Jedro

Tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče zavrniti zgolj na podlagi premoženjskih razmer delavca (češ da ima dovolj premoženja, da njegov socialni položaj ne bo ogrožen).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku 2. točke izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati znesek 15.436,00 EUR, v 8 dneh, v presežku za znesek 54.026,00 EUR in za vpis delovne dobe v delovno knjižico od 1. 1. 2009 do 17. 11. 2010 se tožbeni zahtevek zavrne.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 46,20 EUR, stroške odgovora na pritožbo pa krije tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 9. 2008 nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 8. 2008 in ji še traja vse do odločitve sodišča (17. 11. 2010) zato ji je tožena stranka dolžna priznati in vpisati delovno dobo v delovno knjižico od 31. 8. 2008 do 31. 12. 2008, od 1. 1. 2009 dalje pa je dolžna tožnico prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 1. 1. 2008 do 17. 11. 2010, ji za čas od 1. 9. 2008 do 17. 11. 2010 mesečno obračunati plačo v višini 3.859,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (prvi odstavek 2. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 69.462,00 EUR in vpis delovne dobe v delovno knjižico od 1. 1. 2009 do 17. 11. 2010 je zavrnilo (drugi odstavek 2. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.237,78 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožnica se pritožuje zoper sodbo, smiselno pa zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo 69.462,00 EUR. Navaja, da morajo sodišča pri odmeri ustrezne denarne odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih upoštevati vse relevantne okoliščine in ne le socialni status tožnice. Torej tudi zaposlitvene možnosti, ki so pri tožnici bistveno omejene zaradi njene starosti, formalne izobrazbe in groženj. Prav tako bi moralo sodišče upoštevati ostale relevantne okoliščine: dolgoletno delovno dobo tožnice pri toženi stranki in dejstvo, da sredstva za preživljanje potrebuje tudi za otroke. Socialni status delavca ne more biti edino merilo pri odmeri odškodnine. V postopku ni bilo dokazano, da je tožnica lahko kakorkoli razpolagala s sredstvi v višini cca pet milijonov evrov. Poleg tega predstavljajo takšna sredstva skupno premoženje tožnice in direktorja tožene stranke, ki bo razdeljeno. Odškodnina ji pripada zato, ker se odpoveduje pravici do reintegracije. Če bi sledili razlogom sodišča prve stopnje, bi lahko delodajalci premožnejše delavke odpuščali brez izplačila kakršnekoli odškodnine. Namen zakonodajalca ni bil takšen. Tudi pri odmeri „klasičnih“ odškodnin oškodovanci z boljšim premoženjskim stanjem zgolj zaradi tega ne prejmejo nižje odškodnine. Meni, da je upravičena do vtoževane odškodnine v znesku 69.462,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje pri vročitvi pisne obdolžitve pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni ukvarjalo z vprašanjem potrebnosti zagovora v smislu 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnica ni bila dosegljiva, da se je skrivala, da ni želela navesti svojega bivališča in da toženi stranki ni bilo znano, kje se tožnica nahaja. Ob vročanju pisne obdolžitve je tožena stranka vedela, da se tožnica na naslovu prebivanja v Sloveniji ne nahaja več. Ne glede na prizadevanje zakonitega zastopnika tožene stranke zagovora ni bilo mogoče izvesti. V primeru, ko delavka zapusti državo, ne sporoči novega naslova in se skriva pred direktorjem tožene stranke, ni upravičeno od tožene stranke pričakovati, da izvede zagovor. Posledično je vprašanje pravilnosti vročitve pisne obdolžitve in vabila na zagovor za predmetni spor brezpredmetno. Zmotna je ugotovitev, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena osebno v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku. Ni sporno, da je pooblaščenec tožnice sporno odpoved z vsemi prilogami prejel in je na tej podlagi tožnica sprožila konkretni spor. Način vročitve ni pomemben, ko delavec dejansko prejme odpoved pogodbe o zaposlitvi. To izhaja tudi iz določbe 6. odstavka 139. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da se na napake pri vročitvi ne more sklicevati tisti, ki je pisanje dejansko prejel. Dejstvo je, da je tožnica izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela po drugi poti, in sicer z dnem vročitve njenemu pooblaščencu. To ji je uspelo po tem, ko jo je kontaktiral pooblaščenec tožnice, ki se je izkazal s pooblastilom. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi imela pooblaščenca v času vročanja in da bi ta pooblaščenec predmetno pisanje prejel, je v nasprotju z ugotovitvijo, da je bila vročitev odpovedi opravljena pooblaščencu na njegovo zahtevo. Ker je tožnica dne 22. 10. 2008 odpoved nesporno prejela, so drugačne ugotovitve sodišča protispisne. Da se lahko osebna vročitev opravi preko pooblaščenca, izhaja iz 137. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožnica ni nikoli zatrjevala, da pooblastilo ne bi bilo veljavno oziroma da konkretni odvetnik ne bi bil pristojen za sprejem pisanja v njenem imenu. Glede na dejstvo, da tožnice ni bilo na delo več kot pet dni in svojega izostanka ni opravičila, utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini ne more biti vprašljiva.

Stranki sta vložili še odgovora na pritožbo. Tožnica je navajala, da v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko toženi stranki ne bi bilo potrebno omogočiti zagovora. To izhaja iz postopanj tožene stranke, ki je vročala pisno vabilo na zagovor. Vročitev odpovedi ni bila opravljena na zakonit način, tožnica pa ni imela pooblaščenca za sprejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je uveljavljala še povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navajala, da je namen odškodnine v varstvu delavca, ki je brez zaposlitve in se znajde v težkem socialnem položaju. Predvsem gre pri priznanju odškodnine za socialni korektiv, ki pa v konkretnem primeru ni bil potreben.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo glede odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 9. 2008 nezakonita. Tako kot pisno vabilo na zagovor tudi odpoved ni bila vročena tožnici skladno z določili 2. in 3. odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določata, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vročiti osebno praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Vročitev mora biti opravljena po pravilih pravdnega postopka. Tožena stranka je sicer tožnici tako pisno vabilo na zagovor kot tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala na naslov, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, tj. Krivec 32. Vendar pa ji navedenih listin ni vročala skladno določili ZPP o osebnem vročanju po 142. členu (pred novelo ZPP-D), zato ji ti dve listini nista bili vročeni. Tožena stranka je namreč tista, ki bi morala opraviti in dokazati pravilno osebno vročitev obeh listin. S tem bi dokazala, da je izpolnila svojo zakonsko obveznost iz 3. odstavka 83. člena ZDR oziroma 2. in 3. odstavka 87. člena ZDR. Te svoje obveznosti pa tožena stranka ni izpolnila, saj je tožnici le priporočeno po pošti poslala vabilo na zagovor in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka ni dokazala pravilne vročitve vabila na zagovor, se v pritožbenem postopku ne more uspešno sklicevati na razloge iz 2. odstavka 83. člena ZDR, zaradi katerih tožnici ni bila dolžna zagotoviti zagovora. Te razloge je kot izjeme od delavčeve pravice do zagovora potrebno tolmačiti restriktivno. Tožena stranka je tožnico vabila. Če tožnici vabilo na zagovor ni vročeno, ni mogoče govoriti o njeni neopravičeni odsotnosti z zagovora niti o izrecni odklonitvi slednjega. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila tožena stranka žrtev kršitve tožnice niti da bi tožnica sama odločilno prispevala k temu, da ji tožena stranka ni mogla pravilno vročiti vabila ter omogočiti zagovora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je imela tožnica v času vročanja pooblaščenca za vročanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer mogoče veljavno vročiti pooblaščencu glede na to, da 87. člen ZPP nalaga delodajalcu osebno vročitev po pravilih pravdnega postopka, po 7. odstavku 142. člena ZPP pa se šteje, da je vročitev opravljena osebno tudi, če je pisanje vročeno pooblaščencu. Na podlagi 1. odstavka 97. člena ZPP da stranka pooblastilo pisno, pri čemer so dejanja osebe, ki nastopa kot pooblaščenec, pa ni upravičena za zastopanje, veljavna tudi, če jih stranka pozneje odobri (98. člen ZPP in 73. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala ne dokazala, da bi s pisnim pooblastilom tožničinega odvetnika za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi razpolagala niti da je od tožnice zahtevala predložitev pisnega pooblastila oziroma potrditev prejema odpovedi. Zato s tem, ko je tožena stranka priporočeno po pošti le poslala odpoved pogodbe, izredna odpoved pa je bila nato posredovana tožničinemu odvetniku v drugi pravdi, ni mogoče govoriti o pravilni (zakoniti) vročitvi odpovedi. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 9. 2008 že iz tega razloga nezakonita, sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo utemeljenosti odpovednega razloga.

Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonita razveljavi. Skladno s 1. odstavkom 118. člena ZDR je na predlog tožnice pogodbo razvezalo z dnem odločitve (17. 11. 2010), ji od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v izredni odpovedi (31. 8. 2008) do navedenega dne priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja.

Zmotno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Za razliko od preživnine po družinskopravnih predpisih odškodnina ni namenjena pokrivanju potreb tožnice, temveč predstavlja odmeno oziroma nadomestilo namesto reintegracije v primeru nezakonite odpovedi, pri čemer je njena višina vezana na bodočo ocenjeno škodo, ki delavcu nastane zaradi izgube zaposlitve pri delodajalcu. Ker je bila odpoved nezakonita in je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem odločitve, je tožnica upravičena tudi do ustrezne odškodnine. Razlog v izpodbijani sodbi – da se bo tožnica že nekako poplačala s sredstvi v višini 5,2 mio EUR – ne vpliva na njeno pravico do nadomestila namesto reintegracije v delovno razmerje k toženi stranki. Dejstvo, da po odločbi avstrijskega sodišča ni več prepovedi razpolaganja s sredstvi v višini 5,2 mio EUR, ni v nobeni povezavi s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki in z nastankom škode delavca, ki se ne vrne k toženi stranki in ki mu bo nastajala po datumu zaključka delovnega razmerja. Ta tožnici nastaja ne glede na njeno premoženjsko stanje.

Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo ne sprejema materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, da so premoženjske razmere tožnice odločilen kriterij za priznanje odškodnine po 118. členu ZDR. Skupaj z zaposlitvenimi možnostmi tožnice, njeno starostjo, delovno dobo pri toženi stranki, možnostmi druge zaposlitve, družinskimi razmerami in drugimi osebnimi okoliščinami se gmotne razmere lahko upoštevajo le kot eden izmed kriterijev za odmero odškodnine. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica nezaposlena, po poklicu pravnica (pred zaposlitvijo pri toženi stranki je delala kot sodnica na K.), in je s svojo izobrazbo v L. nezaposljiva, da ima veliko premoženja (nepremično premoženje na K., precejšnja sredstva na računu avstrijske banke), iz podatkov v spisu in tožničine izpovedi pa še izhaja, da je stara 53 let, da je bila pri toženi stranki zaposlena od 15. 11. 1998 do sodne razveze z dnem 17. 11. 2010 ter da šola (plačuje šolnino) za dve hčerki. Ob upoštevanju navedenih okoliščin pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica upravičena do odškodnine v znesku štirih bruto plač (4 x 3.859,00 EUR = 15.436,00 EUR), višji zahtevek iz tega naslova pa je pretiran.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v drugem odstavku 2. točke izreka delno spremenilo tako, da je tožnici prisodilo odškodnino v znesku 15.436,00 EUR. V preostalem, to je za razliko do vtoževanega zneska odškodnine v višini 18 povprečja treh zadnjih mesečnih plač delavke (69.642,00 EUR), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odstavek 350. člena ZPP).

Deloma spremenjena odločitev ne narekuje drugačne odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, pri čemer je odškodnina po 118. členu ZDR pravica, ki je neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja in izvira iz spora o prenehanju delovnega razmerja. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, posebni stroški pa v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine po 118. členu ZDR in preostalim zavrnjenim delom tožbenega zahtevka niso nastali, je tožena stranka na podlagi 154. člena ZPP dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 1.237,78 EUR.

Tožnica je s pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi odškodnine na podlagi 118. člena ZDR delno uspela s priznanjem odškodnine v višini 15.436,00 EUR. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti še ustrezen del njenih pritožbenih stroškov. Kot potrebne pritožbene stroške je pritožbeno sodišče tožnici skladno z OT po stroškovniku priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialne izdatke in 20 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR, kar znaša 210 EUR, glede na pritožbeni uspeh pa 46,20 EUR. V tem znesku je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške pritožbe v roku 8 dni. Tožnica z odgovorom ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.