični državi. Po 2. odstavku 1. člena ZAzil se namreč azil prizna osebi, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, nahaja izven države prebivališča in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo, po 3. odstavku 1. člena ZAzil pa, če je podan utemeljen strah pred mučenjem oziroma nečloveškim ravnanjen ali kaznovanjem ali drugačnim nehumanim ravnanjem v primeru vrnitve.

Pritožnika neutemeljeno ugovarjata, ko ponavljata tožbene ugovore, da naj bi bile v upravnem postopku kršene njune pravice, ker sta bila zaslišana brez navzočnosti pooblaščenke. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, takšni ugovori nimajo podlage v podatkih in listinah upravnih spisov.

Ker tožnika nista navedla, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZUS, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v smislu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki jih ZUS ne ureja. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZUS iz 3. odstavka 72. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.