Jedro

Pogodba o preužitku je tvegana pogodba, pri kateri zaradi njene narave ni mogoče uporabljati pravila o enakovrednosti nasprotnih izpolnitev pogodbenih strank v času sklenitve pogodbe. Aleatornost pogodbe o preužitku izključuje matematični obračun vrednosti nasprotnih izpolnitev pogodbenih strank. V nasprotnem primeru bi bil namen sklenitve takšne pogodbe izničen. Aleatorni značaj pogodbe o preužitku zato kaže na popolnoma odplačno pogodbo.

Za presojo razmerja med zakoncema v zvezi s pridobitvijo njunega skupnega premoženja je treba upoštevati pri izročilni pogodbi, ki jo sklene le eden od zakoncev, tudi okoliščine, ki se tičejo izpolnjevanja prevzetih pogodbenih obveznosti do izročevalca oziroma preužitkarja v obdobju skupnega življenja (in pridobivanja) zakoncev po sklenitvi izročilne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je stanovanje v hiši na H... skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času njune zakonske skupnosti, pri čemer znaša tožnikov delež na njem 30 %, toženkin delež pa 70 %. Toženki je naložilo, da tožniku izstavi ustrezno listino za vknjižbo njegove solastninske pravice na tem stanovanju v obsegu do 3/10 od celote, višji tožbeni zahtevek (glede ugotovitve večjega solastninskega deleža na tem stanovanju in izstavitve listine za ta večji delež) pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev, da je osebno vozilo Golf, reg. št. ..., izključno tožnikovo premoženje, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, in sicer glede odločitve, ki se nanaša na navedeno stanovanje. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da sodišče druge stopnje napadeno sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da znaša tožnikov delež na stanovanju na naslovu H..., 30 %, toženkin delež pa 70 %. Navaja, da za pridobitev stanovanja ni bilo dovolj le plačilo kupnine Občini Ljubljana Center, od katere je M. Š. kupila navedeno stanovanje po Stanovanjskem zakonu, ampak sta morali pravdni stranki po izročilni pogodbi M. Š. tudi pomagati in zanjo skrbeti. Pravdni stranki sta plačevali vse stroške stanovanja ter M. Š. tudi nudili uporabo stanovanja. Sodba sodišča prve stopnje potrjuje, da sta pravdni stranki izpolnjevali obveznosti do preužitkarice, vendar pa se sodba ne da preizkusiti, ker sodišče ni zavzelo stališča o obveznostih in izpolnjevanju obveznosti. Toženkine navedbe o prejemu 5.000,00 DEM od očeta so prišle na dan šele v teku te pravde. Sodišče je nekritično verjelo toženkini izpovedbi ter izpovedbi njenega brata glede tega denarja. Sodba nima trdnih argumentov, da je tožnikov delež le 30 %, toženkin delež pa 70 %. Stanovanje je bilo pridobljeno na odplačen način, saj je bilo potrebno plačati kupnino in izvrševati ostale pogoje preužitkarske pogodbe. To je bilo vezano na določene stroške, ki so bili pokriti v razmerju možnosti zakoncev, te možnosti pa so bile na tožnikovi strani ugodnejše. Toženka ni razpolagala s sredstvi in ni dokazala obstoja svoje dote.

Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče izhajalo iz tega, da je toženka plačala le 40 % vrednosti stanovanja, saj je bil dan popust v obsegu 60 % po določilih Stanovanjskega zakona. Tožena stranka meni, da ni nobene pravne opore za to, da je sodišče štelo kot relevanten v tej zadevi popust po Stanovanjskem zakonu. Ta je bil dan izročiteljici in ne toženki. Tudi če bi bil dan toženki, to ne bi vplivalo na obseg skupnega premoženja. Če je toženka kupila nepremičnino s popustom, to še zdaleč ne pomeni, da spada popust v skupno premoženje. Sodišče se ni opredelilo do pravne kvalifikacije izročilne pogodbe. Ta ima odplačni del, katerega je toženka pokrila iz svojega posebnega premoženja s plačilom denarnega zneska, neodplačnega dela pa sodišče ni priznalo, čeprav ni ugotavljalo vrednosti izpolnitev toženke do izročiteljice v razmerju do preostale vrednosti stanovanja. To pomeni, da tudi odplačnega dela v pomenu 8. člena izročilne pogodbe ni bilo mogoče ovrednotiti. Toženka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, da sta obe pravdni stranki skupaj izvrševali obveznosti iz 2. odstavka 8. člena izročilne pogodbe, saj je izročilno pogodbo z izročiteljico sklenila le toženka. Tožnik ni imel pri tem nobene vloge. Ker je toženka postala lastnica stanovanja s plačilom kupnine, tožnik pri tem, da je izročiteljica zastonj bivala v stanovanju, nima nič. Sobivanje ni pridobivanje premoženja z delom, kar je osnova za skupno premoženje po ZZZDR. Tožnik ni izpolnjeval obveznosti po izročilni pogodbi, saj niso bile naložene njemu. Glede zagotavljanja brezplačnih bivalnih pogojev je bila zavezana toženka. Sodišče ni upoštevalo, da je izročilna pogodba aleatorna pogodba, po kateri je toženka pridobila lastninsko pravico že s samo sklenitvijo pogodbe, in ne s spolnitvijo. Stanovanje zato ne spada v skupno premoženje, saj ni bilo kupljeno, niti ni bilo pridobljeno z delom.

Tožnik je v odgovoru na toženkino pritožbo predlagal njeno zavrnitev. Toženka ni odgovorila na vročeno tožnikovo pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožnik ne more uspeti s pritožbeno grajo ugotovitve sodišča prve stopnje o višini deležev pravdnih strank na obravnavanem stanovanju kot njunem skupnem premoženju. Njegova trditev, da je stališče sodišča prve stopnje o deležih pravdnih strank na stanovanju (30 % za tožnika in 70 % za toženko) zmotno, je pavšalna in zato sama zase ne terja obrazloženega odgovora. Enako velja za trditev, da se sodba ne da preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o obveznostih in izpolnjevanju obveznosti (po izročilni pogodbi), razen tega pa je ta tožnikova trditev tudi neutemeljena. Sodišče je pri ugotavljanju dejanskega stanja omejeno s trditvenim in dokaznim gradivom pravdnih strank. Vsaka pravdna stranka je dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, ki so njej v korist (pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu – 212. člen ZPP), neprerekane trditve pa veljajo za priznane. Tožnikove navedbe glede stanovanja kot skupnega premoženja so bile zelo skope. Trdil je le, da je stanovanje skupno premoženje zato, ker je bila kupnina zanj (znesek 219.080,60 SIT, ki ga je bila M. Š. dolžna plačati Občini Ljubljana Center po pogodbi o odkupu stanovanja po pogojih Stanovanjskega zakona, ta znesek pa je namesto M. Š. plačala prodajalcu toženka na podlagi izročilne pogodbe) plačana iz skupnih sredstev pravdnih strank kot tedanjih zakoncev, poleg tega pa le še to, da je bilo to stanovanje pridobljeno v času zakonske zveze pravdnih strank z njunim skupnim delom. Tako drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal posebnih trditev v zvezi z izvrševanjem izročilne pogodbe z dne 15.4.1993, na podlagi katere je bilo pridobljeno stanovanje in za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja pogodbo o preužitku. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to pogodbo ugotovilo, da je bilo stanovanje v obsegu do 40 % pridobljeno z denarnimi sredstvi kot toženkinim posebnim premoženjem, preostalih 60 % vrednosti stanovanja pa predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, ker so se izročevalki (preužitkarici) M. Š. nudile dajatve in storitve po izročilni pogodbi (brezplačno stanovanje, plačevanje stroškov v zvezi z uporabo stanovanja) v času zakonske zveze pravdnih strank. Tožnik ugotovitev o 40 % stanovanja kot toženkinem posebnem premoženju izpodbija s trditvijo, da toženka ni dokazala, da je iz svojih sredstev (posebnega premoženja) plačala navedeni znesek kupnine za stanovanje. To ugotovitev zavrača s ponavljanjem trditev, da je toženkina družina v Črni gori živela v revščini in brez vsakega premoženja (zaradi česar toženka po njegovem mnenju ni mogla dobiti nobenega denarja od svojega očeta). S tem tožnik ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je do navedene ugotovitve prišlo na podlagi prepričljive dokazne ocene izpovedb toženke ter prič M. S. in J. A. ter pisne izjave H. A., pri čemer je sodišče prve stopnje tudi podrobno pojasnilo, zakaj šteje toženkino izpoved za prepričljivejšo od tožnikove. V tem delu se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne in izčrpne razloge sodbe sodišča prve stopnje. V tem pogledu so torej pritožbene trditve prešibke, da bi lahko vzbudile dvom v pravilnost te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Tožnik pri tem ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so denarna sredstva za plačilo navedene kupnine za stanovanje (kar je predstavljalo po navedenih ugotovitvah sodišča prve stopnje toženkino posebno premoženje) predstavljala 40% vrednosti tega stanovanja. Ob takšnem položaju je logična nadaljnja ugotovitev, da je preostalih 60 % vrednosti stanovanja skupno premoženje pravdnih strank. Glede slednjega pa je sodišče prve stopnje v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZZZDR pravilno ugotovilo, da sta deleža pravdnih strank na tem skupnem premoženju enaka, ker tožnik ni dokazal, da bi prispeval večji delež od toženke k pridobitvi tega skupnega premoženja. To pa nadalje pomeni, da znaša toženkin delež na tem stanovanju v celoti 70 %, tožnikov delež pa zato 30 %. Tožnik v pritožbi sicer napada odločitev sodišča prve stopnje o enakih deležih pravdnih strank na skupnem premoženju, ker naj bi sam imel „ugodnejše možnosti“ od toženke (očitno s tem meri na to, da naj bi imel višjo plačo od toženke) za pokrivanje stroškov z izpolnjevanjem obveznosti po navedeni izročilni pogodbi (oz. pogodbi o preužitku), ker da toženka ni razpolagala s sredstvi. Ob tem, da je bila tudi toženka zaposlena in da je skrbela za otroka pravdnih strank in za družinsko gospodinjstvo (kar priznava tudi tožnik oziroma teh trditev toženke tudi ni prerekal), tožnik s (sicer nedokazanimi) trditvami o svojih boljših gmotnih možnostih z vidika določbe 2. odstavka 59. člena ZZZDR ne more uspeti niti s tem delom pritožbe.

Toženka v svoji pritožbi izhaja iz napačne predstave o tem, kaj je sodišče prve stopnje štelo kot odločilno v zvezi s pridobitvijo obravnavanega stanovanja. Tako meni, da je sodišče prve stopnje štelo kot relevantno okoliščino, da je bil pri odkupu stanovanja dan 60 % popust na podlagi 119. člena Stanovanjskega zakona in da je toženka zato plačala le 40 % vrednosti stanovanja (za njegovo pridobitev). Trditev je napačna, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje kot odločilno štelo, da po navedeni izročilni oziroma preužitkarski pogodbi stanovanje ni bilo pridobljeno zgolj s plačilom denarnega zneska 219.080,60 SIT (katerega je kot kupnino za stanovanje v imenu M. Š. prodajalcu plačala toženka), ampak se je toženka zavezala nuditi M. Š. tudi določene dajatve oziroma storitve, in sicer, kot že rečeno, brezplačno (so)uporabo stanovanja (brez obveznosti plačevanja tako najemnine kot tudi stroškov v zvezi z uporabo stanovanja). Vse to je torej predstavljalo protidajatev toženke za pridobljeno stanovanje. Glede na to omenjeni popust ni imel nobenega pomena za odločitev sodišča oziroma vsaj ne takšnega, kot mu ga pripisuje toženka, saj ne drži njena trditev, da je stanovanje kupila (pridobila v celoti) zgolj s kupnino, znižano na račun popusta po 119. členu Stanovanjskega zakona.

Zmotna je tudi toženkina trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravne kvalifikacije izročilne pogodbe. V zvezi s tem velja to, kar je bilo že povedano o trditvenem in dokaznem bremenu pri obravnavi tožnikove pritožbe, tudi za toženko. Le-ta je v odgovoru na tožbo trdila, da je stanovanje v celoti njeno zato, ker je iz svojih sredstev plačala kupnino zanj. O izpolnjevanju drugih obveznosti po izročilni pogodbi ni podala nobenih trditev. Tožnikovih trditev, da je bilo stanovanje pridobljeno (tudi) s skupnim delom v času zakonske zveze pravdnih strank, toženka ni prerekala. Drugih pravno pomembnih trditev toženka v tem oziru ni podala. Glede na to predstavljajo toženkine trditve o odplačnem in neodplačnem delu izročilne pogodbe ter da stanovanje ni bilo pridobljeno s (skupnim) delom, nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to pa so toženkine trditve o neodplačnem delu izročilne pogodbe tudi sicer neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je po izročilni pogodbi toženka v zameno za izročeno stanovanje prevzela obveznost plačila kupnine za to stanovanje (po kupoprodajni pogodbi med prodajalcem stanovanja in kupcem M. Š. z dne 9.4.1993 – 3. točka izročilne pogodbe) ter obveznost nuditi M. Š. brezplačno uporabo stanovanja (brez plačila najemnine in stroškov uporabe – 8. točka izročilne pogodbe) in da se je na strani toženke ta pogodba v celoti izpolnjevala. Sodišče prve stopnje sicer nedosledno govori le o izpolnjevanju obveznosti iz 2. odstavka 8. člena izročilne pogodbe, vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da v sklopu vseh toženkinih pogodbenih obveznosti upošteva in ugotavlja tudi izpolnjevanje obveznosti iz 1. odstavka 8. člena izročilne pogodbe (predzadnji odstavek 5. strani, 3. in 4. odstavek 7. strani sodbe). Toženka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je izročilna pogodba v celoti izvrševala. Že zato so neupoštevne pritožbene trditve o nepriznanem neodplačnem delu izročilne pogodbe in s tem povezani neugotovljeni vrednosti izpolnitev toženke do izročiteljice v razmerju do preostale vrednosti stanovanja, zaradi česar po toženkinem mnenju tudi vrednosti odplačnega dela v pomenu 8. člena izročilne pogodbe ni bilo mogoče ovrednotiti. Pogodba o preužitku je tvegana pogodba, pri kateri zaradi njene narave ni mogoče uporabljati pravila o enakovrednosti nasprotnih izpolnitev pogodbenih strank v času sklenitve pogodbe. Aleatornost pogodbe o preužitku izključuje kakršenkoli matematični obračun vrednosti nasprotnih izpolnitev pogodbenih strank. V nasprotnem primeru bi bil namen sklenitve takšne pogodbe izničen. Aleatorni značaj pogodbe o preužitku zato kaže na popolnoma odplačno pogodbo, kar velja tudi za obravnavani primer. Toženka namreč tudi ni trdila, da bi izročeno stanovanje deloma predstavljalo tudi izročevalkino darilo njej. Zato ni bilo nobenega razloga za ugotavljanje vrednosti izpolnitev po navedeni pogodbi (ki je bila glede na ugotovljeni namen pogodbenih strank torej v celoti odplačna).

Neupoštevna je tudi toženkina graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki skupaj izvrševali obveznosti do izročevalke po navedeni pogodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je skupno premoženje tisto, ki ga zakonca pridobita z delom v času zakonske zveze (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Kot že rečeno obravnavano stanovanje ni bilo pridobljeno zgolj s plačilom kupnine po 4. členu izročilne pogodbe. To pogodbo je treba (kar je navsezadnje v skladu tudi s pravili o razlagi pogodb, primerjaj 99. člen in tudi 101. člen ZOR) presojati kot celoto pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenih strank in se pri tem ne more upoštevati le njenih posameznih določil (v konkretnem primeru npr. zgolj 3. točke izročilne pogodbe, da toženka kot prevzemnica plača kupnino in tako postane lastnica stanovanja). Sodišče prve stopnje je tako tudi ravnalo in ugotovilo, da je bilo stanovanje pridobljeno tudi na podlagi izpolnjevanja obveznosti iz 8. člena izročilne pogodbe, to pa v času zakonske zveze pravdnih strank. Zakonca pridobita lastninsko pravico na skupnem premoženju že po samem zakonu, zato je nepomembno, da je izročilno pogodbo z M. Š. sklenila le toženka (slednja tudi ni trdila, da bi obstajala na strani katere od pravdnih strank kakšna ovira za pridobitev lastninske pravice na tem stanovanju kot skupnem premoženju na podlagi ZZZDR, torej na izviren način). Ker je bilo izročevalki v skladu z izročilno pogodbo nudeno brezplačno bivanje v stanovanju, saj sta stroške v zvezi z uporabo krili obe pravdni stranki (to izpove tudi toženka, zaslišana kot stranka), to pa iz njunih zaslužkov kot rezultatov njunega dela, ki sta bila prav tako njuno skupno premoženje (zato je vseeno, kdo od njiju je plačeval posamezne stroške, saj je šlo pri tem zgolj za vprašanje porazdelitve obveznosti v njuni zakonski skupnosti), je bilo stanovanje delno pridobljeno tudi na podlagi skupnega dela pravdnih strank v času zakonske zveze (odplačno). Zato sta bili pravdni stranki soudeleženi pri izpolnjevanju vseh obveznosti do izročiteljice iz 8. člena izročilne pogodbe. Glede na povedano pa je zgrešen tudi toženkin očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo aleatorne narave izročilne pogodbe, in sicer, da je toženka pridobila lastninsko pravico na stanovanju že s samo sklenitvijo te pogodbe. V takšnih primerih, kot je obravnavani, je treba za presojo razmerja med zakoncema v zvezi s pridobitvijo njunega skupnega premoženja upoštevati pri izročilni pogodbi, ki jo sklene le eden od zakoncev, tudi okoliščine, ki se tičejo izpolnjevanja prevzetih pogodbenih obveznosti do izročevalca oziroma preužitkarja v obdobju skupnega življenja (in pridobivanja) zakoncev po sklenitvi izročilne pogodbe. Doslej povedano kaže, da je bilo stanovanje delno pridobljeno tudi z delom pravdnih strank v času njune skupnosti, zato je v tem ugotovljenem obsegu njuno skupno premoženje (tudi toženka „po višini“ ni izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da je stanovanje v obsegu 60 % skupno premoženje pravdnih strank, večjega deleža na skupnem premoženju od tožnikovega pa ni uveljavljala).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, ker nista uspeli s svojima pritožbama (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP). Tožnik z odgovorom na toženkino pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato sam trpi tudi stroške v zvezi s sestavo te vloge (1. odstavek 155. člena ZPP).