10. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. pri Z., na seji senata dne 29. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1867/2003 z dne 16. 3. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. II P 739/2003 z dne 19. 9. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdi zaradi vzpostavitve nepremičnin v prejšnje stanje je Okrožno sodišče zavrnilo predlog pritožnika (v pravdi tožnika) za izdajo začasne odredbe. Z njim je sodišču predlagal, naj toženki prepove izvajanje gradbenih del na spornih nepremičninah, za primer kršitve te prepovedi pa naj ji določi denarno kazen. Višje sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo. Po presoji sodišč namreč pritožnik ni verjetno izkazal, da terjatev, ki jo uveljavlja v pravdi in katere zavarovanje predlaga (odstranitev gradbenih objektov, izravnava zemljišča in opustitev nadaljnjih podobnih posegov na nepremičninah), obstaja ali da mu bo nastala. Sodišči sta obrazložili, da iz predloženih listin in iz zemljiške knjige izhaja, da pritožnik ni (so)lastnik in tudi ne domnevni lastnik spornih nepremičnin.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Sodiščema očita, da se nista opredelili do pravno pomembnih dejstev in da je zato izpodbijana odločitev brez razumne obrazložitve, s tem pa arbitrarna oziroma samovoljna. Tako naj bi Višje sodišče ne obrazložilo, kaj izhaja iz zemljiške knjige in katere listine utemeljujejo oceno, da pritožnik ni (domnevni) solastnik spornih nepremičnin. Ugotovitev, da je bil sklep o vknjižbi lastninske pravice v korist pritožnikove pravne prednice (družbe C. d. o. o.) razveljavljen in da je kot solastnik spornih nepremičnin vknjižen stranski intervenient na strani tožene stranke, naj bi bila neobrazložena, nasprotovala naj bi zemljiškoknjižnim podatkom in sklepu Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 12/2004 z dne 13. 4. 2005. Trdi namreč, da je bila družba C. vknjižena v zemljiško knjigo s pravnim učinkom od 14. 10. 2002 dalje, sklep o zavrnitvi tega vpisa pa ni nikoli postal pravnomočen. Tudi te njegove navedbe, ki naj bi jo utemeljeval s sklepi zemljiškoknjižnega sodišča, naj bi sodišči ne upoštevali. Enako naj bi veljalo še za pritožnikove trditve o vsebini in o učinkih pogodb o prodaji spornih nepremičnin, sklenjenih med njim in družbo C. ter med slednjo in njeno pravno prednico. Na samovoljo po njegovem mnenju kaže tudi okoliščina, da je o istem vprašanju z izpodbijano odločitvijo odločeno diametralno nasprotno, kot je v zemljiškoknjižni zadevi s sklepom št. I Cp 12/2004 dne 13. 4. 2005 presodilo Višje sodišče v Mariboru.

B.

3.V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba pogoja.

4.Odločitev sodišča (tudi če bi bile z njo kršene človekove pravice – glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) ne more imeti pomembnejših posledic za pritožnika. Predmet ustavne pritožbe je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe o prepovedi izvajanja gradbenih del na nepremičnini. Upoštevati je treba, da je vsebina začasne odredbe le začasna ureditev stanja. Prepoved posegov na sporni nepremičnini pritožnik uveljavlja z negatorno tožbo v pravdi. Izpodbijana odločitev ne vpliva na meritorno odločitev sodišča o pritožnikovem tožbenem zahtevku, ki bo lahko drugačna in za pritožnika ugodna. Za pomembnejše posledice pa bi lahko šlo (le) v primeru, če pritožnik brez izdane začasne odredbe kljub kasnejši ugoditvi tožbenemu zahtevku namena sodnega varstva ne bi mogel več doseči. Tega pritožnik ne zatrjuje. Ustavno sodišče zato ocenjuje, da zavrnitev začasne odredbe za pritožnika ni takšnega pomena, da bi to upravičevalo presojo pred Ustavnim sodiščem kot najvišjim organom sodne oblasti za varstvo ustavnosti in človekovih pravic ter temeljnih svoboščin.

5.Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v tem primeru ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj, pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Takih vprašanj v tej zadevi ni. Kolikor se pritožnik dotika ustavnopravno relevantnih vidikov, pa je Ustavno sodišče o njihovi vsebini že izoblikovalo stališča in ni treba, da bi jih v tej zadevi ponavljalo.

6.Glede na to Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić