Jedro

Ker pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe še ni nastala invalidnost I. kategorije invalidnosti, ampak je bil tožnik še vedno invalid III. kategorije invalidnosti. ni pa izpolnil starostnega pogoja 63 let, je bil njegov zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 1. 2010 in št. ... z dne 7. 9. 2009 ter, da se pri tožniku primarno ugotovi invalidnost II. kategorije ter se mu prizna pravica do invalidske pokojnine oz. podredno, da se ugotovi invalidnost III. kategorije ter se mu prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega (4 ure) in se mu prizna pravica do delne invalidske pokojnine ter, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je invalidska komisija I. stopnje dne 31. 12. 2006 podala mnenje, da pri tožniku ni invalidnosti. Dne 16. 7. 2009 pa je podala mnenje, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti in da je tožnik s polnim delovnim časom zmožen za lahko fizično delo z dvigovanjem bremen do 10 kg, brez pogostega pripogibanja, kjer bo levica le v podporo desnici. Mnenje invalidske komisije I. stopnje je delno spremenila invalidska komisija II. stopnje tako, da je v svojem mnenju z dne 31. 8. 2009 ugotovila, da je pri tožniku zaradi posledic poškodbe izven dela v višini 60 % ter bolezni v višini 40 % podana III. kategorija invalidnosti. Tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu na katero je bil razporejen, to je „gradbeni mizar“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu, s soročnim premeščanjem bremen do 5 kg, samo v dnevnih izmenah, brez dela na nezavarovani višini, kjer bo levica le v podporo desnici. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje je invalidska komisija II. stopnje podala tudi dopolnilno mnenje in sicer, da je pri tožniku od 2. 11. 2010 dalje podana I. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tožnik se je z navedenim mnenjem načeloma strinjal in sicer glede kategorije invalidnosti, ne pa glede datuma nastanka invalidnosti. Tožnik ima namreč v Avstriji, kjer je bil nazadnje zaposlen priznano I. kategorijo invalidnosti od 1. 10. 2007 dalje, medtem ko je pri toženi stranki zahtevo za priznanje pravice vložil 22. 4. 2009. Invalidska komisija II. stopnje se je opredelila zgolj glede izvida z dne 2. 11. 2010, ni pa ocenila in se opredelila glede tožnikovega zdravstvenega stanja pred tem datumom. Tožnik je kot dokaz predlagal tudi postavitev izvedencev medicinske stroke, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Tak dokaz bi moralo izvesti skladno z razpravnim načelom in to tudi v primeru, če stranka tega dokaza sploh ne bi predlagala. Tožnik se je dne 28. 3. 2006 poškodoval pri delu v Avstriji, ko ga je v levo roko zadel betonski del. Pri tem je zadobil raztrganine in zmečkanine ter poškodbe kite fleksorja na petem prstu levice, zlomil si je končni členek na petem prstu levice. Tožnik ima zaradi navedene poškodbe bolečine v levi roki in prstih. Ima tudi težave z gibljivostjo levega mezinca po operaciji. Levo roko lahko uporablja samo občasno. Tožnik ima tudi kronične bolečine v križu, ki izžarevajo v desno nogo. Zaradi navedenega ni sposoben prehoditi daljših razdalj. Rotacija vratne hrbtenice je omejena v končni legi. Ima tudi sladkorno bolezen ter zvišan krvni tlak. V Sloveniji je bil nazadnje zaposlen v Železarni R. in sicer v času od 29. 5. 1985 do 23. 10. 1991 na delovnem mestu „tesar“. Tožena stranka je tožnika obravnavala, kot da je nazadnje delal na delovnem mestu „gradbeni mizar“, kar pa ne drži. Tožnik je v Sloveniji vseskozi delal kot tesar. Gre za delo v prisilni drži, za prelaganje težkih bremen, za pretežno stoječe delo, veliko časa v isti drži, delo na višini, za pogosto prepogibanje, delo v vlagi, mrazu. Delo zahteva fino gibljivost prstov. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo glede stanja tožnika v času izdaje odločb tožene stranke ter glede delovnega mesta, ki ga je tožnik opravljal. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 1. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 9. 2009, s katero je tožena stranka odločila, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 16. 7. 2009 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik 22. 4. 2009 na zapisnik pri toženi stranki podal zahtevo, da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja ter, da se od avstrijskega nosilca pokojninskega zavarovanja pridobi ustrezna dokumentacija. Po njegovi izjavi naj bi bila tožniku v Republiki Avstriji že priznana pravica do invalidske pokojnine.

Glede na navedeno je pri presoji sporne zadeve potrebno uporabiti tudi določbe Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti (UL L št. 149 z dne 5. 7. 1971 in kasnejših Uredb o spremembi te Uredbe) ter Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 (UL L št. 74 z dne 27. 3. 1972 in kasnejših Uredb o spremeni te Uredbe). Določbe v navedenih predpisih se nanašajo na vprašanje seštevanja zavarovalnih dob in priznanje pravice v sorazmernem delu glede na razmerje med zavarovalno dobo, dopolnjeno po predpisih ene države in skupno zavarovalno dobo. Za samo priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa je odločilna slovenska zakonodaja, konkretno Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V 67. členu je določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oz. 61 let starosti (ženska).

V predsodnem postopku sta vprašanje invalidnosti ugotavljali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 16. 7. 2009 in nato invalidska komisija II. stopnje dne 31. 8. 2009 ter v reviziji 22. 12. 2009 ponovno invalidska komisija II. stopnje. Iz podanih mnenj izhaja, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnosti od 16. 7. 2009 dalje in sicer zaradi posledic poškodbe izven dela v višini 60 % in bolezni v višini 40 %. Tožnik ni več zmožen opravljati dela „gradbeni mizar“, je pa s polnim delovnim časom zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času z določenimi omejitvami. Glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost je po mnenju invalidske komisije II. stopnje stanje po poškodbi kite fleksorja na levi roki. Bolezni, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost pa so še bolečine v križu, esencialna (primarna) arterijska hipertenzija ter insulinsko neodvisna sladkorna bolezen (diabetes) brez zapletov.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje. S pridobitvijo tega dokaza sta stranki soglašali. Sodišče je invalidski komisiji II. stopnje naložilo, da tožnika tudi osebno pregleda. Iz dopolnilnega mnenja, podanega dne 13. 10. 2011 izhaja, da je invalidska komisija poleg že ugotovljenih bolezni dodatno ugotovila še periartritis desnega ramena in pa naglušnost z uporabo slušnega aparata. Na osebnem pregledu je komisija ugotovila izrazito gibalno okornost desnega ramena tudi z bolečinami pri približku skrajnim mejam omejenih gibov ter izrazito gibalno okornost ledvene hrbtenice v priklonu. Komisija je na podlagi medicinske dokumentacije ugotovila, da je bil tožnik zaradi desne rame pregledan v Avstriji in sicer dne 2. 11. 2010, kjer je ortoped ugotavljal močno omejeno gibljivost desne rame z bolečino ob gibanju. Narejen je bil ultrazvok, ki je pokazal težave v smislu omartroze in podana je bila celo možnost implantacije ramenske proteze v slučaju vztrajanja težav. Komisija je menila, da gre pri tožniku za I. kategorijo invalidnosti od 2. 11. 2010 dalje. Vzrok invalidnosti je 60 % poškodba z dne 28. 3. 2006 in 40 % bolezen. Tožena stranka se je s tako podanim izvedenskim mnenjem strinjala, medtem ko je tožnik imel pripombe zgolj na datum nastanka I. kategorije invalidnosti in je vztrajal pri postavljenem zahtevku, da se mu prizna I. kategorija invalidnosti od 31. 8. 2009 dalje.

Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je za presojo zadeve bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana 18. 1. 2010. Iz medicinskih izvidov v spisu, kakor tudi iz podanih mnenj obeh invalidskih komisij v predsodnem postopku in pa dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje podanega tekom sodnega postopka pa ne izhaja, da bi pri tožniku že do navedenega datuma bila podana popolna izguba delazmožnosti za organizirano pridobitno delo. Gre za prepričljivo mnenje invalidskih komisij, v senatu katerih so sodelovali tudi ustrezni specialisti glede na tožnikove zdravstvene težave. Tako je že v senatu invalidske komisije II. stopnje poleg specialista internista, sodeloval tudi specialist ortoped. Tudi invalidska komisija II. stopnje, ki je tekom sodnega postopka podala dopolnilno mnenje je bila ustrezno sestavljena glede na tožnikove zdravstvene težave, saj je poleg specialistke medicine dela sodeloval tudi specialist ortoped. Tožnik je bil na senatu invalidske komisije II. stopnje, ko je le-ta podala dopolnilno mnenje, tudi osebno pregledan in je izvid tega osebnega pregleda tudi podrobno povzet v mnenju omenjene komisije. Gre za prepričljivo mnenje na katerega je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo svojo odločitev. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da poškodbe prsta, ki je nastala v Avstriji, ni mogoče upoštevati kot poškodbo pri delu, saj tožnik ni bil poškodovan v Republiki Sloveniji, temveč je do poškodbe prišlo v Republiki Avstriji. Glede dodatno ugotovljenih bolezenskih stanj pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v dokazne namene predložil nov dokaz in sicer gre za ambulantni izvid o ramenu z dne 2. 11. 2010. Iz navedenega izvida izhaja, da je tožnik avgusta 2010 padel na desni bok in desni komolec ter ima neprestane težave z bolečino ob gibanju in mirovanju v desnem ramenu. V ospredju so težave s strani omrtroze. Invalidska komisija II. stopnje je očitno ocenila, da je pri tožniku dodatno prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, zato je kot datum nastanka I. kategorije invalidnosti določila ravno datum, ki izhaja iz omenjenega izvida, torej 2. 11. 2010. Ker gre za novo dejansko stanje, sodišče prve stopnje ni imelo nobene pravne podlage, da bi na podlagi novih dejstev, nastalih po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, tožniku priznalo pravico iz invalidskega zavarovanja. Je pa tožniku v zvezi s tem pojasnilo, da lahko pri toženi stranki začne nov postopek.

Ker pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe še ni nastala I. kategorija invalidnosti oz. niti ne gre za II. kategorijo invalidnosti, medtem ko kot invalid III. kategorije invalidnosti še ni izpolnil starostnega pogoja 63 let, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine (očitno gre za pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine) utemeljeno zavrnilo. Pri tožniku tudi ni bilo ugotovljeno, da je potrebna časovna razbremenitev in s tem v zvezi tudi ni podlage za priznanje pravice do dela v skrajšanem delovnem času in posledično pravice do delne invalidske pokojnine. Nenazadnje tožnik na zadnji glavni obravnavni omenjenega niti ni uveljavljal, medtem ko iz pritožbe izhaja, da tožnik uveljavlja pravico do invalidske pokojnine.

Glede pritožbenih navedb v zvezi z tožnikovim delom, ki ga je nazadnje opravljal, pa iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje izhaja, da je le-ta upoštevala tudi potrdilo o zaposlitvi z dne 25. 1. 2008, torej poklic „KV tesarja“.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je dejansko stanje nerazčiščeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno in torej ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dejansko stanje razčiščevalo še s postavitvijo sodnega izvedenca.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.