Jedro

Prisoja pravične denarne odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenske aktivnosti zaradi poškodbe, zdrobljen zlom leve nadlahtnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je kot sopotnik v osebnem avtomobilu v prometni nesreči 20.3.1996 utrpel zdrobljen zlom leve nadlahtnice. Od toženke, pri kateri je bila obvezno zavarovana odgovornost imetnika osebnega avtomobila, je zahteval plačilo 3,500.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 42.600 SIT za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku od zahtevanih 2,000.000 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti plačati 1,000.000 SIT, od zahtevanih 500.000 SIT za strah 150.000 SIT in od zahtevanih 1,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 500.000 SIT, skupaj torej 1,650.000 SIT. Za premoženjsko škodo je tožniku prisodilo 22.600 SIT. Presežni zahtevek za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev 1,850.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo, da se ugodi tudi temu delu tožbenega zahtevka. V razlogih obširno povzema obseg vseh treh oblik nepremoženjske škode, opozarja tudi na bodoče telesne bolečine, v potrditev zahtevka za strah opisuje potek škodnega dogodka, pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa meni, da sta sodišči očitno preveč upoštevali procentualno oceno, premalo pa sta upoštevali, da je tožnik fizični delavec in da je bil prej aktiven igralec košarke pri ..., da se je obetalo, da bo v košarki uspešen, zaradi posledic nesreče pa je moral trening košarke opustiti. Zaradi vsega tega trpi duševne bolečine. Tožnik opozarja še na primera pod št. 148 in 189 iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki za tako poškodbo izkazujeta znatno večjo prisojo odškodnine.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so v tej fazi postopka stranke in sodišče vezani na dejanske ugotovitve, ki in kot sta jih ugotovili obe nižji sodišči. To dejansko podlago delno presegajo tožnikove revizijske trditve o poteku škodnega dogodka in prekinjenih pričakovanjih o uspešni športni karieri.

Tožnik je bil v času nesreče 26 let star fizični delavec v gradbeništvu. Zdrobljen zlom leve nadlahtnice so mu zdravili na konzervativen način, torej brez operacije, glede na ugotovljene omejitve življenjske aktivnosti pa je bilo tako zdravljenje tudi uspešno. Na pregledu v bolnišnici je dobil mavec, ki ga je nosil pet tednov, večkrat so ga rentgensko slikali, bil je na več pregledih pri specialistu in v domači ambulanti, opravil je deset fizioterapij v zdravstvenem domu in izvajal vaje še doma, za fizično dejavnost je bil nesposoben pet mesecev. Stalne in občasne hude telesne bolečine je prestajal 13 dni, stalne in občasne srednje devet tednov, zmerne pa do konca leta 1996, občasne zmerne pa še do pomladi 1997. V bodoče bo ob vremenskih spremembah in ob fizičnem obremenjevanju tudi trpel občasne zmerne bolečine. Za to obliko škode sta obe sodišči odmerili odškodnino v višini 1,000.000 SIT.

Tožnik je od škodnega dogodka do pregleda v bolnici trpel intenziven primarni strah, intenziven sekundarni strah je trajal tri dni, nato se je ublažil na stopnjo zmernega strahu in je trajal skupaj dva meseca. Za to obliko škode sta sodišči tožniku prisodili 150.000 SIT odškodnine.

Po izvedenčevih ugotovitvah se je konzervativno zdravljen zdrobljen zlom zarasel v anatomsko dobrem položaju, saj je gibljivost leve rame popolna, v skrajnih legah pa boleča, podobno velja tudi za komolec, je pa oslabljena groba moč leve roke, kar zmanjšuje tožnikove sposobnosti za delo in omejuje fizično naporna dnevna opravila. Ker je gibljivost ramenskega in komolčnega sklepa v skrajnih legah boleča, je sodišče opredelilo, da gre za minimalno omejeno gibljivost obeh sklepov. Zaradi nje in bolečin je manj sposoben za vsa dela in aktivnosti, ki zahtevajo polno obremenjevanje leve roke, dvigovanje in prenašanje težjih bremen ter dela z dvignjenimi rokami. Zato nekoliko težje opravlja vsa fizična dela priložnostno kot gradbeni delavec in dela doma v gospodinjstvu, izogiba pa se tudi športnim aktivnostim. Pritožbeno sodišče je še poudarilo, da mora tožnik v vsa ta dela vlagati več naporov. Tako ugotovljen obseg tožnikovih omejitev, zaradi katerih duševno trpi, je izvedenec ocenil s štirimi do petimi odstotki. Prisoja odškodnine iz tega naslova znaša 500.000 SIT.

Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči pravilno uporabili kriterije za prisojo pravične denarne odškodnine, da sta konkretizirali vso tožnikovo škodo in jo tudi individualizirali, nato pa ustrezno primerjali s prisojo odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo.

Upoštevali sta tako tožnikovo starost, kot poklic, ki ga (občasno) opravlja. Revizijski očitek o prevelikem poudarku procentualni oceni zmanjšanja življenjske aktivnosti je neutemeljen, saj iz povzetih razlogov obeh sodb izhaja podroben opis konkretnih tožnikovih omejitev.

Primera, ki jih tožnik v reviziji ponuja, nista ustrezna za primerjavo, ker je v prvem šlo za težjo poškodbo, poškodovan je bil tudi živec, zdravljenje je potekalo operativno, potrebna bo še ena operacija, imobilizacije je bila daljša, fizioterapija bistveno obsežnejša, tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti je bilo znatno večje. V drugem ponujenem primeru je bila vložena le tožnikova revizija, ki jo je revizijsko sodišče zavrnilo, zaradi izostanka revizije nasprotne stranke pa ni moglo hkrati opraviti tudi presoje, ali je bila odškodnina previsoka. Poleg tega je tudi v tem drugem primeru šlo za operativno zdravljenje.

Revizijsko sodišče je v tej zadevi opravilo primerjavo s tistimi odškodninskimi zadevami iz knjige in računalniške evidence, ki so primerljive s tožnikovo, in ugotovilo, da je izpodbijana prisoja v okviru siceršnje prisoje odškodnin v takih zadevah.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.