Jedro

Po tretjem odstavku 5. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih se za obdelane komunalne odpadke štejejo komunalni odpadki, ki so obdelani po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov iz priloge 1, med katere pa zgolj sortiranje odpadkov ne spada.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se zavrne zahteva tožnika za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave – odlagališča nenevarnih odpadkov ..., ker tožnik s predloženo dokumentacijo ni dokazal izpolnjevanja pogojev iz 2. in 3. točke tretjega odstavka 44. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 32/06, 98/07, 62/08 in 53/09, v nadaljevanju Uredba).

V obrazložitvi navaja, da se na odlagališču ... ne odlagajo obdelani odpadki, kot to zahteva 5. člen Uredbe, pri čemer izločevanje frakcij z ločenim zbiranjem komunalnih odpadkov ne šteje za njihovo obdelavo. Toženka je tožnika v postopku opozorila, naj svojo vlogo dopolni tako, da bo navedel, kako bo do vzpostavitve predpisanih oblik ravnanja z odpadki na regijski ravni zagotavljal vsaj minimalno obdelavo komunalnih odpadkov pred odlaganjem, česar tožnik ni storil. Iz njegove vloge izhaja, da s sortirnico mešanih komunalnih odpadkov še ne razpolaga, posredoval pa je tudi oceno odpadkov za leto 2010, iz katere izhaja, da je delež biološko razgradljivih sestavin v komunalnih odpadkih med 29 in 30 %. Uredba v prilogi 4 določa, da sme ta delež biti največ 28 %, iz vsega navedenega pa izhaja, da se na odlagališče še vedno odlagajo neobdelani mešani komunalni odpadki, kar pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 5. člena Uredbe.

Kot drugi razlog za zavrnitev izdaje okoljevarstvenega dovoljenja toženka navaja, da tožnik ni predložil dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da so postopki in metode odlaganja odpadkov taki, da ne presegajo čezmernih obremenitev okolja (2. točka tretjega odstavka 44. člena Uredbe), saj iz predložene dokumentacije izhaja, da so izcedne vode iz odlagališča čezmerno obremenjene s sulfidom in amonijevem dušikom.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in v obrazložitvi navedel, da je treba zahtevi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja priložiti dokumente, s katerimi je izkazano izpolnjevanje predpisanih pogojev, zato dokazovanje izpolnjevanja nekaterih od teh pogojev v pritožbenem postopku ne utemeljuje vložene pritožbe.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja težave, do katerih bo prišlo, če na obravnavanem odlagališču ne bo mogoče odlagati odpadkov. Kot je navedel že v dopolnitvi pritožbe z dne 12. 7. 2011, je z mehanskim sortiranjem biološko razgradljivih odpadkov dosegel, da se je delež biološko razgradljivih sestavin v komunalnih odpadkih zmanjšal celo na 24 %. Medtem je pričela veljati tudi nova Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih, po kateri se pod določenimi pogoji za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov šteje tudi mehanska obdelava ali izločanje. Tožnik te pogoje izpolnjuje, zaradi uvedbe ročnega izločanja in prej navedenega doseženega deleža biološko razgradljivih sestavin v komunalnih odpadkih pa meni, da izpolnjuje tudi pogoje za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja po novi Uredbi. Sklicuje se tudi na določbo 66. člena nove Uredbe, po kateri se postopki za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, ki so se začeli pred njeno uveljavitvijo in še niso zaključeni, dokončajo v skladu s to Uredbo.

Poleg tega navaja še, da se na območju odlagališča nahaja lovilni bazen izcednih vod, te vode pa se vsakodnevno odvažajo v centralno čistilno napravo v ..., kjer se ustrezno mehansko in biološko predelajo. Iz priloženih dokazil izhaja, da je vsebnost sulfida in amonijevega dušika v odpadni vodi iz teh čistilnih naprav daleč pod mejnimi vrednostmi. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z ugotovitvami toženke, da tožnik svoji zahtevi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov ... ni priložil dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da zagotavlja odlaganje ustrezno obdelanih odpadkov (prvi in tretji odstavek 5. člena Uredbe ter priloga 4 Uredbe) in da so postopki in metode odlaganja odpadkov taki, da ne presegajo čezmernih obremenitev okolja (2. točka tretjega odstavka 44. člena Uredbe). Prav tako sodišče v celoti sprejema razloge, ki jih je za te svoje ugotovitve navedla toženka ter njen zaključek, da tožnik zato ne izpolnjuje pogojev za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. V skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se sodišče v celoti sklicuje na razloge toženke, glede na tožbene navedbe pa dodaja še: Tožnik se sklicuje na prehodno določbo prvega odstavka 66. člena zdaj veljavne (nove) Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 61/11), po kateri se postopki za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo te uredbe in še niso zaključeni, dokončajo v skladu s to uredbo. Glede na določbo njenega 68. člena je ta uredba pričela veljati 30. 7. 2011, torej po izdaji prvostopenjske in pred izdajo drugostopenjske odločbe v obravnavani zadevi.

Po presoji sodišča navedene prehodne določbe ni mogoče razlagati tako kot meni tožnik, namreč da bi bilo treba na njeni podlagi v pritožbenem postopku ponovno presoditi izpolnjevanje materialno pravnih pogojev na novi (oziroma spremenjeni) pravni podlagi in na podlagi novih dejstev in okoliščin. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji prvostopenjske odločbe, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in na podlagi dejstev in okoliščin, ugotovljenih pred izdajo odločbe (138. člen ZUP). Kasnejše spremembe pravne podlage ali dejanskega stanja na pravilnost oziroma zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati (prim. tudi obsežno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, npr. sodbi X Ips 438/2005 in X Ips 1442/2006).

Drugačna razlaga navedene določbe bi pripeljala do tega, da bi bilo treba zakonitost prvostopenjske odločbe presojati po predpisih, ki v času odločanja še niso veljali, kar bi pomenilo veljavnost teh predpisov za nazaj (retroaktivnost), ali pa ponovno presojo vseh pravno pomembnih dejstev v skladu z novo materialno pravno podlago, torej v bistvu ponoven pričetek upravnega postopka. Ničesar od tega navedena določba ne predpisuje, zato je treba pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe uporabiti Uredbo, ki je veljala v času izdaje prvostopenjske odločbe.

Po 3. točki tretjega odstavka 44. člena Uredbe mora vlagatelj vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča priložiti dokumentacijo, s katero dokazuje (med drugim) da postopki in metode odlaganje odpadkov ne povzročajo čezmernih obremenitev okolja in da so izpolnjene gradbene in druge zahteve, predpisane z Uredbo. Tožnik razen tega, da se sklicuje na uvedeno ročno sortiranje odpadkov, niti ne zatrjuje, da je v postopku do izdaje izpodbijane (torej prvostopenjske) odločbe predložil takšne listine.

Po tretjem odstavku 5. člena Uredbe se za obdelane komunalne odpadke štejejo komunalni odpadki, ki so obdelani po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov iz priloge 1, med katere pa zgolj sortiranje odpadkov ne spada. Ista določba sicer kot način obdelave odpadkov dopušča tudi postopke, ki niso navedeni v referenčni shemi iz priloge 1, vendar morajo biti ti postopki glede zmanjšanja osebnosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz navedene sheme. Tega tožnik ne trdi, da postopki, na katere se je skliceval, niso bili zadostni, pa kažejo tudi ocene vsebnosti biološko razgradljivih sestavin komunalnih odpadkov, ki jih je priložil v postopku do izdaje prvostopenjske odločbe. Da iz teh ocen izhaja, da je ta delež presegal dovoljenih 28 %, med strankama ni sporno.

Tožnik se v tožbi sicer sklicuje na kasnejše znižanje tega deleža pod predpisano mejo 28 %, vendar se pri tem sklicuje na oceno odpadkov z dne 6. 7. 2011. To pomeni, da gre za dejstva, ki so nastala šele po izdaji prvostopenjske odločbe in ki zato (kot je bilo že obrazloženo) ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost te odločbe. Enako velja tudi za navedbe tožnika o ravnanju z izcednimi vodami.

Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker stranke niso predlagale novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.