Jedro

Zahtevek za solidarno plačilo vsebuje tudi zahtevek za plačilo posameznih zneskov od posameznih tožencev (vendar največ do skupne vsote postavljenega tožbenega zahtevka).

Pravdna dejanja posameznega navadnega sospornika ne koristijo in ne škodijo drugim sospornikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Drugotožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 206,5 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

: Tožnik v tej pravdi uveljavlja plačilo odškodnine zaradi protipravno odvzete prostosti in omejitve svobode gibanja. Toženca sta bila pravnomočno obsojena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 104/2007 zaradi kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti in ogrožanja varnosti. Čeprav se je dogodek zgodil 22.2.2002, tožba pa je bila vložena 24.4.2008, tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi pravnomočno končanega kazenskega postopka še ni zastaral. Tožnik zahteva za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode 3.000,00 EUR, za prestani strah 7.000,00 EUR in za kršitev dostojanstva 5.000,00 EUR, skupaj 15.000,00 EUR odškodnine.

Ker drugotožena stranka na tožbo ni odgovorila je sodišče izdalo delno zamudo sodbo, po kateri mora drugotoženi v roku 15 dni tožeči stranki plačati 3.500,00 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2008 dalje, v presežku do 11.500,00 EUR je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo.

Zoper sodbo se je pritožila drugotožena stranka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi navaja, da po njeni oceni niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker gre v konkretni zadevi za sosporništvo tožencev. Četudi je bila drugotožena stranka pasivna in na tožbo ni odgovorila v 30 dneh od prejema tožbe, ni mogoče prezreti, da je prvotoženi na tožbo odgovoril pravočasno in opozoril, da toženca nista bila pravnomočno obsojena v zvezi s konkretnim dogodkom, predvsem pa, da je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zastaral. V nadaljevanju se pritožba sklicuje na stališča pravnih teoretikov in praktikov in zaključi, da je „sodišče kršilo pravila o enotnem sosporništvu in enotnem postopku, predvsem pa ni upoštevalo zatrjevanja nekega dejstva, ki je skupno za oba sospornika, torej ugovor zastaranja, ki je seveda tudi v korist drugega toženca, sedanjega pritožnika kot navadnega sospornika“ (6. odstavek na strani tri pritožbe). Ker torej ugovor zastaranja prvotožene stranke velja tudi za drugotoženo stranko, je sodišče tudi zmotno uporabilo določila materialnega prava, saj je odškodninski zahtevek za škodni dogodek, ki se je zgodil dne 22.2.2002 ob vložitvi tožbe 24.4.2008 že zastaral. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo zoper drugotoženo stranko potem, ko je ugotovilo, da so bili izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP, ki določa, da sodišče izda zamudno sodbo, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni tudi ostali pogoji navedeni v tem členu. Iz podatkov v spisu izhaja in temu drugotožena stranka tudi ne nasprotuje, da je bila tožba s pozivom na odgovor drugotoženi stranki vročena pravilno, prav tako je bila drugotožena stranka poučena, da bo v primeru, če ne odgovori na tožbo ali če odgovor ne bo obrazložen, sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo. In ker zamudna sodba ni sodba o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pač pa sodba o izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali je podano relevantno dejansko stanje, pač pa je v tožbi podane navedbe pravno ovrednotilo. Preizkus materialnopravne sklepčne tožbe se nanaša na preizkus ali iz v tožbi navedenih dejstev izhaja materialnopravna posledica, ki obsega tožbeni zahtevek ter da v tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo tožbenim dejstvom, prav tako tudi ne splošno znanim dejstvom (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Preizkusilo je torej sklepčnost tožbe in se prepričalo, da priloženi dokazi niso v nasprotju s tožbenim navedbami. Dokazov in navedb prvotožene stranke pa ni bilo potrebno presojati kot zmotno meni pritožnik, saj bi to pomenilo ugotavljanje dejanskega stanja.

Da toženi stranki nista nujna in enotna sospornika se najbrž zaveda tudi pritožnik, kot navaja v 3. odstavku na drugi strani obrazložitve pritožbe, na tretji strani pritožbe pa prihaja sam s sabo v nasprotje, ko se sklicuje na kršitev pravila o enotnem sosporništvu in enotnem postopku. Zakaj naj bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru za toženi stranki uporabilo pravilo o enotnem sosporništvu pritožba niti ne pove, nobenega dvoma pa ni, da je mogoče proti tožencema izdati različno odločbo najmanj zato, ker lahko vsak od njiju proti tožniku uveljavlja svoje osebne ugovore. Poleg tega ima sodišče tudi možnost, da zahtevku proti obema toženima strankama ugodi, ali pa proti obema zavrne. Če pa bi se izkazalo, da kateri od tožencev odškodninsko odgovarja drugi pa ne, bi bila seveda odločitev zoper vsakega od njiju različna. Zahtevek za solidarno plačilo namreč vsebuje v sebi tudi zahtevek za plačilo posameznih zneskov od posameznih tožencev (vendar največ do skupne vsote postavljenega tožbenega zahtevka). Toženca se tako ne štejeta za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP). Učinki pravdnih dejanj posameznega toženca pa se zato tudi ne raztezajo na drugega toženca. Ker je vsak navaden sospornik (195. člen ZPP) v pravdi samostojna stranka, njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodijo drugim sospornikom. Nasprotno pritožbeno stališče, ki izpodbija pravilno procesno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, zato ni točno.

Četudi je ugovor zastaranja sicer materialnopravni ugovor, vendarle gre pri tem vprašanju, ali je neka terjatev zastarana, tudi za dejansko vprašanje. Zato pritožnik v pritožbi zoper zamudno sodbo, ki je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno izpodbijati, ne more uveljavljati ugovora zastaranja terjatve in ker drugotožena stranka višine dosojene odškodnine ne izpodbija in ker sodišče tudi ni našlo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo druge tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano delno zamudno sodbo (353. člen ZPP).

Ker je drugotožena stranka v pritožbenem postopku propadla, sama nosi stroške pravdnega postopka (165. člen ZPP v zvezi z 154. členom ZPP) in je dolžna povrniti tožeči stranki potrebne stroške za odgovor na pritožbo. Te stroške je sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo, specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika iz odgovora na pritožbo, ki je v spisu.