Jedro

Toženi organ ni poslal sodišču upravnih spisov, zato je sodišče tožbi ugodilo, ker brez spisov ni moglo presoditi zakonitosti izpodbijane odločbe o odmerjeni davčni obveznosti od opravljanja gospodarske dejavnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 29.10.1992 odpravi v izreku pod točko 2.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v delu izreka pod točko 1. ugodila pritožbi tožnika in odločbo prvostopnega organa z dne 30.6.1992, s katero je bila zavržena tožnikova pritožba, odpravila; v delu izreka pod točko 2. pa je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa z dne 22.1.1992. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ neutemeljeno kot prepozno zavrgel tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa, s katero so mu bile odmerjene davčne obveznosti od opravljanja gospodarske dejavnosti za leto 1990. Zato je tožena stranka vzela to pritožbo v meritorno obravnavo in jo kot neutemeljeno zavrnila. Tožena stranka ugotavlja, da so z odločbo prvostopnega organa z dne 7.8.1991 bile tožniku odmerjene obveznosti od opravljanja avtoprevozniške dejavnosti za leto 1990. Zoper to odločbo se je tožnik pritožil in je njegovi pritožbi tožena stranka z odločbo z dne 30.12.1991 ugodila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek z utemeljitvijo, da iz odmerne odločbe ni razvidno, kako je prvostopni organ izračunal osnovo za davek v višini 64.068,00 din. V ponovnem postopku je prvostopni organ upošteval napotilo v drugostopni odločbi ter obrazložil kako je bila ugotovljena davčna osnova. Ker je prvostopni organ v ponovnem postopku upošteval napotila v odločbi toženega organa in ker so bile tožnikove obveznosti pravilno odmerjene, njegovi pritožbi zoper odločbo o odmeri obveznosti od opravljanja avtoprevozniške dejavnosti za leto 1990 ni bilo mogoče ugoditi.

Zoper to odločbo tožene stranke je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da je v letu 1990 zelo slabo posloval zaradi nizkih cen storitev, zavlačevanja pri plačilu opravljenih storitev (tudi do 6 mesecev), predvsem pa zaradi velikih stroškov, ki jih je imel s popravilom 20 let starega tovornjaka, s katerim opravlja dejavnost. Tako je za leto 1990 znašal njegov bruto dohodek 65.317,00 din, samo stroški popravila tovornjaka pa so znašali 124.000,00 din. Zato se ne more strinjati s plačilom davka v višini 25.627,20 din. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe glede izreka pod točko 2. Tožba je utemeljena.

Sodišče je to tožbo, zaradi odgovora na tožbo, dne 23.9.1993 poslalo toženi stranki z zahtevo, naj v 20 dneh pošlje sodišču vse upravne spise, ki se nanašajo na to zadevo. Tožena stranka v odmerjenem roku ni postopila po zahtevi sodišča. Tudi na novo zahtevo sodišča, ki jo je prejela 4.11.1993, tožena stranka ni poslala spisov in tudi ni sporočila zadržkov zakaj spisov ne more poslati. Zato je sodišče na podlagi določbe 3. odstavka 33. člena zakona o upravnih sporih o tožbi odločilo brez spisov.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, kot je to navedeno v izreku te sodbe. Brez ustreznih upravnih spisov namreč sodišče ni moglo presoditi zakonitosti izpodbijane odločbe - to je ali je bilo dejansko stanje v tej upravni zadevi pravilno ugotovljeno in ali je bila tožniku davčna obveznost odmerjena v skladu s predpisi.

Na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe zakona o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiški predpis.