Jedro

Vsebina služnosti voženj z osebnim avtomobilom ni le v tem, da te vožnje izvršuje lastnik, marveč zlasti v tem, da se izvršujejo za potrebe gospodujočega zemljišča, kamor pa spadajo tudi vožnje oseb, ki prihajajo k lastniku gospodujočega zemljišča na obisk in po opravkih.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi v odločbi o zahtevkih iz tožbe, v odločbi o zahtevkih iz nasprotne tožbe in to glede zahtevka za opustitev posegov v parcelo št. 699/1 in glede zahtevka za ugotovitev neobstoja služnostne pravice ter v odločbi o stroških postopka.

Nasprotna tožba se glede zahtevka za ugotovitev neobstoja služnostne pravice zavrže, v ostalem razveljavljenem delu pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku iz tožbe in ugotovilo, da obstaja na parc.št. 699/15 k.o. Ž. kot služnem zemljišču stvarna služnostna pravica hoje in vožnje z osebnim avtomobilom v korist gospodujočih zemljišč parc. št. 154 in 699/11 k.o. Ž. Toženca je zavezalo, da mora tožnikoma izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo omenjene služnosti ter mu prepovedalo vsakršno preprečevanje izvrševanja te služnosti po obstoječi poti. Zavrnilo pa je zahtevke iz nasprotne tožbe za ugotovitev neobstoja služnostne pravice vožnje z osebnim avtomobilom, za ukinitev služnostne pravice hoje preko parcele št. 699/15 v korist parc. št. 699/11 obe k.o. Ž. in zahtevek za opustitev vsakršnega poseganja v parcelo 699/15 k.o. Ž.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče prezrlo nesporne ugotovitve vseh zaslišanih strank in prič, da je bil dostop do hiše tožnikov vselej po kolovozni poti. Tako je zmotna ugotovitev, da nepremičnina tožnikov nima neposredne potne povezave z javno cesto. F. K. je potrdil, da je travniško parcelo, preko katere vodi kolovoz, kupil pred približno 20. leti. Potrdil je tudi, da je pravna prednica pravdnih strank po tej kolovozni poti vozila drva in gnoj. Prav tako je nesporno, da je pok. mati pravdnih strank sporno pot uporabljala le za hojo in vožnjo z garami. Druga tožnica je izrecno navedla, da se sama nikoli ni vozila z avtomobilom do domače hiše. Da se po sporni poti nihče ni vozil z avtomobilom, kažejo tudi fotografije. Po drugi strani pa je kolovozna pot, ki poteka po travniku F. K., prevozna z vsemi vozili in tudi utrjena. O tem bi se sodišče lahko prepričalo, če bi opravilo ogled in zaslišalo še druge sosede. F. K. je sam priznal, da bi tožnikoma dovolil pot, če se ne bi prepirala s tožencem. Sporna služnost bo tožencu uničila življenje, saj bo zaradi poti moral prestaviti vrt, ki ga uživa že od leta 1969. Če se je tožnik kdaj pripeljal z avtom do domače hiše, je moral deloma peljati tudi po sosedovem zemljišču. Sodišče bi moralo zato zaslišati tega soseda in opraviti preizkus vožnje z avtomobilom, saj bi se tako pokazalo, da z avtom ni možno pripeljati do hiše pravdnih strank, ne da bi pri tem peljali tudi po sosednjem zemljišču. Sodišče je torej priznalo služnostno pravico vožnje z avtomobilom po trasi, ki deloma posega tudi v zemljišče tretjega.

Sodišče ne sme priznati služnostne pravice, če prej ne ugotovi, da je takšna vožnja možna po trasi služnega zemljišča. Poudariti je treba še, da je toženec zgradil hišo v skladu z veljavnim gradbenim dovoljenjem kot nadomestno gradnjo, torej namesto stare domače hiše, ki je predvidena za rušenje. Tožnika prihajata k svoji nepremičnini le redko (do trikrat letno), kar tudi sama priznavata.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti delno razveljavilo, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

O tem, da so sporno služnost uporabljali za vožnje z osebnimi avtomobili tako tožnik I. K., kot drugi, ki so prihajali na obisk k pravni prednici tožnikov, se je sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo prepričalo ne le z izpovedbo tožnika, marveč tudi z izpovedbo toženca. Ta je namreč potrdil, da je preko njegovega zemljišča vozil z osebnim avtomobilom prav tožnik, kadar je obiskal svojo mater (takratno lastnico gospodujočega zemljišča). Kolovozno pot so sicer tudi uporabljali, vendar ne za vožnje z osebnimi avtomobili, marveč le za dovoz gnoja in drv. Za dostop z osebnimi avtomobili so razen z nekaj izjemami, vseskozi (t.j. od 3.6.1969, ko je postal toženec lastnik služnega zemljišča, do leta 1992, ko je na traso služnosti postavil oviro) uporabljali toženčevo parcelo. Za odločanje o prisostvovanju služnosti voženj z osebnimi avtomobili je irelevantno, po kateri poti so pravni prednici tožnika pripeljali drva in gnoj. Prav tako je nepomembno, ali je tudi pravna prednica tožnikov sama vozila z osebnimi avtmobili preko toženčeve parcele.

Dovolj je, da so te vožnje opravljale osebe, ki so prihajale k njej na obisk ali po opravkih. Vsebina služnosti voženj z osebnim avtomobilom namreč ni le v tem, da te vožnje izvršuje lastnik, marveč zlasti v tem, da se izvršujejo za potrebe gospodujočega zemljišča, kamor pa sodijo tudi vožnje oseb, ki prihajajo k lastniku gospodujočega zemljišča na obisk ali po opravkih.

Ker se je sodišče prve stopnje glede na sedanje stanje stvari dovolj zanesljivo prepričalo, da je tožnik vozil z osebnim avtomobilom preko toženčeve parcele, sta ogled in preizkus vožnje nepotrebna. In ker se tožbeni zahtevek in sodba nanašata le na toženčevo parcelo št. 699/15, ne pa tudi na sosednjo, je neutemeljen očitek, da bi izpodbijana sodba posegla v pravice tretjega. Končno je za odločanje o priposestvovanju služnosti irelevantno tudi, kje živita tožnika ter da je toženčeva hiša zgrajena v skladu z gradbenim dovoljenjem.

Kljub temu pa je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljaviti. Ker je sporna služnost prostorsko omejena, bi moral izrek sodbe poleg vsebine služnosti navesti tudi njene prostorske meje. Po pravnem pravilu, ki izhaja iz 12. čl. Zakona o zemljiških knjigah, se morajo pri vpisu stvarne služnosti točno označiti tudi prostorske meje služnosti. Ker torej v izreku o ugotovitvi služnosti in naložitvi izdaje zemljiškoknjižne listine niso označene prostorske meje, je ta del izreka nerazumljiv. Nerazumljiv pa je tudi izrek, s katerim se tožencema prepoveduje preprečevanje izvrševanja služnostne pravice. Čeprav sicer govori o obstoječi poti, pa je glede na to, da na služnem zemljišču ni obstoječe poti, taka prostorska omejitev vendarle premalo določna. Tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodbo o zahtevkih iz tožbe ter o zahtevku iz nasprotne tožbe za opustitev posegov v parc.št. 699/15 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (369/1 čl. ZPP). Ker je odločitev o stroških pritožbenega postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo.

Z odločanjem o ugotovitvenem zahtevku iz nasprotne tožbe (zahtevek za ugotovitev neobstoja služnosti voženj z osebnimi avtomobili) pa je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Kajti ta zahtevek je inkompatibilna antiteza ugotovitvenega zahtevka iz tožbe. Ker mora pritožbeno sodišče tudi na take kršitve postopka paziti po uradni dolžnosti, je sodbo razveljavilo še v tem delu in nasprotno tožbo glede tega zahtevka zavrglo (2. odst. 369. čl. ZPP). Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu (t.j. v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za ukinitev služnosti) potrdilo sodbo prve stopnje (368.čl. ZPP). V tem delu je sodbo prve stopnje preizkusilo le po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), saj je pritožba zoper ta del sodbe neobrazložena. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter da pri odločanju o zahtevku za ukinitev služnosti ni zagrešilo nobene take postopkovne kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje opravi postopek po 109. čl. ZPP.