Jedro

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tožnika s pridobitvijo podatkov od FURS-a neupravičeno opustilo. Pojasnilo sodišča, da je mogoče že na podlagi listinske dokumentacije, predložene s strani tožene stranke, sklepati o stanju dolga na dan sklenitve poravnave, predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno in kršitev tožnikove pravice do izjave ter pravice do enakopravnosti strank v postopku. Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da navaja dokaze, se izjavi o dokaznih predlogih nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku in se izjavi o rezultatih dokazovanja. S takim ravnanjem, ki ga tožnik utemeljeno graja, je prvostopenjsko sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritoži se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožniku solidarno plačati znesek 130.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2011 dalje do plačila. Odločilo je še, da mora tožnik tožencema povrniti njune pravdne stroške v višini 7.907,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi poudarja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da na dan sklenitve pogodbe o izvensodni poravnavi 28. 2. 2011 dolg s Seznama zaostalih obveznosti, na podlagi katerega je bila v zemljiško knjigo vpisana hipoteka v korist Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, ni bil niti delno poplačan. Tožnik je pravočasno prerekal navedbe tožene stranke, da se dopis DURS-a z 8. 4. 2014 nanaša na terjatev po Seznamu zaostalih obveznosti ter predlagal, naj sodišče pri FURS-u opravi poizvedbe glede strukture in višine tega dolga. Toženca namreč nista dokazala, na katere davščine se je dolg po Seznamu sploh nanašal, niti da bi predstavljal izključno neplačana nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. Sodišče kljub temu strukture in višine davčnega dolga ni ugotavljalo. Da je bil 28. 2. 2011 dolg vsaj delno poravnan, izhaja iz pisne izjave zakonite zastopnice prvega toženca M. Z., v kateri je pojasnila, da je glavnica davčnega dolga po podatkih iz bruto bilance na dan 31. 12. 2010 znašala le 60.534,10 EUR. Ker je glavnica po seznamu zaostalih obveznosti znašala 64.616,01 EUR, je bil torej dolg najmanj v višini 4.081,91 EUR poplačan. Poleg tega je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča prihodek lokalne skupnosti, ki ga izterjuje pristojni davčni organ, Davčnemu uradu pa je prvi toženec dolgoval le 19.170,80 EUR. Poplačilo dolga smiselno izhaja tudi iz izjave FURS-a, da do prvega toženca nimajo več odprtih obveznosti. Ker se sodišče do teh bistvenih navedb tožnika ni opredelilo, je podana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne drži, da bi tožnik le pavšalno zatrjeval neresničnost podatkov iz izbrisne pobotnice. Dokazoval je, da tovrstne terjatve zastarajo v desetih letih in predlagal, naj sodišče pri FURS pridobi podatke o stanju davčnega dolga na dan 28. 2. 2011, o vseh morebitnih plačilih tožene stranke, o datumu zastaranja dolga in o stanju dolga na dan zastaranja. Predlagal je tudi pridobitev celotnega davčnega spisa in imenovanje izvedenca finančne stroke. Vseh teh dokazov sodišče ni izvedlo, temveč jih je zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo, da za odločitev niso pomembni. Za zavrnitev dokaznih predlogov bi morali obstajati utemeljeni razlogi. Ne more iti v škodo tožnika, da FURS na postavljena vprašanja ni odgovoril in ni predložil zahtevanih podatkov. Glede odločitve o stroških pravdnega postopka sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava in poudarja, da pripada odvetniku v primeru ponovljenega sojenja zgolj ena nagrada za narok in za postopek. Predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev.

3. Na pritožbo sta odgovorila toženca, prerekala podane pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdne stranke in družba A., d.o.o., so zaradi celovite ureditve vseh medsebojno odprtih zadev in postopkov, povezanih z dvema izvršilnima zadevama (In 2005/1258 in In 2007/639), gospodarskim sporom (I Pg 3282/2010) in uporabo poslovnih prostorov, dne 28. 2. 2011 sklenile pogodbo o izvensodni poravnavi. Z njo se je drugi toženec kot edini družbenik prvega toženca tožniku in družbi A., d.o.o., zavezal v popolno poravnavo dolgov, vtoževanih v izvršilnih postopkih, izplačati še 140.000,00 EUR (4. člen pogodbe). V uvodnih določilih je bilo določeno, da je bila višina navedenega zneska, ki ni predstavljala celotne višine dolgovane obveznosti, dogovorjena ob predpostavki, da obstoji terjatev DURS do tožencev s prednostnim vrstnim redom v višini, kot izhaja iz vknjižene hipoteke na nepremičnini prvega toženca, parc. št. 1023 k. o. X, ki naj bi s pripadki v času sklenitve pogodbe znašala preko 190.000,00 EUR. Nadalje sta toženca v 9. členu pogodbe upniku izrecno jamčila za celoten obstoj terjatve DURS in se v primeru, da bi se v splošnem zastaralnem roku od dneva sklenitve pogodbe ugotovilo, da je bila hipotekarno zavarovana terjatev DURS na dan podpisa pogodbe delno ali v celoti poravnana in bi zato znašala manj kot izračunanih 190.000,00 EUR, zavezala tožniku (in družbi A., d.o.o., ki je kasneje terjatev tožniku odplačno odstopila) plačati še znesek 130.000,00 EUR. Plačilo tega zneska v obravnavani zadevi vtožuje tožeča stranka.

6. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo s sklepom VSL II Cp 567/2015 s 6. 5. 2015, v katerem je pojasnilo, da je dogovor iz 9. člena pogodbe potrebno presojati po vsebini in skupnem namenu pogodbenih strank. Četudi sta stranki plačilo 130.000,00 EUR imenovali pogodbena kazen, po vsebini ne gre za navedeni institut v smislu določb 247. - 254. Obligacijskega zakonika (OZ). Pogodbeno kazen je namreč v skladu z 247. členom OZ mogoče dogovoriti zgolj za primere neizpolnitve ali zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za dopusten pogodbeni dogovor, s katerim sta toženca v okviru izvensodne poravnave prevzela novo obveznost. Njena vsebina je v nadomestitvi tožnikovega prikrajšanja zaradi sklenitve pogodbe v posledici napačnega informiranja tožencev o obstoju in višini dolga s prednostnim hipotekarnim vrstnim redom (DURS). Toženca sta namreč izrecno jamčila, da obstoji terjatev DURS-a v višini 190.000,00 EUR, če bi se njuno jamstvo izkazalo za neresnično, pa sta se zavezala tožniku plačati znesek 130.000,00 EUR, ki predstavlja razliko med celotno višino terjatev tožnika in družbe A., d.o.o., na dan sklenitve poravnave ter v poravnavi dogovorjenim plačilom 140.000,00 EUR.

7. Ob predhodni razveljavitvi sodbe je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da opravi poizvedbe pri FURS o stanju davčnega dolga prvega toženca na dan 28. 2. 2011 po izvršljivem seznamu zaostalih obveznosti št. 47110-00274/2002 2731 02 z dne 20. 9. 2004 in do tega dne opravljenih plačilih. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju opravilo poizvedbo pri FURS, vendar se nato zadovoljilo z nejasnim pojasnilom FURS-a, da do prvega toženca nima več odprtih obveznosti, da je bilo izdano izbrisno dovoljenje in je zadeva zaključena. S takšnim odgovorom FURS ni odgovoril na zastavljeno vprašanje glede stanja davčnega dolga na dan 28. 2. 2011 in do tega dne opravljenih plačilih, od česar je odvisna odločitev v tej zadevi, na kar sta v vlogah opozorili tudi obe pravdni stranki. Kljub temu sodišče prve stopnje FURS-a ni ponovno pozvalo k posredovanju zahtevanih podatkov, temveč je ocenilo, da dopis FURS-a v povezavi z dopisom DURS-a z 8. 4. 2014 (priloga B8), ki ga je kot dokaz predložila tožena stranka, omogoča sklep, da davčni dolg prvega toženca na dan sklenitve pogodbe ni bil niti delno poplačan. Iz dopisa DURS-a z 8. 4. 2014 (priloga B8) izhaja, da na pogodbenem računu 97 - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ni knjiženih plačil od julija 2004 do 9. 4. 2014. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je bilo med strankama sporno, ali se navedeni dopis sploh nanaša na hipotekarno zavarovano terjatev DURS-a, glede katere sta toženca jamčila za njen obstoj in višino. Iz listinske dokumentacije v spisu namreč ni razvidno, na podlagi katerih neplačanih davkov je bil izdan seznam zaostalih obveznosti ali da bi se seznam nanašal prav na neplačana nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Prav zaradi te razjasnitve je tožnik predlagal opravo poizvedb pri FURS-u glede strukture in višine davčnega dolga po seznamu zaostalih obveznosti, o stanju dolga na dan 28. 2. 2011 ter do tega dne opravljenih plačilih. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tožnika s pridobitvijo podatkov od FURS-a neupravičeno opustilo. Pojasnilo sodišča, da je mogoče že na podlagi listinske dokumentacije, predložene s strani tožene stranke, sklepati o stanju dolga na dan sklenitve poravnave, predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno in kršitev tožnikove pravice do izjave ter pravice do enakopravnosti strank v postopku. Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da navaja dokaze, se izjavi o dokaznih predlogih nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku in se izjavi o rezultatih dokazovanja. S takim ravnanjem, ki ga tožnik utemeljeno graja, je prvostopenjsko sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je glede na njeno naravo ne more odpraviti sodišče druge stopnje samo, je narekovala razveljavitev sodbe. Ker sodišče prve stopnje predlaganih poizvedb pri FURS-u ni opravilo, je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ter 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovnem odločanju v skladu z dokaznim predlogom tožnika pri FURS pridobiti podatek o stanju davčnega dolga na dan 28. 2. 2011 po izvršljivem seznamu zaostalih obveznosti št. 47110-00274/2002 2731 02 z 20. 9. 2004 ter o plačilih, ki so bila do navedenega dne opravljena. V kolikor se bo sodišče želelo sklicevati na dopis DURS-a z 8. 4. 2014 (priloga B8), pa bo moralo predhodno pri FURS preveriti, ali se dopis dejansko nanaša na dolg s seznama zaostalih obveznosti oziroma o strukturi davčnega dolga po navedenem seznamu. Poleg tega se bo moralo v skladu s tožnikovo pravico do izjave opredeliti tudi do njegovih navedb, da je mogoče na podlagi vsebine pisne izjave zakonite zastopnice prvega toženca sklepati, da je bil davčni dolg vsaj delno poplačan.

9. Četudi razveljavitev sodbe narekuje tudi razveljavitev stroškovne odločitve, pritožnik utemeljeno opozarja, da v primeru ponovljenega postopka strankam v skladu s tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi pripada le ena nagrada za postopek, saj nagrada za postopek na posamezni stopnji nastane le enkrat, kar bo moralo upoštevati sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka. Nagrada za narok pa se strankama prizna tudi v ponovljenem postopku.(1) Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj denimo sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1638/2014 in I Cp 1095/2014.