Jedro

Ker dodatna premija za povečano nevarnost, določena z zavarovalnimi pogoji, ni bila plačana, ima tožnica na podlagi 4. odst. 7. čl. ZOZP pravico uveljavljati povračilo dela izplačane odškodnine, skupaj z obrestmi in stroški, v sorazmerju med plačano premijo in premijo, ki bi morala biti plačana zaradi povečane nevarnosti. Tožničin zahtevek je regresni zahtevek in ne za zahtevek, ki temelji na subrogaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati 2.264,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.4.2006 do plačila. Višji (obrestni) zahtevek je zavrnilo. Obenem je toženko zavezalo še k povrnitvi 218,03 EUR tožničinih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka se je pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l RS, št. 73/07-UPB3, 45/08, 57/09 in 12/10). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je namreč prezrlo, da je toženka hči sklenitelja zavarovanja in oškodovanke iz obravnavane prometne nesreče. Glede na svoje sorodstveno razmerje tožnici ničesar ne dolguje. Razlogi sodbe so protislovni. Če je sodišče štelo, da za toženko zavarovalni pogoji ne veljajo, bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Pravica zavarovalnice za povračilo sorazmernega dela izplačane odškodnine je namreč vezana na pogodbeno razmerje med skleniteljem zavarovanja in zavarovalnico. Če zavarovalna pogodba toženke ne veže, potem tudi tožnica nima regresnega upravičenja. Ne glede na to pa toženka priznava, da jo pogodba o zavarovanju odgovornosti veže kot sozavarovano osebo, na katero se razteza zavarovalno kritje, ker je bila upravičena uporabnica vozila v času škodnega dogodka. Predvsem pa bi sodišče pri presoji tožbenega zahtevka moralo uporabiti določilo 4. odst. 963. čl. Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07-UPB1), po katerem je prehod zavarovančevih pravic na zavarovalnico izrecno prepovedan, če je škodo povzročil nekdo, ki je zavarovančev sorodnik v ravni vrsti ali nekdo, za katerega ravnanje zavarovanec odgovarja ali živi z njim v istem gospodinjstvu, razen če je škodo povzročil namenoma. Drugačna določba tožničinih splošnih pogojev je nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom pa tudi namenu sklenjene pogodbe. Njihovo uporabo bi moralo sodišče zavrniti, ker toženki jemljejo pravico do ugovorov, ki bi jih sicer po zakonu imela. Toženkina starša od toženke nikoli ne bi zahtevala povračila izplačane odškodnine.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Izpodbijano sodbo je namreč kljub zatrjevanemu nasprotju v njeni obrazložitvi mogoče brez težav preizkusiti. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo nobene uradoma upoštevne procesne kršitve.

6. Sorodstveno razmerje med toženko ter skleniteljem zavarovanja in oškodovanko, ki ga izpostavlja pritožba, ni odločilno dejstvo v tej pravdi. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni podan. Kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožničin zahtevek ne temelji na subrogaciji, pač pa gre za regresni zahtevek. Ker dodatna premija za povečano nevarnost, določena z zavarovalnimi pogoji, ni bila plačana, ima tožnica na podlagi 4. odst. 7. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP; Ur. l. RS, št. 93/07-UPB3) pravico uveljavljati povračilo dela izplačane odškodnine, skupaj z obrestmi in stroški, v sorazmerju med plačano premijo in premijo, ki bi morala biti plačana zaradi povečane nevarnosti. Škoda je namreč nastala pri uporabi vozila, ki ga je vozila toženka, ko še ni imela tri leta vozniških izkušenj.

7.Toženka priznava, da tožničini zavarovalni pogoji veljajo tudi zanjo kot sozavarovano osebo, na katero se razširja zavarovalno kritje. Zahtevanemu povračilu se torej ne more izogniti s sklicevanjem na prepoved subrogacije iz 4. odst. 963. čl. OZ. Zavarovalnica z izplačilom zavarovalnine res po samem zakonu vstopi v pravice svojega zavarovanca proti odgovorni osebi, vendar v obravnavanem primeru tožnica ni izplačala odškodnine iz zavarovanja svojemu zavarovancu, pač pa toženkini materi kot oškodovanki, pri čemer ima toženka, ki je škodo povzročila, položaj sozavarovane osebe. Pogoj za subrogacijo je, da je za škodo v celoti odgovorna tretja oseba, ta pogoj pa v toženkinem primeru očitno ni izpolnjen. Odveč je zato pritožbeno razlogovanje o tem, da toženkini starši od toženke ne bi zahtevali povračila izplačane odškodnine. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na stališča sodne prakse, izražena v dveh judikatih Vrhovnega sodišča RS (II Ips 502/97 in II Ips 420/2001). Navedeni dve zadevi namreč nista primerljivi z obravnavano. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o ničnosti tožničinih zavarovalnih pogojev, ker temelji na zmotnem izhodišču, da gre v tem primeru za zahtevek na podlagi subrogacije. Kot je že bilo obrazloženo, gre za povračilni zahtevek, ki ima svojo podlago v 4. odst. 7. čl. ZOZP. Iz istega razloga je neuporabna pritožbena primerjava s škodo, ki jo povzroči nezavarovano vozilo. V takem primeru namreč povračilni zahtevki zavarovalnice proti povzročitelju škode, upoštevaje 41. člen ZOZP, temeljijo na zakonu in gre torej za subrogacijo.

8. Po navedenem tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

9. Odločitev o zavrnitvi pritožbe velja tudi za priglašene pritožbene stroške. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora svoje stroške zanjo, upoštevaje 1. dost. 165. čl. v zvezi s 155. čl. istega zakona, kriti sama.