Jedro

S tem, ko tožnik po sporni cesti na toženčevi nepremičnini hodi in vozi z motornimi vozili, le-te ne uživa in je tudi ne uporablja za osebno potrebo. Raba je namreč služnostna pravica rabiti tujo stvar samo za osebno potrebo. V toženčevi trditveni podlagi ni prerekanja tožnikove trditve, da cesto na toženčevi nepremičnini uporablja za dostop do svojih kmetijskih površin in za njihovo ekonomsko izkoriščanje, ne pa za svoje osebne potrebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za vse potrebe gospodujočih nepremičnin parc. št. 985, 986, 987, 988, 989 in 990, vse v k.o. ..., v lasti tožnika do idealnega deleža 1/2 celote, obstoji v korist vsakokratnega zemljiškoknjižnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po obstoječi asfaltirani cesti, ki se odcepi od glavne ceste na parc. št. 1099/5 in 1101/7, k.o. ..., pri čemer nato v prvem delu svojega poteka v smeri od juga proti severu poteka preko celotnega osrednjega dela služeče nepremičnine parc. št. 977/1, k.o. ..., naprej v smeri severozahod, na zahodnem delu služeče nepremičnine pa se usmeri ostro proti severu, po navedeni služeči nepremičnini v dolžini 62 metrov in širini 3,5 metra, kakor je z modro barvo in označenima skrajnima točkama A na jugu in B severu razvidno na priloženem ortofoto posnetku, ki je sestavni del izreka te sodbe, in sicer v breme vsakokratnega zemljiškoknjižnega lastnika služeče nepremičnine, parc. št. 977/1, 1139 Podgrad, ki je last toženca do celote (točka I izreka). V točki II izreka pa je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške 709,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naj se naložijo v plačilo vsi toženčevi stroški postopka. Podredno je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje ni povzelo njegovih trditev in tudi se do teh ni opredelilo, ki jih je v zvezi z vprašanjem o tem, kakšne pravice in kakšne obveznosti je določal pravni posel - dogovor z dne 17. 4. 1991 (v nadaljevanju: Dogovor) in vztraja, da je ta dal tožniku in ostalim dedičem pravico koristiti, oziroma uporabljati cesto na toženčevi parceli, da gre zgolj za obligacijsko pravico, ki je na videz pogodba (verjetno prav: podobna) osebni služnosti. Dogovor se je vseskozi izvajal tako, kot je zapisan, obligacijska pravica, niti osebna služnost ne more prerasti v stvarno služnost, dogovor ne ustreza zahtevam za pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, ker ni navedb o lastnikih nepremičnin, o gospodujočih in služečih nepremičninah, ni natančnejšega opisa služnosti, niti navedb o morebitnem nadomestilu, ni šlo za pravo niti za nepravo služnost. Zmotno je tožnikovo sklepanje, da naj bi na podlagi tega posla bilo mogoče uveljavljati nepravo priposestvovanje služnosti, takšna teza bi pomenila kršitev samega Dogovora, zlorabo zaupanja toženca in poseg v veljavnost predmetnega Dogovora, šlo bi za kršitev temeljnih načel, zlasti načela ″pacta sunt servanda″, to je ovira za nepravo priposestvovanje. Ker se sodišče prve stopnje do teh pravočasno podanih stališč toženca ni opredelilo, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožencu je bilo onemogočeno enakopravno obravnavanje v postopku, s tem so bile kršene določbe 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom), 22. člena Ustave RS (kršitev enakega varstva pravic pred sodišči) in 23. člena Ustave RS (kršitev pravic do sojenja pred nepristranskim sodiščem), sodba je nezakonita.

6. Po presoji pritožbenega sodišča te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje se do zgoraj izpostavljenih toženčevih trditev res ni opredelilo. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča nekonkretizirana trditev, da predstavlja dogovorno pridobljena pravica koristiti, oziroma uporabljati cesto na toženčevi parceli obligacijsko pravico. Toženec pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi, ni pojasnil, katera obligacijska pravica naj bi to bila. Po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) bi obligacijska pravica uporabe nepremičnine lahko temeljila na zakupni oziroma najemni pogodbi, česar pa toženec ni zatrjeval. V samem zapisu Dogovora: ″Obstoječa cesta ostane vkoriščanje in obnavljanje koristnikom″, sam zase in tudi z upoštevanjem ostalega besedila Dogovora ne vsebuje pravno relevantne vsebine, dejstev, ki bi opredeljevala pojem zakupne oziroma najemne pogodbe po 587. členu OZ.

7. Ker toženec ni konkretiziral svoje trditve, da ima tožnik za uporabo ceste na toženčevi parceli obligacijsko pravico, se sodišču prve stopnje do teh trditev ni bilo potrebno opredeliti in je očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Niti trditev, da je predmet Dogovora obligacijska pravica, ki je navidez podobna osebni služnosti, trditve glede obstoja obligacijske pravice ne substancira in ne substancira niti osebne služnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je le pravica zakupnika, oziroma najemnika podobna osebni služnosti, kot sta užitek (ki daje pravico uporabljati in uživati tujo stvar ali pravico tako, da se ohranja njena substanca - 230. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ) in raba (ki daje pravico uporabljati tujo stvar v skladu z njenim gospodarskim namenom za potrebe imetnika služnosti tako, da se ohranja njena substanca). Vendar s tem, ko tožnik po sporni cesti na toženčevi nepremičnini hodi in vozi z motornimi vozili, le-te ne uživa in je tudi ne uporablja za osebno potrebo. Raba je namreč služnostna pravica rabiti tujo stvar samo za osebno potrebo. V toženčevi trditveni podlagi ni prerekanja tožnikove trditve, da cesto na toženčevi nepremičnini uporablja za dostop do svojih kmetijskih površin in za njihovo ekonomsko izkoriščanje, ne pa za svoje osebne potrebe (izpovedal je, da na prilogi A 10 vidna hiša ni njegova, temveč od brata R., sam je s križci označil svoje parcele).

8. Iz določbe 227. člena SPZ izhaja, da so osebne služnosti ustanovljene v korist individualno določene osebe, tej osebi pa dajejo pravico rabiti, uživati stvar v njenem imenu in za zadovoljevanje njenih osebnih potreb, ustanovljene so in obstajajo zaradi individualne potrebe in koristi določene osebe. Hoja in vožnja po cesti za dostop na kmetijska zemljišča zaradi njihovega ekonomskega izkoriščanja ne pomeni zadovoljevanja individualnih osebnih potreb tožnika.

9. Sicer pa toženec v pritožbi izrecno trdi, da pri Dogovoru ni šlo za pravo, niti za nepravo služnost (v postopku pred sodiščem prve stopnje pa je trdil tudi, da je šlo za nepravo služnost, osebno služnost po 226. členu SPZ).

10. Iz trditvene podlage pravdnih strank izhaja, da toženec ni prerekal naslednjih tožnikovih trditev: - da po obstoječi cesti na toženčevi nepremičnini tožnik hodi in vozi že 27 let za dostop na svoja kmetijska zemljišča zaradi njihovega ekonomskega izkoriščanja, - da po tej cesti hodijo in vozijo tudi drugi lastniki nepremičnin, ki niso podpisniki Dogovora, npr. K. A., - da so podpisniki Dogovora dediči, da nekateri od teh ne koristijo ceste, da so se celo odpovedali dedovanju.

11. Upoštevaje zgoraj povzeta neprerekana dejstva in nesporno dejstvo, da je Dogovor laičen, da so ga sestavili sami dediči po pokojnem A. V. (očetu pravdnih strank), pritožbeno sodišče meni, da tudi odsotnost zapisa v Dogovoru, katere točno določene osebe so ″koristniki″, potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da iz Dogovora izhaja namen ceste po toženčevi nepremičnini, to je dostop do parcel koristnikov ceste, torej v korist njihovih nepremičnin, da koristniki ceste niso koristili le-te zase osebno, temveč za ekonomsko izkoriščanje svojih zemljišč.

12. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje ne more ovreči pritožbena navedba, da je toženec razočaran nad ravnanjem sodišča, ko je uporabilo toženčevo odgovor na vprašanje tožnikovega pooblaščenca, kako so se dogovarjali leta 1991, ali je bilo dogovorjeno tako, da lahko uporabniki uporabljajo cesto za dostop do svojih parcel, toženec je odgovoril: ″Je bilo″.

Toženčevo razočaranje ni dejstvo, ki bi bilo pravno pomembno za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe.

13. Tožnik je v svoji trditveni podlagi vseskozi poudarjal, da z navedbo Dogovora ne dokazuje obstoja pravne podlage za pridobitev stvarne služnosti hoje in voženj, temveč dokazuje le obstoj sporne ceste na toženčevem zemljišču, zatrjeval je, da tožbeni zahtevek utemeljuje na priposestvovanju in tudi zatrjeval in dokazal, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vsa pravno relevantna dejstva za obstoj služnostne pravice na toženčevem zemljišču v korist svojih zemljišč na podlagi priposestvovanja po drugem odstavku 214. člena SPZ.

14. Ker Dogovor dovoljuje podpisnikom časovno neomejeno in brez določenega načina uporabljati cesto in jo vzdrževati, tožnik pa jo je glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje uporabljal za vožnjo z vsemi motornimi vozili in tudi prispeval k njenemu vzdrževanju, sta neutemeljeni pritožbeni trditvi, da je tožnik kršil ta Dogovor in da je zlorabil toženčevo zaupanje. Toženec namreč niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni pojasnil, s katerimi ravnanji in kdaj naj bi tožnik kršil Dogovor, niti ni pojasnil, katera so tožnikova ravnanja, s katerimi naj bi zlorabil toženčevo zaupanje pri izvrševanju voženj po sporni cesti. Vložitev tožbe za ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in voženj pa ne more pomeniti niti kršitve Dogovora niti zlorabe toženčevega zaupanja.

15. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje sprejelo nepremišljeno, oziroma nerodno izjavo toženca, da tožniku ne more dati služnosti, ker noče, da bi tam vozili tovornjaki in da toženec z zlorabo izjav neuke stranke s strani sodišča ne more soglašati, da je toženec preko pooblaščenca jasno izrazil svoja dejanska in pravna naziranja, ki se jim je sodišče izognilo.

Če je toženec, zaslišan kot stranka, pred sodiščem nepremišljeno in nerodno izpovedal po oceni njegovega pooblaščenca, to ni pravno odločilno za pravilnost dokazne ocene njegove izpovedbe, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ocenilo jo je kot verodostojno, resnično. Če toženec s svojo izpovedbo ni potrdil v svoji trditveni podlagi zatrjevanih dejstev in stališč, to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožencu verjelo, zlorabilo njegovo izpovedbo.

16. Pritožba dalje navaja še, da je podano notranje materialnopravno nasprotje s tem, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo, da naj bi toženec s sklenitvijo Dogovora soglašal z ustanovitvijo stvarne služnosti, po drugi strani pa zavzelo stališče, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje služnosti. Tožnikova trditev, da naj bi sporna služnost nastala po zakonu, je bila iz trte zvita, noben zakon ni ustanovil stvarne služnosti, tožnik tega tudi ni navedel. Pritožba je neutemeljena tudi v tem delu. V izpodbijani sodbi ni nikjer zapisana ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi toženec s sklenitvijo Dogovora soglašal z ustanovitvijo stvarne služnosti. Nastanek stvarne služnosti z zakonom je eden od možnih načinov nastanka stvarne služnosti po 214. členu SPZ, na podlagi zakona pa lahko stvarna služnost nastane samo s priposestvovanjem v skladu z določbo 217. člena SPZ, ne pa morebiti s kakšnim posebnim zakonom, kot zmotno meni pritožba. In takšno pravno podlago je zatrjeval tožnik, sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da je njegov zahtevek utemeljen, da je dokazal vsa pravno relevantna dejstva.

17. Pritožba navaja še, da je toženec jasno navedel, da bi zahteva za priznanje služnosti v obsegu tožbenega zahtevka pomenila kršitev Dogovora z dne 17. 4. 1991 in zlorabo zaupanja toženca ter poseg v veljavnost Dogovora, da je to ovira za nepravo priposestvovanje po tretjem odstavku 217. člena SPZ. Sodišče prve stopnje se do te trditve ni opredelilo, podana je bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kot je obrazloženo že zgoraj, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da Dogovor dovoljuje tožniku uporabo ceste za potrebo dostopanja s hojo in vožnjo z vsemi motornimi vozili do njegovih nepremičnin, kakor je ugotovljeno tožnik cesto uporabljal 27 let, ne da bi temu toženec nasprotoval, zato tožnik v ničemer ni kršil tega Dogovora. Kakor je bilo obrazloženo že zgoraj, pa toženec pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi ne pove, s kakšnimi ravnanji naj bi v času 27-letne hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili kršil Dogovor in zlorabil toženčevo zaupanje. Za primer zlorabe toženčevega zaupanja bi šlo, če bi toženec z Dogovorom le občasno dovolil tožniku ravnanja, ki pomenijo izvrševanje služnosti, ali pa bi mu izvrševanje voženj dovolil le začasno ali do preklica, tožnik pa teh omejitev ne bi upošteval. Takih trditev, kot že omenjeno, toženec ni podal, občasnost ali časovna omejenost dovolitve izvrševanja služnosti iz Dogovora ne izhaja, česa takega tudi toženec ni izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka. Toženec ni niti zatrjeval, da je tožnik izvrševal hojo in vožnje s silo, naskrivaj, ni zatrjeval, da bi tožnik izvrševal vožnje v prevelikem obsegu, oziroma, da je toženec obsegu njegovih voženj nasprotoval. Toženec torej ni konkretiziral trditev o kršitvi Dogovora, niti o zlorabi zaupanja, zato se sodišču prve stopnje do teh nekonkretiziranih navedb ni bilo potrebno opredeliti, izpodbijana sodba pa ni obremenjena s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Glede na vse obrazloženo po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba torej ni obremenjena z nobeno od pritožbeno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne s katero drugo od tistih, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan. Dejansko stanje je ugotovljeno pravilno in popolnoma, sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo drugega odstavka 217. člena ZPP. Pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).