Jedro

Tožnica v tem sporu vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala spornega dne med opravljanjem dela pri toženi stranki. Na tožnico je med razlaganjem in popisovanjem škatel s čevlji padlo stojalo za nogavice, ki ni bilo ustrezno pritrjeno na leseno paleto, in jo poškodovalo. Tožena stranka je v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom opustila dolžno skrbnost. V skladu z določilom tretjega odstavka 4. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme namreč delovna oprema ne sme povzročati nepredvidenih nevarnosti in škodljivosti, kot jih je povzročilo nestabilno in nezavarovano stojalo v obravnavani zadevi, po določilu 21. člena navedenega pravilnika pa bi morala tožena stranka poskrbeti, da je delovna oprema (stojalo za nogavice) pritrjena s sponami ali drugimi sredstvi na trdno podlago (leseno paleto). Zato je tožena stranka krivdno odgovorna tožnici za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2016 do plačila (I. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča, da je odgovorna za tožnici nastalo škodo. Vztraja pri navedbah, da je bila vsebina lesene palete ustrezno zavarovana in da je bilo stojalo z nogavicami vidno, še preden sta delavki pričeli odvijati folijo. V zvezi s tem opozarja na dejanske ugotovitve sodišča, da sta tožnica in A.A. najkasneje ob odstranitvi zaščitne folije opazili stojalo in da sta ga želeli odstraniti, vendar neuspešno. Tožnica je torej že pred nesrečo vedela, da je na paleti visoko železno stojalo, ki je v neugodni legi, s strani nadrejene delavke pa je bila tudi izrecno opozorjena na to, da mora biti pri razlaganju škatel s palete zato še posebej previdna. V skladu z zavzetim stališčem sodišča tožnica ni bila dolžna skrbeti za lastno varnost, temveč je lahko brezbrižno razkladala škatle s čevlji v neposredni bližini spornega stojala, kljub zavesti, da stojalo lahko pade in jo poškoduje. Meni, da bi morala biti tožnica pri razlaganju paketov pozorna na stojalo in škatle s čevlji razporejati na večji oddaljenosti od palete. Uveljavlja, da je tožnica med postopkom na prvi stopnji vseskozi spreminjala navedbe glede odločilnih dejstev. V predpravdnem zahtevku je namreč zatrjevala, da se je poškodovala, ko je poskušala razložiti stojalo, v tožbi je zatrjevala, da se je nanjo zvrnilo stojalo, glede katerega sta z A.A. kasneje ugotovili, da je bilo skrito na sredini palete, na naroku za glavno obravnavo pa je izpovedala, da sta s sodelavko stojalo opazili šele tedaj, ko sta vzeli prve škatle s palete. Ta neskladja dokazujejo neverodostojnost tožnice, zato sodišče njeni izpovedi ne bi smelo slediti. Nasprotuje višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj ta odstopa od odškodnin, prisojenih v primerljivih zadevah iz sodne prakse (opr. št. II Dor 354/2016, II Ips 268/1996 in II Dor 302/2010). Opozarja, da je sodni izvedenec ugotovil krajše trajanje in intenzivnost bolečin, kot je to zatrjevala tožnica. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, sodišče prve stopnje pa ni storilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnica v tem sporu vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala 14. 5. 2016 med opravljanjem dela pri toženi stranki. Navedenega dne je po ugotovitvi sodišča prve stopnje na tožnico med razlaganjem in popisovanjem škatel s čevlji padlo stojalo za nogavice, ki ni bilo ustrezno pritrjeno na leseno paleto, in jo poškodovalo. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v skladu s katero mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (to je po določbah Obligacijskega zakonika ‒ OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za tožnici nastalo škodo in je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo (zavrnilo je del zahtevka za plačilo nepremoženjske škode in v celoti zahtevek za plačilo premoženjske škode).

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Ne drži pritožbena navedba, da je bila vsebina lesene palete ustrezno zavarovana ("fiksirana"), saj stojalo na sredini palete po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bilo stabilno, to pa je tudi razlog, da se je prevrnilo, ko sta tožnica in A.A. razložili dovolj škatel s čevlji, ki so ga varovale pred padcem. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tudi pravilno izpostavilo, da je priča A.A. v izpovedi izključila vsakršno možnost za to, da bi padec stojala s svojim gibom povzročila tožnica, saj je v trenutku nesreče popisovala škatle na razdalji enega do dveh metrov od stojala. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na določila Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2014, v nadaljevanju: Pravilnik) pravilno zaključilo, da je tožena stranka v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom opustila dolžno skrbnost. V skladu z določilom tretjega odstavka 4. člena Pravilnika namreč delovna oprema ne sme povzročati nepredvidenih nevarnosti in škodljivosti, kot jih je povzročilo nestabilno in nezavarovano stojalo v obravnavani zadevi, po določilu 21. člena Pravilnika pa bi morala tožena stranka poskrbeti, da je delovna oprema (stojalo za nogavice) pritrjena s sponami ali drugimi sredstvi na trdno podlago (leseno paleto). Kot izpostavljeno, te obveznosti ni izpolnila.

7. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnica k nastali škodi ni soprispevala, zato je nasprotno pritožbeno uveljavljanje neutemeljeno. Tožena stranka v pritožbi opozarja na ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta tožnica in A.A. stojalo opazili že med razlaganjem škatel iz palete in da ga je slednja že pred pričetkom razlaganja škatel (neuspešno) želela odstraniti, vendar to ne utemeljuje zaključka o tožničinem soprispevku k nastali škodi v smislu določbe prvega odstavka 171. člena OZ. Tudi to, da sta bili tožnica in A.A. po ugotovitvi sodišča prve stopnje zaradi spornega stojala pri razlaganju škatel s palete še posebej previdni, ne pomeni, da je tožnica opustila obveznost pazljivega opravljanja dela iz 35. člena ZDR-1, kvečjemu nasprotno. Ob upoštevanju dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni niti pomislila na to, da je stojalo nestabilno (da ni pritrjeno na paleto), saj je bilo navadno pakirano ločeno od palete s čevlji, je neutemeljeno tudi pritožbeno opozarjanje, da bi morala biti tožnica pri razlaganju vsebine palete bolj pozorna na stojalo in škatle razporejati na večji oddaljenosti od palete.

8. Pritožba s sklicevanjem na domnevna neskladja v tožničinih trditvah neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki je tožničino izpoved ocenilo kot verodostojno. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so navedbe, ki jih je tožnica v zvezi z vzrokom nastanka škodnega dogodka podala v tožbi in nadaljnjem postopku na prvi stopnji, med seboj v bistvenem skladne (razlikujejo se le v manj pomembnih podrobnostih) in potrjene z izpovedima tožnice in priče A.A..

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, utemeljeno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca za medicino ‒ splošno kirurgijo in travmatologijo B.B., dr. med. in izpoved tožnice. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino leve strani prsnega koša, ledvenega predela po levi strani in desne podlahti. Iz naslova škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 3.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je temu ugodilo do višine 2.500,00 EUR. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je sodni izvedenec ugotovil krajše trajanje in intenzivnost bolečin, kot je to zatrjevala tožnica, saj je iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, da je navedeno pri odmeri višine odškodnine iz tega naslova upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

10. Sodišče prve stopnje je tožnici zaradi strahu prisodilo 500,00 EUR od vtoževanih 1.000,00 EUR odškodnine. Pritožba višini prisojene odškodnine iz tega naslova obrazloženo ne nasprotuje, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je ta ob upoštevanju ugotovljenega obsega strahu in prisojenih odškodnin za to postavko v primerljivih zadevah iz sodne prakse, odmerjena v ustreznem znesku.

11. Po oceni pritožbenega sodišča odškodnina v skupnem znesku 3.000,00 EUR (to je približno 3 povprečne plače za mesec oktober 2017) ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da odškodnina v tem znesku odstopa od odškodnin, prisojenih v primerljivih zadevah iz sodne prakse. Pritožba se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 628/1996 in na zadevi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. VSL I Cp 170/2010 in VSL II Cp 1418/2016 (v zvezi z odločbama Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Dor 302/2010 in II Dor 354/2016), saj so bile posledice, ki so jih tožniki utrpeli v navedenih zadevah, blažje od posledic, ki jih je v obravnavani zadevi utrpela tožnica.

12. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).