Jedro

Za utemeljitev zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve ne zadošča golo dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja. Primarno je lastnikovo (solastnikovo) upravičenje imeti stvar v posesti in jo (so)uporabljati ustrezno svojemu (so)lastniškemu deležu ter z njo razpolagati (37. in 66. člen SPZ). Uporabnina je namreč šele posledica, ki sledi kršitvi pravice ali objektivni nemožnosti imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu deležu in ne alternativa, ki bi jo tožnik lahko izbral kot eno od dveh možnosti. Do uporabnine pa ni upravičen niti tisti, ki v svoje prikrajšanje privoli. Tožnica se uporabi svojega prostora ni niti odrekla, niti ni kako drugače privolila v svoje prikrajšanje. Uporabo ji je s svojim ravnanjem onemogočila tožena stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo obveznost plačila uporabnine v višini 2.028,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje napačno presojo pogodbe o razdružitvi, sklenjene dne 14.7.1964 med N. Č. in D. Č. Svoje stališče utemeljuje z obrazložitvijo sklepa II Cp 812/89 z dne 15.11.1989. V nepravdnem postopku, v katerem je bil ta sklep izdan, je bilo odločeno, da je solastnina razdeljena. Da so bili sporni prostori ves čas del kletnega stanovanja, izhaja tudi iz podatkov zgodovinskega arhiva in iz nespornih ugotovitev, da je stanovanje oddajala tožena stranka, pred njo pa njeni pravni predniki. Tudi če bi pogodbo šteli samo kot dogovor o načinu uporabe solastne nepremičnine in tudi, če ni bil dosežen dogovor o uporabi vseh prostorov, še vedno ni dokazano, da je tožena stranka uporabljala tujo stvar oz. da je z uporabo presegla svoj solastninski delež. Ob upoštevanju solastninskih deležev, ki izhajajo iz zemljiške knjige, bi moralo sodišče ugotavljati, ali tožena stranka res uporablja več, kot znaša njen solastninski delež. Sklicuje se na odločbo II Ips 206/2014 in za napačno označuje ugotovitev, da že z vložitvijo tožbe v zadevi V P 398/97 ni bil več podan temelj za brezplačno uporabo spornih prostorov. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Ker trditve o zahtevani souporabi ni, je tožba nesklepčna. Sklicuje se na 198. čl. Obligacijskega zakonika in trdi, da tožeča stranka ni dokazala, da je imetnica stvari. Meni, da bi tožeča stranka to lahko dokazala zgolj z ugotovitvijo vrednosti celotne nepremičnine ali z opisom predmeta prodajne pogodbe z dne 13.12.1967. Iz opisa predmeta pogodbe je razvidno, da sporni prostori niso bili predmet te pogodbe – niti kot izključna lastnina tožnice, niti kot skupni del. Nesprejemljivo je sklepanje, da prostori, ki jih je tožeča stranka pridobila, niso natančno določeni. Sklicuje se na sklep I Cp 812/89, v katerem je navedeno, da je v pogodbi z dne 13.12.1967 kar dvakrat navedeno, kaj v naravi predstavlja solastninski delež. Drugačno stališče prvostopenjskega sodišča označuje za arbitrarno. Sklicuje se na sodbo II Ips 215/2012 in trdi, da trditev o prikrajšanju tožeča stranka ni podala; ni pojasnila, v čem je njeno prikrajšanje. Prikrajšanje mora biti vselej konkretno in realno, sicer tožba ni sklepčna. O prikrajšanju tožnica tudi ni izpovedovala. Nejasna je razlaga, da se prikrajšanje izkazuje v različnih oblikah, kajti spregledano je, da prikrajšanje ni zatrjevano oziroma prikrajšanje, ki ga je tožeča stranka zahtevala, ni ovrednoteno. Nesprejemljivo je ugotavljanje prikrajšanja s pomočjo tržne najemnine, kajti tožnica ni zatrjevala prikrajšanja zaradi nemožnosti oddajanja spornih prostorov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Za odločitev nebistveno je, ali sta pogodbenika N. Č. in D. Č. s pogodbo z dne 14.7.1964 razdelila solastno hišo P. ali le uporabo prostorov te hiše. Bistveno je, da s to pogodbo nobeden od njiju spornih prostorov, ki sta v skici (listina A5) označena s št. 1 in 7, ni pridobil v izključno last ali v izključno uporabo. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da pogodbenika N. in D. Č. svojega lastninsko-pravnega odnosa do spornih prostorov s pogodbo z dne 14.7.1964 nista spreminjala in sta prostora tudi po sklenitvi navedene pogodbe ostala v njuni solasti. V 15., 16., 17. in 18. točki obrazložitve je prvostopenjsko sodišče razumljivo, logično in prepričljivo interpretiralo pogodbo sámo, na njeno vsebino pa sklepalo tudi na podlagi ugotovitev o uporabi sporne nepremičnine v času po sklenitvi pogodbe. Vprašalne pole, ki jih je tožena stranka pridobila iz arhiva (listinski dokazi B 27 – B 32), za dokazovanje uporabe v času po sklenitvi pogodbe niso uporabljive, saj izkazujejo uporabo pred letom 1964. Pravdni stranki sta pravni naslednici N. in D. Č. in sta vstopila v njun pravni položaj – sta solastnika spornih prostorov.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tudi vsebina kupoprodajne pogodbe z dne 13.12.1967 ne ustvarja dvoma, da sta sporna prostora v tožničini solasti. Kljub temu, da v kupoprodajni pogodbi nista posebej omenjena, sta bila kot pomožna stanovanjska prostora, nedvomno prenesena na kupovalki. N. in D. Č. sta namreč v pogodbi z dne 14.7.1964 prostore v kleti opredelila kot pomožne stanovanjske prostore ter kot skupne prostore in ne kot kletno stanovanje. Ker sporna prostora nista bila določena kot dela pritličnega stanovanja ali stanovanja v nadstropju, gre očitno za skupna prostora, na katerih imajo lastniki (so)lastninsko pravico skladno z velikostjo (vrednostjo) dela nepremičnine, ki ga imajo v izključni lasti. Sprejemljivo je prvostopenjsko sklepanje, da so v delilni pogodbi skupni prostori navedeni primeroma, zlasti tudi zaradi ugotovitve, da sta sporna prostora, ki v pogodbi nista omenjena, po letu 1964 ostala v souporabi D. Č. in N. Č. Po sklenitvi kupoprodajne pogodbe (nakupu stanovanja v visokem pritličju) ju je souporabljala tudi tožnica. Ker se ta dva prostora tudi v pogodbi z dne 14.7.1964 izrecno ne omenjata, je možno tudi, da so pogodbeniki kupoprodajne pogodbe sporna prostora nezavedno izpustili. Kako je pogodbi z dne 14.7.1964 in 13.12.1967 interpretiralo sodišče pri tem, ko je v postopku N 364/85 (II Cp 812/89) zavzelo stališče, da je nepremičnina razdeljena, ni odločilno.

6. Predmet spora je torej uporabnina zaradi uporabe solastne nepremičnine; nepremičnine, ki jo smeta stranki uporabljati sorazmerno njunemu idealnemu solastninskemu deležu (1. odstavek 66. čl. Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Ne gre torej za tožnici tujo stvar. Ker sodišče odloča v mejah tožbenih zahtevkov (1. odstavek 2. čl. ZPP), vprašanje, ali sta pravna prednika strank uporabo oz. delitev nepremičnine dogovorila skladno s solastninskima deležema, presega potrebe tega postopka. V tem postopku ga ni treba razreševati, saj stvarnopravnega zahtevka ni postavila nobena od strank. Pritožbeni argument, da tožnica uporablja tujo stvar, ker z uporabo presega svoj solastninski delež, ni utemeljen, saj je pojem „tuja stvar“ iz 198. čl. Obligacijskega zakonika treba interpretirati kot stvar, do katere tožena stranka nima pravice. Za táko interpretacijo se je Vrhovno sodišče izreklo v sodbi II Ips 166/2008 in drugih. Tožnici je onemogočena uporaba, kakršno utemeljujeta dogovor z dne 14.7.1964, sklenjen po pravnih prednikih strank, in kupoprodajna pogodba z dne 13.12.1967. 7. Pravilno je pritožbeno stališče, da za utemeljitev zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve ne zadošča golo dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja. Primarno je lastnikovo (solastnikovo ) upravičenje imeti stvar v posesti in jo (so)uporabljati ustrezno svojemu (so)lastniškemu deležu ter z njo razpolagati (37. in 66. čl. Stvarnopravnega zakonika). Uporabnina je namreč šele posledica, ki sledi kršitvi pravice ali objektivni nemožnosti imeti stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu deležu in ne alternativa, ki bi jo tožnik lahko izbral kot eno od dveh možnosti. Do uporabnine pa ni upravičen niti tisti, ki v svoje prikrajšanje privoli. Tožnica se uporabi svojega prostora ni niti odrekla, niti ni kako drugače privolila v svoje prikrajšanje. Uporabo ji je s svojim ravnanjem onemogočila tožena stranka. V več vlogah (vloge z dne 18.11.2010, 16.12.2010, 13.1.2011, 9.2.2011, 21.4.2011) je tožnica navedla, da spornih prostorov od leta 1997, ko jih je toženka zaklenila in oddala najemnikom, ne more več uporabljati, zato je trditev o nesklepčnosti tožbe nesprejemljiva.

8. Ker je uporaba stvari eno od lastnikovih temeljnih upravičenj, je nesprejemljivo pritožbeno stališče, da bi tožeča stranka svoje prikrajšanje morala podrobneje opredeliti. Sodna praksa je sprejela stališče, da je višina prikrajšanja ugotovljiva s pomočjo tržne najemnine, ne glede na to, ali je stranka prikrajšana zaradi nemožnosti lastne uporabe ali zaradi nemožnosti razpolaganja z nepremičnino (npr. oddajanja v najem).

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).