Jedro

Pri razlagi posameznih določb Statuta in drugih pravil je treba vselej upoštevati vse metode razlage, ne le gramatikalno, temveč tudi logično, teleološko in sistemsko, ter ob upoštevanju vseh metod razlage najti ustrezno logično, življenjsko, pravno vzdržno in predvsem razumno razlago, ki bo odražala logičen pomen posameznih določb. Sodišče se namreč strinja s tožnikom, da zgolj drugačno poimenovanje posameznih delov člena Statuta (točka, alineja, stavek, odstavek ipd.) oziroma pravil ne predstavlja kršitve 4. člena ZKUASP, saj se slednji nanaša na opredelitev pojma kolektivna organizacija.

Sodišče ugotavlja, da je izostala argumentirana obrazložitev toženke o tem, zakaj naj bi bili citirani določbi 13. člena obravnavanih pravil v nasprotju z določbami ZASP oziroma ZKUASP, saj ne pojasni konkretnih pravno pomembnih razlogov, zakaj naj bi iz tega izhajalo, da tožnik ne bo zagotovil učinkovitega kolektivnega upravljanja pravic (prvi odstavek 14. člena ZKUASP).

Toženka pred izdajo izpodbijane delne odločbe v skladu z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) tožnika ni seznanila s pravnim naziranjem oziroma s svojo razlago določbe prvega odstavka 31. člena ZKUASP. Pravica do kontradiktornega postopka namreč zagotavlja, da se lahko stranke v postopku opredelijo do vseh vprašanj, pomembnih za odločitev, in da lahko branijo svoje pravice in interese.

Toženka tudi ni presodila in prepričljivo odgovorila na (vse) relevantne tožnikove navedbe v postopku, zato izpodbijana delna odločba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstev, kar onemogoča njen materialnopravni preizkus, to pa predstavlja kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Določba 189. člena ZASP (tretji in četrti odstavek tega člena), po kateri je lahko toženka, če se v enem letu od uveljavitve ZASP ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije, izdala začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje določenih pravic pravni osebi, ki ni izpolnjevala pogojev iz 149. člena tega zakona, je z uveljavitvijo ZKUASP (22. 10. 2016), razveljavljena, v novi ureditvi pa podeljevanje začasnih dovoljenj ni več predvideno.

Izrek

I. Tožbi se v delu zoper delno odločbo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31227-19/2011-102/102 z dne 2. 2. 2018 ugodi, delna odločba Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31227-19/2011-102/102 z dne 2. 2. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožba se v delu zoper delni sklep Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31227-19/2011-103/102 z dne 2. 2. 2018 zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano delno odločbo odločil, da se zavrnejo zahtevki tožnika, ki jih je postavil v zadevi št. 31227-19/2011, pričeti na podlagi vloge z dne 12. 7. 2011, za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice: 1.1. avtorjev prispevkov k avdiovizualnem delu, in sicer animatorja, ki ne velja za soavtorja avdiovizualnega dela po 105. členu ZASP, scenografa, kostumografa, slikarja mask in montažerja: 1.1.1. sekundarnega radiodifuznega oddajanja prispevka k avdiovizualnem delu, 1.1.2. dajanja na voljo javnosti prispevka k avdiovizualnem delu, 1.1.3. do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje prispevka k avdiovizualnem delu, ki se vrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) - zgolj za delitev zbranih nadomestil, 1.1.4. radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije prispevka k avdiovizualnem delu; 1.2. izvajalcev dajanja na voljo javnosti videogramov s svojo izvedbo; 1.3. filmskih producentov dajanja na voljo javnosti videogramov; 1.4. soavtorjev avdiovizualnih del, to so avtor priredbe, pisec scenarija, avtor dialogov, direktor fotografije, glavni režiser, skladatelj filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v avdiovizualnem delu, in glavni animator, če je animacija bistven element v avdiovizualnem delu: 1.4.1. sekundarnega radiodifuznega oddajanja avdiovizualnega dela in 1.4.2. dajanja na voljo javnosti avdiovizualnega dela (1. točka izreka). Odločil je še, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 12. 7. 2011 pri toženki vložil vlogo za izdajo dovoljenja za prostovoljno kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih in za izdajo dovoljenja za obvezno kolektivno upravljanje pravice avtorjev prispevkov na avdiovizualnih delih ter podrejeno še zahtevo za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje v vlogi navedenih pravic. Nato je toženka 22. 5. 2012 izdala sklep št. 31227-19/2011-14, s katerim je zavrgla zahtevke za izdajo dovoljenja za upravljanje nekaterih avtorskih in sorodnih pravic, dne 29. 5. 2013 pa še sklep št. 31227-19/2011-33, s katerim A. ni priznala položaja stranke oziroma stranskega udeleženca. Ker toženka o vseh tožnikovih zahtevkih ni odločila v predpisanem roku, je tožnik pri tem sodišču vložil tožbo zaradi molka, ki ji je sodišče s sodbo I U 1357/2015 z dne 14. 2. 2017 ugodilo in toženki naložilo, da mora v roku štirih mesecev odločiti o zadevi, ki jo vodi pod št. 31227-19/2011. Ker toženka tudi v tem sodno določenem roku ni v celoti odločila v zadevi, je tožnik ponovno vložil tožbo zaradi molka. Predlagal je, naj sodišče na podlagi 69. člena v zvezi s 65. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) samo odloči o zadevi. Med postopkom upravnega spora pa je toženka odločila o zadevi in izdala izpodbijana delno odločbo in delni sklep, zoper katera je tožnik skladno z drugim odstavkom 39. člena ZUS-1 razširil predmetno tožbo.

Iz obrazložitve izpodbijane delne odločbe izhaja, da tožnikova vloga in predloženi dokumenti iz 13. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP) niso v skladu z določbami ZKUASP in ZASP, prav tako pa tudi materialna podlaga kolektivne organizacije ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja želenih pravic. Zato je na podlagi prvega odstavka 14. člena ZKUASP izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic zavrnila.

Toženka je najprej ugotovila, da je Statut B., opr. št. ... z dne 6. 11. 2017 (v nadaljevanju Statut) v nasprotju s 4. členom ZKUASP, ker v svojem 6. členu oziroma v povezavi s 47., 48., 49. in 50. členom določa tožnikovo dejavnost širše od izdanega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic št. 31227-1/2008-129 (v nadaljevanju Dovoljenje 2010), tretji odstavek 6. člena Statuta pa se sklicuje sam nase oziroma napotuje na neobstoječo določbo, zato nima učinka. Določbe Statuta glede kolektivnega upravljanja želenih pravic morajo biti v trenutku odločanja o izdaji dovoljenja za želene pravice veljavno sprejete, vendar mora biti trenutek pričetka njihove uporabe vezan na trenutek pričetka veljave izdanega dovoljenja. Ker tožnik veljavnosti teh določb ni določil pogojno, je svojo dejavnost v Statutu določil širše od izdanega dovoljenja, kar ni v skladu s 4. členom ZKUASP.

V zvezi z ureditvijo članstva je toženka ugotovila, da je v četrti alineji 10. člena Statuta določeno, da je eden od pogojev za včlanitev tudi predloženo dokazilo o pravnem nasledstvu imetnika pravice. Ker izvorni imetniki avtorske oziroma sorodne pravice pojmovno logično nimajo zahtevanega dokazila o pravnem nasledstvu, ne morejo postati člani tožnika, to pa je v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 19. člena ZKUASP ter 9. točko prvega odstavka 21. člena ZKUASP v zvezi s četrto alinejo 3. člena ZKUASP, saj se izvornim imetnikom avtorske oziroma sorodne pravice onemogoča postati član tožnika. Navedeni pogoj je določen tudi diskriminatorno, ker ureja pravico do članstva različno glede na način pridobitve avtorske oziroma sorodne pravice oziroma ker so pogoji za pridobitev članstva za originarnega imetnika določeni tako, da le-ta ne more postati član, za kar pa ni utemeljenih razlogov. Zaradi onemogočanja članstva izvornim imetnikom pravic tožnik ni izkazal, da bo zagotovil učinkovito kolektivno upravljanje vseh želenih pravic, s čimer je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 14. člena ZKUASP za neizdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje vseh želenih pravic iz 1. točke izreka izpodbijane delne odločbe.

Nadalje je toženka ugotovila, da drugi odstavek 37. člena Statuta, ki določa, da je repertoar objavljen na spletnem mestu tožnika, ne zadosti zahtevi ZKUASP iz 7. točke prvega odstavka 21. člena, po kateri bi moral Statut zajemati vsaj še organ, ki bi bil zadolžen za vodenje repertoarja, postopek posodabljanja podatkov ipd., način vpogleda pa bi moral poleg organa, pri katerem je možno vpogledati v repertoar, določati tudi način in pogoje vpogleda v prostorih tožnika. Ker tega ne določa, je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 14. člena ZKUASP za neizdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje vseh želenih pravic iz 1. točke izreka izpodbijane delne odločbe. Ker za izpolnitev pogoja iz prvega odstavka 14. člena ZKUASP za zavrnitev izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic zadošča že eno ugotovljeno neskladje z določbami ZKUASP, se toženka iz načela ekonomičnosti do ostalih neskladij Statuta z ZASP oziroma ZKUASP ni opredeljevala.

V nadaljevanju je še presodila skladnost pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev z določbami ZASP oziroma ZKUASP. V zvezi s Pravili o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - soavtorji avdiovizualnih del z dne 6. 11. 2017 je ugotovila, da določbi prve alineje 4. člena in četrta alineja drugega odstavka 9. člena, ki določata, da tožnik zbira od zavezancev za plačilo nadomestila, predstavljata kršitev 4. člena ZKUASP, ker tožnik za zbiranje nima dovoljenja. Enako je toženka ugotovila tudi glede prve alineje 4. člena in druge alineje drugega odstavka 9. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - filmski producenti z dne 6. 11. 2017. 13. člen Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - soavtorji avdiovizualnih del z dne 6. 11. 2017, po katerem bi tožnik avtorske honorarje, ki bi jih zbral za kabelsko retransmisijo določenih avdiovizualnih del in jih ne bi mogel razdeliti upravičenim imetnikom pravic, po preteku zastaralnih rokov razdelil na dva enaka dela, ki se odvedeta v sklad soavtorjev in sklad filmskih producentov, pa ni v skladu s prvim odstavkom 21. člena in 105. členom ZASP, niti ne s 7. in 8. točko prvega odstavka 16. člena ZKUASP, tretjo alinejo prvega odstavka 25. člena ZKUASP, četrtim in petim odstavkom 30. člena ZKUASP v povezavi s prvo alinejo drugega odstavka istega člena in prvim odstavkom 34. člena ZKUASP. Na avdiovizualnih delih imajo izvorno avtorsko pravico soavtorji avdiovizualnih del iz 105. člena ZASP, filmski producenti pa imajo kot izvorni imetniki pravic zgolj sorodne pravice na svojih videogramih. Kadar je filmski producent derivativni imetnik avtorske pravice na avdiovizualnem delu, mora na skupščini odločati o vprašanjih, ki se nanašajo na kolektivno upravljanje avtorske pravice na avdiovizualnih delih kot soavtor, in ne v okviru kategorije filmskih producentov, saj slednji odločajo le o vprašanjih, ki se nanašajo na kolektivno upravljanje pravic na videogramih. Zato bi moral tožnik vse zbrane avtorske honorarje za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del dodeliti in razdeliti imetnikom pravice, to je soavtorjem avdiovizualnih del radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Ker sme sprejemati pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev zaradi uporabe avdiovizualnih del skupščina tožnika, na kateri lahko glasujejo zgolj tisti njeni člani, ki so imetniki avtorske pravice na avdiovizualnih delih, Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - filmski producenti z dne 6. 11. 2017, pa je sprejela skupščina tožnika, pri čemer so o njih glasovali le imetniki pravic filmskih producentov, je tožnik že s samim sprejemom spornega 13. člena pravil kršil pravice imetnikov pravic soavtorjev avdiovizualnih del iz drugega odstavka 21. člena ZKUASP v zvezi s 105. členom ZASP. Vsak odtegljaj zbranih sredstev iz naslova uporabe avdiovizualnih del kot izplačilo filmskim producentom, kadar ti nastopajo kot izvorni imetniki sorodnih pravic na videogramu, in ne kadar nastopajo kot pravni nasledniki soavtorjev avdiovizualnih del, predstavlja neupravičen poseg v materialno pravico soavtorjev avdiovizualnih del. Vsako odločanje filmskih producentov v svojstvu svojih izvornih pravic na skupščini tožnika o vprašanjih, ki se nanašajo na upravljanje pravice soavtorja kabelsko retransmitirati avdiovizualno delo, predstavlja neupravičen poseg v pravico soodločanja pri upravljanju kolektivne organizacije, ki jo imajo imetniki pravic soavtorjev kabelsko retransmitirati avdiovizualno delo. Glede na to tožnik ni izkazal, da bo zagotovil učinkovito kolektivno upravljanje pravic soavtorjev avdiovizualnih del. Toženka je tudi presodila, da prvi odstavek 21. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - soavtorji avdiovizualnih del z dne 6. 11. 2017 ni v skladu z določbami ZASP in ZKUASP, ker mora avtorske honorarje deliti kolektivna organizacija oziroma njen direktor, ne pa strokovna služba, kot to določa navedena sporna določba. Poleg tega ta določba nepravilno določa, da se bo avtorske honorarje izplačalo avtorjem prispevkom k avdiovizualnemu delu, namesto upravičenim imetnikom pravic soavtorjem avdiovizualnih del. Tožnik tako ni izkazal, da bo zagotovil učinkovito kolektivno upravljanje pravic soavtorjev avdiovizualnih del. Tudi drugi odstavek 21. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - soavtorji avdiovizualnih del z dne 6. 11. 2017 je v nasprotju z 21. členom ZASP v zvezi s 105. členom istega zakona. Avtorski honorar je objekt in ne subjekt, zato ne more izvesti aktivnega posredovanja podatkov, kot to zahteva sporna določba. Ta določba je zato neizvedljiva in bi v vsakem primeru upravičeni imetniki pravic soavtorjev avdiovizualnih del ostali brez avtorskih honorarjev. Enako je toženka ugotovila tudi glede drugega odstavka 17. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - avtorji prispevkov k avdiovizualnemu delu z dne 6. 11. 2017, drugega odstavka 20. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - filmskih producentov z dne 6. 11. 2017 in drugega odstavka 16. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - izvajalci, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih in fiksirane na videogramih z dne 6. 11. 2017. Glede Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - avtorji prispevkov k avdiovizualnemu delu z dne 6. 11. 2017, je toženka ugotovila, da tožnik s pravicami avtorjev prispevkov k avdiovizualnem delu na podlagi izdanega Dovoljenja 2010 kolektivno ne upravlja. Zato bi moral veljavnost teh določb določiti pogojno tako, da bi pogoj vezal na (ne)izdajo ustreznega dovoljenja. Ker tega ni storil, sta določbi četrte alineje 4. člena in četrte alineje 9. člena teh pravil v nasprotju s 4. členom ZKUASP. Enako je toženka ugotovila tudi glede prve alineje 4. člena in druge alineje drugega odstavka 9. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - izvajalci, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih in fiksirane na videogramih z dne 6. 11. 2017, ki določata, da tožnik zbira od zavezancev pravično nadomestilo za tonsko ali vizualno snemanje izvedb izvajalcev v avdiovizualnih delih, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, za kar pa nima dovoljenja. Toženka je še ugotovila, da so tudi 11., 14. in 15. člen teh pravil v nasprotju z 21. členom ZASP v zvezi s 105. in 106. členom istega zakona ter s 1., 5. in 6. točko prvega odstavka 16. člena ZKUASP iz razloga, ker vežejo uporabo prispevkov k avdiovizualnim delom na uporabo avdiovizualnih del. To pomeni, da bi tožnik nadomestila namesto soavtorjem avdiovizualnih del izplačeval avtorjem prispevkov k avdiovizualnemu delu, kar pa je v nasprotju s 7. in 8. točko prvega 16. člena ZKUASP, prvim odstavkom 30. člena ZKUASP, četrtim in petim odstavkom 30. člena ZKUASP v povezavi s prvo alinejo drugega odstavka istega člena tega zakona ter prvim odstavkom 34. člena ZKUASP. Ker iz tega izhaja, da bo tožnik dejavnost izvajal na način, ki je v nasprotju z ZASP in ZKUASP, ni izkazal, da bo zagotovil učinkovito kolektivno upravljanje pravic soavtorjev avdiovizualnih del in avtorjev prispevkov k avdiovizualnemu delu iz 1.1. in 1.4. točke izreka izpodbijane delne odločbe.

Toženka je tudi presodila, da je 12. člen Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - avtorji prispevkov k avdiovizualnemu delu z dne 6. 11. 2017 v nasprotju s 131. členom ZASP in prvim odstavkom 31. člena ZKUASP, ker odreka pravico do pravičnega nadomestila proizvajalcem fonogramov. Ugotavlja tudi, da tožnik nima določb, ki bi urejale delitev zbranih nadomestil za želeno pravico filmskih producentov dajanja na voljo javnosti videogramov, kar bi na podlagi 2. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP moral imeti. 18. člen Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - filmski producentiz dne 6. 11. 2017 pa predstavlja kršitev 21. in 105. člena ZASP, ker na škodo soavtorjev avdiovizualnih del priznava filmskim producentom pravico do razdelitve zbranih avtorskih honorarjev zaradi dajanja na voljo javnosti avdiovizualnih del. V nasprotju pa je tudi s 7. in 8. točko prvega odstavka 16. člena ZKUASP, prvim odstavkom 30. člena ZKUASP, četrtim in petim odstavkom 30. člena ZKUASP v povezavi s prvo alinejo drugega odstavka istega člena tega zakona ter prvim odstavkom 34. člena ZKUASP. Poleg tega določba 18. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - filmskih producentov z dne 6. 11. 2017 za delitev zbranih honorarjev določa "smiselno uporabo", zato je po mnenju toženke nejasna, nedoločljiva in omogoča arbitrarno ravnanje. Tožnik bi moral spremljati uporabo videogramov in dodeliti ter izplačati ustrezno višino honorarjev v primeru pravice dajanja na voljo javnosti videogramov glede na dejansko uporabo videogramov. Enako toženka ugotavlja tudi glede 14. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - izvajalci, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih in fiksirane na videogramih z dne 6. 11. 2017. Glede Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - izvajalci, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih in fiksirane na videogramih z dne 6. 11. 2017 je toženka ugotovila, da tožnik nima določb, ki bi urejale delitev zbranih nadomestil za želeno pravico izvajalcev dajanja na voljo javnosti videogramov s svojo izvedbo, kar bi na podlagi 2. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP moral imeti. Poleg tega 14. člen teh pravil določa izplačilo avtorskih honorarjev zaradi dajanja na voljo javnosti avdiovizualnih del neupravičenim osebam - izvajalcem, namesto soavtorjem avdiovizualnih del. Tožnik je tudi uporabo videogramov z izvedbo, namesto na uporabo videogramov z izvedbami v primeru dajanja na voljo javnosti, vezal na uporabo avdiovizualnih del v primeru radiodifuznega oddajanja. To pomeni, da ni izkazal, da bo zagotovil učinkovito kolektivno upravljanje pravice izvajalcev dajanja na voljo javnosti videogramov s svojimi izvedbami.

Ker je toženka glede na navedeno ugotovila, da skladno s prvim odstavkom 14. člena ZKUASP niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic, je zahtevke iz 1. točke izreka izpodbijane delne odločbe zavrnila. Iz tega razloga se skladno z načelom ekonomičnosti ni opredeljevala do drugih tožnikovih navedb in ugotovljenih nepravilnosti tožnikove vloge ter priloženih dokumentov.

2. Z izpodbijanim delnim sklepom pa je toženka zavrgla zahtevke tožnika, ki jih je postavil v zadevi št. 31227-19/2011, pričeti na podlagi vloge z dne 12. 7. 2011, za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice: 1.1. avtorjev prispevkov k avdiovizualnem delu, in sicer animatorja, ki ne velja za soavtorja avdiovizualnega dela po 105. členu ZASP, scenografa, kostumografa, slikarja mask in montažerja: 1.1.1. sekundarnega radiodifuznega oddajanja prispevka k avdiovizualnem delu, 1.1.2. dajanja na voljo javnosti prispevka k avdiovizualnem delu, 1.1.3. do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje prispevka k avdiovizualnem delu, ki se vrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP - zgolj za delitev zbranih nadomestil, 1.1.4. radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije prispevka k avdiovizualnem delu; 1.2. izvajalcev dajanja na voljo javnosti videogramov s svojo izvedbo; 1.3. filmskih producentov dajanja na voljo javnosti videogramov; 1.4. soavtorjev avdiovizualnih del, to so avtor priredbe, pisec scenarija, avtor dialogov, direktor fotografije, glavni režiser, skladatelj filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v avdiovizualnem delu, in glavni animator, če je animacija bistven element v avdiovizualnem delu: 1.4.1. sekundarnega radiodifuznega oddajanja avdiovizualnega dela in 1.4.2. dajanja na voljo javnosti avdiovizualnega dela (1. točka izreka). Odločil je še, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je 22. 10. 2016 pričel veljati ZKUASP, ki ne določa pravice pridobitve začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje želenih avtorskih oziroma sorodnih pravic, kar pomeni, da ne gre za odločanje o upravni zadevi, zato je toženka na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s prvim odstavkom 2. člena istega zakona tožnikovo zahtevo za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje predmetnih pravic zavrgla.

3. Tožnik je v tožbi najprej na kratko prikazal kronološki pregled zadeve. Navedel je, da je toženka kršila 222. člen ZUP, ker o njegovi zahtevi za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic na avdiovizualnih delih oziroma v zvezi z njimi, ki jo je vložil 12. 7. 2011, ni odločila v zakonskih, niti v naknadno sodno postavljenih rokih po sodbi tega sodišča I U 1357/2015 z dne 14. 2. 2017. Želi namreč izvrševati zakonsko možnost prostovoljnega kolektivnega upravljanja pravic avtorjev oziroma imetnikov sorodnih pravic. Ravnanje toženke v smislu neodločitve o zahtevi za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje mu omejuje svoboden vstop na trg in svobodno nastopanje na njem ter preprečuje konkurenco. Sklicuje se na svobodno gospodarsko pobudo po 74. členu Ustave RS. Vlogo je vložil v času, ko so veljali drugi pogoji za izdajo dovoljenja, zaradi molka toženke pa je bil pahnjen v položaj, ki je terjal reorganizacijo in spremembo statuta ter prilagoditve novim pogojem po ZKUASP, to pa predstavlja poseg v 2. člen Ustave RS.

Navaja, da tudi avtorji avtorskih del, ki se uporabijo v okviru avdiovizualnega dela kot prispevki k temu delu (106. člena ZASP), po inkorporaciji svojih stvaritev v avdiovizualno delo uživajo vse pravice avtorjev, ki jim gredo po zakonu, in teh ne izgubijo in tudi ne obdržijo zgolj za primere uporabe njihovih stvaritev izven avdiovizualnega dela. Avtorjem prispevkov iz naslova uporabe njihovih prispevkov v okviru avdiovizualnega dela gredo ustrezne avtorske pravice in preogativi avtorjev, vključno s pravico do nadomestila za uporabo avtorskega dela. Zato je stališče toženke o domnevni stopitvi avtorskega prispevka z avdiovizualnim delom oziroma izgubi pravic avtorjev prispevkov k avdiovizualnemu delu zaradi uporabe v slednjem nelogično. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na odločbo Sveta za avtorsko pravo z dne 22. 3. 2017. Toženka je posegla v pravico do enakosti pred zakonom, saj enake obravnava neenako in samovoljno zavrača status avtorjem, ki so po zakonu izenačeni, s čimer prestopa meje svojega prostega preudarka. Pojasnil je vsebinsko izpolnjevanje pogojev za izdajo dovoljenja glede na zahteve iz 13. in 14. člena ZKUASP ter usklajenost Statuta, oceno gospodarskega pomena posameznih pravic za učinkovitost upravljanja in oceno pričakovanih stroškov poslovanja.

V zvezi z med postopkom izdano izpodbijano delno odločbo in delnim sklepom je dodal, da izpodbijana delna odločba ne vsebuje razlogov, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, niti ne razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali tako odločitev. Iz obrazložitve izpodbijane delne odločbe na primer ne izhaja, iz katere zakonske določbe izhaja navedba toženke, da bi moral veljavnost in učinkovanje 1. do 4. točke 5. člena Statuta določiti pogojno, prav tako tudi ne, na kaj toženka opira odločitev o tem, da bi moral v 54. členu Statuta taksativno navajati člene in vezati trenutek učinkovanja na izpolnitev pogoja. Gre za pomanjkanje vsebinske odločitve in logično vzdržne ter pravno-razlagalno mogoče odločitve. Iz izpodbijane delne odločbe ne izhaja razlog, ali obstaja kakršnakoli kršitev veljavnih določb ZASP in ZKUASP oziroma zakaj dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic ni podeljeno. Gre za kršitev načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ustavne določbe o učinkovitem sodnem varstvu (23. člen Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Izpodbijana delna odločba ima tako pomanjkljivost, da ni mogoče preizkusiti njene zakonitosti, obrazložitev pa ne vsebuje povzetka ugotovitvenega in dokaznega postopka ter njune sinteze.

Toženka je svojo odločitev oprla na drugačno poimenovanje posameznih elementov 6. člena Statuta (alineja, točka) in na navedbe o tem, da dejavnost v Statutu ni pogojno določena, pri čemer pa obrazložitev ne obsega materialnopravnih določb, na katere opira te ugotovitve. Samo zaradi drugačnega poimenovanja (alineja, točka) ni mogoče določbi Statuta pripisati neobstoja. Zgolj drugačno poimenovanje stavkov, odstavkov, točk, podtočk oziroma alinej ne more pripeljati do zaključka, da je Statut v nasprotju s 4. členom ZKUASP, ker naj bi zato določal dejavnost širše od izdanega dovoljenja. Statut ni zakon ali podzakonski akt, ki ga bi sprejel zakonodajalec, temveč avtonomen akt zavoda, zato ga ne zavezujejo nomotehnična pravila oziroma smernice. Toženka bi morala uporabiti namensko in logično razlago. Da lahko kolektivno upravlja posamezne vrste pravic, mora imeti dovoljenje, zato je edina logična posledica, da če dovoljenja za upravljanje posameznih pravic nima, le-teh ne more uresničevati, četudi bi bile navedene v Statutu. Dokler ne bi začel dejansko upravljati pravic, za katere nima dovoljenja, četudi jih ima navedene v Statutu, ni in ne more biti ne njegovo ravnanje ne Statut v nasprotju s 4. členom ZKUASP. Pravic, ki so predmet izpodbijane delne odločbe, vse do izdaje dovoljenja ne upravlja kolektivno, veljavnost teh določb pa je določena pogojno. Poleg tega je toženka uporabila napačno materialno podlago, saj 4. člen ZKUASP v konkretnem primeru ni relevanten. Ta določa, katera pravna oseba je lahko kolektivna organizacija in ne, da mora biti dejavnost kolektivne organizacije, kot je določena v Statutu, identična izdanemu dovoljenju. Že samo po sebi je logično, da zgolj širša določitev dejavnosti v Statutu, ne pa tudi njeno dejansko izvajanje, ne more biti v nasprotju z ZKUASP. Tudi sicer pa je dejavnost kolektivne organizacije kolektivno upravljanje posameznih vrst pravic, pri čemer dovoljenje ne opredeljuje dejavnosti, ampak le določa, katere posamezne pravice sme kolektivna organizacija upravljati, pri tem pa je njena glavna dejavnost vedno in pri vseh kolektivnih organizacijah kolektivno upravljanje pravic. Enak očitek je tožnik izpostavil tudi glede določb vseh pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev.

Toženka neutemeljeno ugotavlja, da zaradi onemogočanja članstva izvornim imetnikom pravic naj ne bi izkazal, da bo učinkovito kolektivno upravljal želene pravice. Logično je, da izvorni imetnik nima dokazila o pravnem nasledstvu in da ga zato ni dolžan predložiti, kar pa ne pomeni, da ne more postati član. Življenjsko logično je, da mora dokazilo o pravnem nasledstvu predložiti samo tisti imetnik pravic, ki ni izvorni. Pogoji za članstvo po 10. členu Statuta niso določeni kumulativno, temveč se tretja in četrta alineja tega člena uporabljata zgolj in samo, kadar za njuno uporabo obstajajo utemeljeni razlogi. Neroden izbor uporabljenih besed ne pomeni, da ravna v nasprotju z izdanim dovoljenjem. Toženka išče v aktih in vlogi bizarne, nerelevatne in nepomembne "napake", ki jih označi kar za kršitve zakonodaje, čeprav to niso.

Dalje je tožnik navedel, da gre pri prvem odstavku 21. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - soavtorji avdiovizualnih del z dne 6. 11. 2017 za očitno pisno pomoto. Nedvomno in nesporno je, da pripadajo sredstva, zbrana zaradi uporabe avdiovizualnih del, soavtorjem avdiovizualnih del. Da gre za očitno pisno pomoto, izhaja že iz naslova in namena pravil kot celote. Zato je logično, da se navedena določba pravil nanaša na soavtorje in ne na avtorje prispevkov k avdiovizualnemu delu. V zvezi z očitkom toženke, da avtorske honorarje deli kolektivna organizacija oziroma njen direktor in ne strokovna služba, pa izpostavlja, da je v 9. členu teh pravil jasno navedeno, da delilno maso razdeli direktor oziroma po njegovem pooblastilu strokovna služba, pri čemer še vedno de facto in de iure avtorske honorarje deli direktor, četudi je pooblastilo prenesel na svoje pomožno delovno telo. Glede drugega odstavka 21. člena navedenih pravil je tožnik navedel, da je z uporabo logike več kot mogoče priti do zaključka, da se dolžnost sporočanja podatkov, potrebnih za izvedbo izplačila, nanaša na upravičenca do avtorskega honorarja in ne na avtorski honorar. Zaključek toženke je nelogičen in neskladen z vsakršnim življenjskim razmišljanjem in kaže na očiten namen, da zlorabi svoj položaj in utemelji svojo vnaprejšnjo odločitev o zavrnitvi vloge. Glede očitka toženke, da mora sam pridobiti podatke za izplačilo avtorskih honorarjev, pa izpostavlja, da kljub tej svoji dolžnosti pridobivanje podatkov terja določeno aktivno ravnanje upravičenca do avtorskega honorarja (na primer posredovanje podatka o TRR računu).

Tožnik pojasnjuje, zakaj je neutemeljeno in pravno zgrešeno stališče toženke, da se morajo prispevki k avdiovizualnemu delu upravljati ločeno, da bi smeli avtorji prispevkov upravljati svoje avtorske pravice na teh delih, in njeno naziranje, da kolektivno upravljanje pravic avtorjev prispevkov k avdiovizualnemu delu ne sme biti vezano na uporabo avdiovizualnega dela. Nelogično je stališče toženke o domnevni stopitvi oziroma izgubi pravic avtorjev prispevkov k avdiovizualnemu delu zaradi uporabe v slednjem. Tudi avtorji prispevkov k avdiovizualnemu delu so upravičeni do nadomestila za uporabo njihovega prispevka v avdiovizualnemu delu in to tudi takrat, kadar se prispevkov ne uporablja samostojno, temveč kot del avdiovizualnega dela. Ker sta avdiovizualno delo in prispevek k njemu neločljivo povezana, pa je edina logična rešitev, da se plačilo nadomestila za uporabo prispevka veže na uporabo samega avdiovizualnega dela. Pri tem se tožnik sklicuje na 106. člen ZASP in na odločbo Sveta za avtorsko pravo z dne 22. 3. 2017, ki jo v delu tudi povzema. Glede stališča toženke v zvezi z zakonskim delilnim ključem po prvem odstavku 31. člena ZASP tožnik navaja, da si proizvajalec fonograma in filmski producent pri delitvi nadomestila iz 37. člena ZASP ne moreta konkurirati, saj "slušni del" avdiovizualnega dela nima pravne narave fonograma. Ker sta videogram in avdiovizualno delo neločljivo povezana, saj eden brez drugega ne moreta obstajati, so navedbe toženke, da bi moral posebej spremljati uporabo videogramov in posebej uporabo avdiovizualnih del pravno zgrešene in pomenijo zgolj dvakrat eno in isto delo, saj če se uporablja avdiovizualno delo, se uporablja tudi videogram. Zgolj s spremljanjem uporabe avdiovizualnih del se pridobi podatke za plačilo nadomestil za uporabo avdiovizualnih del, videogramov in izvedb, uporabljenih v posameznem avdiovizualnem delu. Izpostavlja še, da gre v 14. členu Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - izvajalci, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih in fiksirane na videogramih, za očitno pisno pomoto, kar še toliko bolj velja upoštevaje celotno materijo teh pravil. V zvezi s pravili delitve zbranih avtorskih honorarjev dodaja, da se toženka ni opredelila do tega, s čim ni izkazana učinkovitost kolektivnega upravljanja pravic oziroma katera določba pravil je v nasprotju s 13. ali 14. členom ZKUASP. Toženka navaja, da so določbe pravil v nasprotju z ZASP ali ZKAUSP, ne navede pa, zakaj. S tem ni zadoščeno minimalnim pogojem standarda obrazloženosti. Tudi glede izpolnjevanja preostalih pogojev se toženka ne opredeli, pri čemer se napačno sklicuje na načelo ekonomičnosti. Toženka bi morala z zadostno mero glede na argumente in dokaze utemeljiti, zakaj zakonsko in dejansko ustrezne določbe Statuta in druge predložene listine niso sprejemljive. Izpodbijane odločbe se zato ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Iz izpodbijane delne odločbe ne izhaja konkretna vsebina pogojev, niti ne, v čem predložena dokumentacija tem pogojem ne ustreza. Izpodbijana delna odločba ne vsebuje razlogov, vezanih na prvi odklonitveni razlog po 14. členu ZKUASP, niti ne opredelitve do drugega odklonitvenega razloga po 14. členu ZKUASP.

Dodaja, da je zaradi novega ZKUASP, ki je pričel veljati leta 2016, moral na novo sprejeti vse akte, kar je njegov položaj pri pridobivanju dovoljenja močno otežilo. Za to je kriva tudi toženka, ker v šestih letih ni odločila o njegovih zahtevkih. Če bi bil postopek že končan, bi bil prehod iz stare v novo zakonodajo lažji, saj bi bil po besedah toženke upravičen do pomoči, tako pa je bil diskriminiran, ker se je toženka sklicevala na to, da mu pri pripravi novih aktov, skladnih z ZKUASP, ne more in ne sme pomagati, ker je postopek za pridobitev dovoljenja še v teku.

Glede na navedeno predlaga, naj sodišče samo meritorno odloči o zadevi, podrejeno pa naj izpodbijano delno odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v novo odločanje, v vsakem primeru pa toženki naloži povrnitev stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da nasprotuje odločanju v sporu polne jurisdikcije, saj za to niso izpolnjeni pogoji, ugovarja pa tudi stroškovnemu zahtevku. ZASP priznava izvorne avtorske pravice na avdiovizualnem delu le zaprtemu krogu oseb, naštetih v 105. členu, medtem ko avtorji prispevkov k avdiovizualnemu delu niso izvorni imetniki avtorske pravice na avdiovizualnemu delu, zato te pravice nimajo, z neobstoječimi pravicami pa tožnik ne more kolektivno upravljati. Meni, da je izpodbijana delna odločba tako formalno kot vsebinsko sestavljena v skladu z ZUP. Pojasnjuje, da za zavrnitev izdaje dovoljenja v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZKUASP zadošča že ena ugotovljena neskladnost vloge ali priloženih dokumentov iz 13. člena ZKUASP z določbami ZASP ali ZKUASP. Tako za zavrnitev vseh zahtevkov zadošča že ugotovitev, da 6. člen Statuta ni v skladu s 4. členom ZKUASP. Pri ugotovljeni neizkazanosti zagotavljanja učinkovitega kolektivnega upravljanja pravic pa je v obrazložitvi izpodbijane delne odločbe jasno navedeno, da le-ta predstavlja dodatni razlog za zavrnitev posameznega zahtevka. V skladu z načelom ekonomičnosti se ni opredelila do vseh tožnikovih navedb in ni ugotavljala celotnega dejanskega stanja, saj tudi morebitna ugotovljena skladnost drugih dokumentov iz 13. člena ZKUASP ne more privesti do drugačne odločitve. Sicer pa ni zahtevala, da tožnika zavezujejo nomotehnična pravila, vendar je številčenje členov in odstavkov skupno dogovorjeno. Če kolektivna organizacija v statutu ali drugih splošnih aktih določi svojo dejavnost širše, se to ugotavlja v postopku nadzora nad zakonitostjo delovanja kolektivne organizacije. Ne strinja se, da se ni opredelila do razlogov, ki so vodili do odločitve, da tožnik ni izkazal, da bo zagotovil učinkovito kolektivno upravljanje pravic avtorjev avdiovizualnih del. Zavrača tudi tožnikovo trditev, da so podane absolutne bistvene kršitve pravil postopka in da se z izpodbijano delno odločbo ruši cilje Direktive 201/26/EU. Glede neskladnosti določbe 10. člena Statuta pa gre za tožbene novote, kljub temu pa meni, da so pogoji za pridobitev članstva glede na formulacijo tega člena določeni kumulativno. Napačna je tudi tožnikova trditev, da si proizvajalec fonograma in filmski producent pri delitvi nadomestila iz 37. člena ZASP ne moreta konkurirati. Ti dve kategoriji upravičencev si vedno kunkurirata, ker si morata skupaj razdeliti 30 % zbranih nadomestil. Verjetnost o očitnih pisnih pomotah je relativno majhna. Glede avtorjev prispevkov k avdiovizualnemu delu pojasnjuje, da ostaja pri stališču, da slednji nimajo avtorskih pravic na avdiovizualnem delu ter da smejo svojo avtorsko pravico samostojno uveljavljati le ločeno od avdiovizualnega dela, katerega del je prispevek. Sklicevanje na odločbo Sveta za avtorsko pravo z dne 22. 3. 2017 predstavlja tožbeno novoto. Neskladnost z določbami ZASP oziroma ZKUASP je podana tudi zato, ker je tožnik pravni temelj za zaračunavanje avtorskih honorarjev vezal na uporabo avdiovizualnih del. Glede na to predlaga, naj sodišče tožbo zavrže oziroma podrejeno kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi v celoti prereka navedbe toženke iz odgovora na tožbo. Dodatno se sklicuje na Ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije z dne ... in jih v delu citira. Izpodbijana delna odločba je nezakonita, ker toženka za presojo aktov uporablja subjektivne kriterije in si jemlje diskrecijsko pravico, svojih odločitev pa konkretno in strokovno ne utemelji. Izhaja iz lastnih sklepanj in ne iz vzpostavljenih pravnih pravil. Toženka po sprejemu ZKUASP tudi ni sprejela pisnih priporočil in navodil za uskladitev obstoječih aktov kolektivnih organizacij z novo zakonodajo ter kriterijev, na podlagi katerih bo jasno, kako si razlaga vsebino ZKUASP. Sklicuje se tudi na načeli sorazmernosti in samostojnosti v povezavi z zakonitostjo. Nezadovoljstvo toženke glede načina končne delitve med upravičene imetnike ne more biti razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja. Glede tega se sklicuje na primer iz Nizozemske. Ker ni kriterijev za presojo skladnosti vlog s pogoji, kot jih ZKUASP predvideva glede izdaje dovoljenja, toženka ne more izdati negativne odločbe. Zato zavrnitev izdaje dovoljenja vodi v kršitev načela kontradiktornosti, saj se tožnik ne more seznaniti z dejstvi, ki so toženko vodili k sprejemu take odločbe. Toženka svoje odločitve ni opirala na ustaljeno sodno prakso, pravilno razlago materialnega prava, zakonita pravila in objektivno preverljive dokaze, spregledala pa je tudi načelo materialne resnice. Obveze nomotehničnih smernic za zasebnopravno družbo niso obvezujoče, prav tako pa tudi ne obstaja skupen dogovor glede zapisa členov oziroma njihovega številčenja v aktih zasebnih subjektov. Toženka svojo vlogo razume zgolj kot vlogo nadzornega organa, ne pa tudi kot vlogo v smislu pomoči pri sooblikovanju pravičnega trga razdeljevanja nadomestil in uspešnega razvoja intelektualne lastnine. Izpostavlja, da ZKUASP jasno določa, pod katerimi pogoji lahko subjekt pridobi dovoljenje za kolektivno upravljanje in pod katerimi pogoji ga ne more pridobiti oziroma kdaj so akti skladni z njim in kdaj ne. Gre za arbitrarno odločanje toženke in poseg v enakopravno obravnavo istih subjektov.

6. Tožba je delno utemeljena.

K točki I. izreka:

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi zahtevkov tožnika za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje v izreku izpodbijane delne odločbe navedenih pravic, iz razloga, ker tožnikova vloga in predloženi dokumenti iz 13. člena ZKUASP niso v skladu z določbami ZKUASP in ZASP, in ker tudi materialna podlaga kolektivne organizacije ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja želenih pravic, za katere je tožnik podal zahtevo.

8. V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZKUASP pristojni organ ne izda dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske pravice pravni osebi, če vloga in predloženi dokumenti iz 13. člena tega zakona niso v skladu z zakonom, ki ureja avtorsko in sorodne pravice, in tem zakonom, ali če iz njih izhaja, da pravna oseba ne bo zagotovila učinkovitega kolektivnega upravljanja pravic.

9. Sodišče pritrjuje tožniku, da je razlogovanje toženke o tem, da je Statut v nasprotju s 4. členom ZKUASP, ker naj bi določal tožnikovo dejavnost širše od izdanega Dovoljena 2010, pravno napačno. Določba 4. člena ZKUASP namreč določa, da je kolektivna organizacija pravna oseba, ki je pridobila dovoljenje pristojnega organa in je na podlagi pooblastila imetnika pravic ali tega zakona pooblaščena za kolektivno upravljanje avtorske ali sorodnih pravic v imenu in za račun več kot enega imetnika pravic in v njihovo skupno korist, pri čemer je to njena edina in glavna dejavnost, in izpolnjuje eno ali obe od naslednjih meril: - je v lasti ali pod nadzorom svojih članov; - je nepridobitna. Iz citirane določbe 4. člena ZKUASP pa po presoji sodišča že ob upoštevanju jezikovne razlage ne izhaja obveznost, da mora kolektivna organizacija v Statutu določiti svojo dejavnost identično, kot se glasi v že izdanem dovoljenju pristojnega organa. Prav tako iz določbe 4. člena ZKUASP, na katero se opira toženka, ne izhaja obveznost, da kolikor statut kolektivne organizacije določa dejavnost širše od že izdanega dovoljenja, da mora biti formulacija oziroma veljavnost določb o tem določena pogojno v smislu, da je treba trenutek pričetka uporabljanja teh določb vezati na trenutek pričetka veljave izdanega dovoljenja. Te zahteve iz 4. člena ZKUASP, na katerega se opira toženka, kot že povedano, ne izhajajo. To pomeni, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, kar je razlog za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane delne odločbe (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

10. Enako sodišče presoja tudi glede stališča toženke, da naj bi iz posameznih določb Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - soavtorji avdiovizualnih del (prva alineja 4. člena, četrta alineja drugega odstavka 9. člena), Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - avtorji prispevkov k avdiovizualnem delu (četrta alineja 4. člena, četrta alineja drugega odstavka 9. člena), Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - filmski producenti z dne 6. 11. 2017 (prva alineja 4. člena) in Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - izvajalci, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih in fiksirane na videogramih z dne 6. 11. 2017 (prva alineja 4. člena in druga alineja drugega odstavka 9. člena) izhajalo, da tožnik opravlja dejavnost izven obsega izdanega Dovoljenja 2010, kar naj bi predstavljalo kršitev 4. člena ZKUASP. Sodišče izpostavlja, na kar utemeljeno opozarja tudi tožnik, da prej citirana določba 4. člena ZKUASP opredeljuje pojem kolektivne organizacije in ne določa zahteve glede načina opredelitve dejavnosti v pravilih o delitvi zbranih avtorskih honorarjev oziroma dolžnosti glede tega, kako naj se dejavnost v pravilih o delitvi določi oziroma slogovno zapiše. Zato je toženka tudi v tem delu materialno pravo napačno uporabila, kar predstavlja nadaljnji razlog za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega akta (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

11. V zvezi s toženkinim razlogovanjem glede poimenovanja posameznih delov 6. člena Statuta v smislu, da ta določba Statuta nima alinej, ima pa več točk in podtočk, ter da zato napotuje na neobstoječo določbo, zaradi česar nima učinka, sodišče presoja, da toženka glede tega ni ne navedla ne konkretizirala, zakaj in določno s katero določbo ZASP oziroma ZKUASP je tako poimenovanje posameznih delov določbe Statuta oziroma zgradba določbe Statuta v neskladju. Prav tako ni argumentirano in konkretizirano pojasnila, zakaj bi iz tega izhajalo, da tožnik ne bo zagotovil učinkovitega kolektivnega upravljanja pravic (prvi odstavek 14. člena ZKUASP). Taka obrazložitev, ki ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, pa ne zadosti standardu obrazložitve odločbe v smislu prvega odstavka 214. člena ZUP, po katerem mora obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Nezadostna in pomanjkljiva obrazložitev ne omogoča materialnopravnega preizkusa odločitve, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je tudi razlog za odpravo izpodbijane delne odločbe (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Ob tem sodišče pripominja, da je treba pri razlagi posameznih določb Statuta in drugih pravil vselej upoštevati vse metode razlage, ne le gramatikalno, temveč tudi logično, teleološko in sistemsko, ter ob upoštevanju vseh metod razlage najti ustrezno logično, življenjsko, pravno vzdržno in predvsem razumno razlago, ki bo odražala logičen pomen posameznih določb. Sodišče se namreč strinja s tožnikom, da zgolj drugačno poimenovanje posameznih delov člena Statuta (točka, alineja, stavek, odstavek ipd.) oziroma pravil ne predstavlja kršitve 4. člena ZKUASP, saj se slednji, kot že rečeno, nanaša na opredelitev pojma kolektivna organizacija, kar pomeni, da je toženka tudi materialno pravo napačno uporabila.

12. Po presoji sodišča je napačno tudi razlogovanje toženke, da naj bi tožnik z določitvijo pogojev za včlanitev v 10. členu Statuta (zlasti glede četrte alineje 10. člena Statuta) onemogočal članstvo izvornim imetnikom avtorskih oziroma sorodnih pravic, in da naj bi bili zato pogoji določeni diskriminatorno. Pri razlagi posameznih določb, tudi določb Statuta, kot v predmetni zadevi, je treba, kot že navedeno, upoštevati vse ustaljene metode razlage in se ne gre opirati le na eno izmed njih, na primer zgolj na strogo gramatikalno razlago. Pri razlagi je pomembna tudi logična metoda, saj je tista, ki omogoča izločitev nelogičnih in nesmiselnih mogočih pomenov posameznih določb. Z uporabo ustaljenih metod razlage je tako tudi po presoji sodišča povsem mogoče priti do življenjsko-logične razlage 10. člena Statuta, za katero se zavzema tožnik, in sicer, da je treba to določbo razumeti v pomenu, da kolikor imetnik pravice dokazila o pravnem nasledstvu nima iz razloga, ker ni pravni naslednik, temveč izvorni imetnik pravice, to ne pomeni, da ne more postati član tožnika. Sklep toženke, da naj bi tožnik izvornim imetnikom pravic onemogočal članstvo, je zato pavšalen. Toženka pa tudi konkretizirano ne pojasni, zakaj naj bi bili pogoji za včlanitev določeni diskriminatorno. Poleg tega tudi konkretizirano ne utemelji, zakaj bi bili tako določeni pogoji za včlanitev v nasprotju z zakonom oziroma zakaj tožnik naj ne bi izkazal, da bo zagotovil učinkovito kolektivno upravljanje vseh želenih pravic. Taka obrazložitev, ki ne vsebuje konkretiziranih razlogov o odločilnih dejstvih v smislu prvega odstavka 214. člena ZUP, na kar utemeljeno opozarja tudi tožnik, pa onemogoča materialnopravni preizkus odločitve, zato je podana nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

13. Kolikor toženka ugotavlja, da določba drugega odstavka 37. člena Statuta naj ne bi zadostila zahtevi iz 7. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP, ker bi moral Statut določati vsaj še organ, ki je zadolžen za vodenje repertoarja, postopek posodabljanja podatkov v repertoarju itd. ter način vpogleda vanj v prostorih tožnika, sodišče presoja, da mora Statut po določbi 7. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP, na katero se opira toženka, določati način zbiranja podatkov o avtorskih delih in pravicah, ki jih po pooblastilu imetnika pravic ali po zakonu upravlja kolektivna organizacija, način vodenja repertoarja in način vpogleda v ta repertoar, pri čemer ne določa, da mora obvezno določiti vsaj še organ, zadolžen za vodenje repertoarja, postopek posodabljanja podatkov, pogoje vpogleda v repertoar v prostorih tožnika, sploh ob tem, ko mora kolektivna organizacija skladno z 2. točko prvega odstavka 39. člena ZKUASP repertoar za javnost prosto dostopno objaviti na svoji spletni strani. Zato je toženka tudi v tem delu napačno uporabila materialno pravo.

14. V nadaljevanju toženka ugotavlja, da sta 13. člen Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - soavtorji avdiovizualnih del z dne 6. 11. 2017 in 13. člen Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - filmski producenti z dne 6. 11. 2017, ki določata, da se honorarji za kabelsko retransmisijo AV del, nastalih ali prvič objavljenih po aprilu 1995, ki jih ni bilo mogoče razdeliti upravičenim imetnikom pravic, po preteku zastaralnih rokov razdelijo na dva enaka dela, ki se odvedeta v sklad soavtorjev in sklad filmskih producentov, v neskladju z določbami ZASP in ZKUASP. Pri tem se opira na prvi odstavek 21. člena ZASP, ki določa, da materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja, s tem da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela in primerkov svojega dela; na 105. člen ZASP, ki opredeljuje, koga se šteje za soavtorje avdiovizualnega del; na 7. in 8. točko prvega odstavka 16. člena ZKUASP, ki določata, da kolektivna organizacija v okviru svoje dejavnosti dodeljuje zbrane avtorske honorarje upravičenim imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili o delitvi in izplačilu zbranih avtorskih honorarjev ter izplačuje dodeljene avtorske honorarje upravičenim imetnikom pravic; na tretjo alinejo prvega odstavka 25. člena ZKUASP, ki določa eno izmed pristojnosti skupščine, in sicer, da skupščina med drugim odloča o pravilih o delitvi zbranih avtorskih honorarjev, do katerih so upravičeni imetniki pravic; na četrti in peti odstavek 30. člena ZKUASP v povezavi s prvo alinejo drugega odstavka istega člena, ki določata, da kolektivna organizacija lahko uporabi zbrana sredstva iz prve alineje drugega odstavka tega člena samo za razdelitev imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili o delitvi avtorskih honorarjev; od prihodkov iz drugega odstavka tega člena se lahko odbijejo stroški poslovanja ter da pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev, do katerih so upravičeni imetniki pravic, morajo upoštevati dejansko uporabo posameznega avtorskega dela, kadar je to, ob upoštevanju narave uporabe avtorskega dela, mogoče in ekonomsko upravičeno glede na stroške spremljanja dejanske uporabe; ter še na prvi odstavek 34. člena ZKUASP, ki določa, da kolektivna organizacija redno, skrbno in natančno dodeljuje in izplačuje zbrane avtorske honorarje avtorjem v skladu z vnaprej določenimi pravili o delitvi zbranih avtorskih honorarjev. Pri tem pa sodišče ugotavlja, da je izostala argumentirana obrazložitev toženke o tem, zakaj naj bi bili citirani določbi 13. člena predmetnih pravil v nasprotju z navedenimi določbami ZASP oziroma ZKUASP, saj ne pojasni konkretnih pravno pomembnih razlogov, zakaj naj bi bili določbi 13. člena navedenih pravil v neskladju z zakonskimi določbami oziroma zakaj naj bi iz tega izhajalo, da tožnik ne bo zagotovil učinkovitega kolektivnega upravljanja pravic (prvi odstavek 14. člena ZKUASP). Zato se izpodbijane delne odločbe s tega vidika ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopkovnih pravil (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Poleg tega toženka svojih naziranj tudi ne utemelji na taki materialnopravni podlagi, ki bi njena sklepanja podpirala.

15. Sodišče tudi ne pritrjuje presoji toženke, da naj bi bila določba 21. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - soavtorji avdiovizualnih del z dne 6. 11. 2017 v nasprotju z določbami ZKUASP in ZASP. Strinjati se da s tožnikom, da je mogoče na podlagi sistemske, teleološke in logične razlage priti do ustrezno logičnega pomena, kdo oziroma katera kategorija upravičencev je po tej določbi pravil upravičena do izplačil avtorskih honorarjev. Na zaključek, da se pravila tudi v tem delu nanašajo na soavtorje avdiovizualnih del, namreč kaže tako umeščenost sporne določbe, ki je izrecno umeščena v poseben sklop pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev, ki se nanašajo izključno na soavtorje avdiovizualnih del, kot tudi namen predmetnih pravil, iz katerih jasno izhaja, da se nanašajo na soavtorje avdiovizualnih del. Treba je namreč izhajati iz vsebine, ki jo dajejo ustaljene metode razlage. Tako teleološka, kot sistemska razlaga, katerih cilj je dognati smisel in namen neke določbe, pa toženkinih zaključkov ne narekujeta. Da se predmetni sklop pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev nanaša na kategorijo soavtorjev avdiovizualnih del, je jasno razvidno že iz samega naslova teh pravil in nadalje še iz posameznih določb, na primer iz 2. člena, ki izrecno določa, da ta pravila urejajo način razdeljevanja avtorskih honorarjev za uporabo avdiovizualnih del, ki jih B. zbira na podlagi ZASP in ZKUASP ter dovoljenj pristojnega organa za kolektivno upravljanje pravic soavtorjev avdiovizualnih del. To, da se predmetna pravila nanašajo na soavtorje avdiovizualnih del, pa ugotavlja tudi sama toženka, s tem ko navede, da gre za pravila, ki urejajo zbiranje in delitev avtorskih honorarjev, zbranih iz naslova pravic soavtorjev avdiovizualnih del zaradi uporabe avdiovizualnih del (str. 37 izpodbijane delne odločbe), kar pomeni, da je v tem oziru toženka v obrazložitvi nekonsistentna in sama s sabo v nasprotju. Kolikor se toženka sklicuje na neskladje sporne določbe predmetnih pravil z 21. in 105. členom ZASP pa sodišče ugotavlja, da toženka ni konkretizirano pojasnila, zakaj naj bi bila določba 21. člena predmetnih pravil v nasprotju z navedenimi določbami ZASP, ob tem ko 21. člen ZASP opredeljuje vsebino materialnih avtorskih pravic, 105. člen istega zakona pa našteva soavtorje avdiovizualnega dela. Enako ostaja toženka na pavšalni ravni tudi glede trditve, da tožnik naj ne bi izkazal, da bo zagotovil učinkovito kolektivno upravljanje pravic soavtorjev avdiovizualnih del. 16. Toženkina razlaga, da naj bi bila določba 21. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - soavtorji avdiovizualnih del z dne 6. 11. 2017 v nasprotju z ZASP in ZKUASP tudi zato, ker določa, da avtorske honorarje deli strokovna služba tožnika, namesto kolektivna organizacija oziroma njen direktor, pa po mnenju sodišča ne vzdrži resne presoje. Z ustaljenimi metodami razlage je namreč mogoče povsem jasno razumeti pomen, ki izhaja iz predmetne določbe, in sicer, da strokovna služba izvrši izplačilo avtorskih honorarjev, torej opravi administrativno-tehnično opravilo. Tako naziranje podpirajo tudi druge določbe navedenih pravil, na primer četrti odstavek 8. člena, iz katerega (med drugim) izhaja, da direktor tožnika oziroma po njegovem pooblastilu strokovna služba opravi dodelitev in izplačilo zbranih avtorskih honorarjev. To pa je v tem pogledu tudi bistveno. Tak zaključek utemeljuje tudi na primer prvi odstavek 9. člena predmetnih pravil, na katerega opozarja tožnik, ki med drugim določa, da delilno maso med upravičence do avtorskih honorarjev razdeli direktor tožnika oziroma po njegovem pooblastilu strokovna služba. Ob tem sodišče še ugotavlja, da 8. točka prvega odstavka 16. člena ZKUASP in prvi odstavek 30. člena istega zakona, na katera se v tem delu opira toženka, opredeljujeta dejavnost kolektivne organizacije, torej zbiranje, upravljanje avtorskih honorarjev, dodeljevanje zbranih avtorskih honorarjev in izplačevanje dodeljenih avtorskih honorarjev, glede na vsebino določbe 21. člena predmetnih pravil pa ne izhaja, v čem naj bi bila slednja z navedenima določbama ZKUASP v nasprotju. Zato je toženka tudi materialno pravo napačno uporabila (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

17. Tožnik utemeljeno opozarja, da je nelogična in neživljenjska tudi toženkina razlaga enakih določb drugega odstavka 21. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - soavtorji avdiovizualnih del z dne 6. 11. 2017, drugega odstavka 17. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - avtorji prispevkov k avdiovizualnem delu z dne 6. 11. 2017, drugega odstavka 20. člena Pravil o delitvi avtorskih honorarjev - filmski producenti z dne 6. 11. 2017 in drugega odstavka 16. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - izvajalci, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih in fiksirane na videogramih z dne 6. 11. 2017. Že ob upoštevanju gramatikalne razlage in pravil logičnega sklepanja je namreč logičen pomen predmetnih določb v tem, da se dolžnost posredovanja podatkov nanaša na upravičence do avtorskih honorarjev, in ne na sam avtorski honorar kot tak, za kar se zavzema toženka. Življenjsko logično namreč je, da je avtorski honorar predmet in da kot tak ne more aktivno delovati v smislu človekovega ravnanja, kot je na primer aktivno posredovanje podatkov. Posledično je zato zaključek toženke, da naj bi navedene sporne določbe pravil predstavljale kršitev prej citiranih 21. in 105. oziroma 106. člena ZASP neutemeljen in napačen. Pavšalen in neutemeljen je tudi sklep toženke, da naj bi iz tega razloga upravičeni imetniki pravic ostali brez avtorskih honorarjev ter da so zato sporne določbe pravil v nasprotju s 7. in 8. točko prvega odstavka 16. člena ZKUASP ter prvim, četrtim in petim odstavkom 30. člena istega zakona.

18. Toženka dalje ugotavlja, da so 11., 14. in 15. člen Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - avtorji prispevkov k avdiovizualnem delu z dne 6. 11. 2017 v nasprotju z 21. členom ZASP v zvezi s 105. in 106. členom istega zakona iz razloga, ker vežejo oziroma enotijo uporabo prispevkov k avdiovizualnim delom z uporabo avdiovizualnih del. Določba 21. člena ZASP, na katero se toženka sklicuje, opredeljuje vsebino materialne avtorske pravice, 105. člen ZASP našteva soavtorje avdiovizualnega dela, 106. člen istega zakona pa opredeljuje avtorje prispevkov k avdiovizualnemu delu. Iz navedenih določb ZASP, na katere se materialnopravno opira toženka, pa po presoji sodišča sama po sebi ne izhaja obveznost, da se uporabe prispevkov k avdiovizualnim delom pri oblikovanju pravil o delitvi avtorskih honorarjev a priori ne sme vezati na uporabo avdiovizualnih del, kar pomeni, da je toženka tudi v tem delu materialno pravo nepravilno uporabila (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Pavšalna je tudi njena navedba, da naj bi tožnik želel uvrstiti avtorje prispevkov k avdiovizualnemu delu med soavtorje avdiovizualnih del oziroma jih z njimi izenačiti.

19. Toženka v nadaljevanju še ugotavlja, da naj bi bili 11., 14. in 15. člen Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - avtorji prispevkov k avdiovizualnem delu z dne 6. 11. 2017, s katerimi tožnik po njenem mnenju, kot rečeno, veže uporabo prispevka k avdiovizualnemu delu na uporabo avdiovizualnega dela, v nasprotju tudi s 1., 5. in 6. točko prvega odstavka 16. člena ZKUASP. Pri tem pa toženka konkretizirano ne pojasni, v čem konkretno naj bi bile navedene določbe predmetnih pravil v nasprotju z naštetimi določbami ZKUASP, temveč ostaja zgolj na pavšalni ravni. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Prvi odstavek 16. člena ZKUASP namreč opredeljuje dejavnost kolektivne organizacije, pri čemer v svojih točkah, na katere se materialnopravno opira toženka, določa, da kolektivna organizacija v okviru svoje dejavnosti dovoljuje uporabo del iz repertoarja pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe (1. točka prvega odstavka 16. člena ZKUASP), nadzoruje uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja (5. točka prvega odstavka 16. člena ZKUASP) in uporabnikom izdaja račune za uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja, zbira avtorske honorarje in jih izterjuje (6. točka prvega odstavka 16. člena ZKUASP). Iz citiranih določb ZKUASP po presoji sodišča tako ne izhaja obveznost, da se uporabe prispevkov k avdiovizualnim delom pri oblikovanju pravil o delitvi avtorskih honorarjev ne bi smelo vezati na uporabo avdiovizualnih del. Zato je toženka tudi materialno pravo nepravilno uporabila. Navedba toženke, da naj bi navedene določbe predmetnih pravil predstavljale tudi kršitev 7. in 8. točke prvega odstavka 16. člena ZKUASP, prvega odstavka 30. člena ZKUASP, četrtega in petega odstavka 30. člena ZKUASP v povezavi s prvo alinejo drugega odstavka istega člena ter prvim odstavkom 34. člena ZKUASP, ker naj bi se zahteve iz naštetih določb ZKUASP nanašale na izplačilo zbranih avtorskih honorarjev imetnikom pravic, sporne določbe pravil pa naj bi določale izplačilo neupravičenim osebam, je pavšalna in nekonkretizirana, zato ne omogoča materialnopravnega preizkusa odločitve, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki prvega odstavka 237. člena ZUP. Zakaj naj bi iz spornih določb pravil izhajalo, da bodo avtorski honorarji izplačani neupravičenim osebam, toženka namreč argumentirano in konkretizirano ne pojasni. Pavšalna in zgolj navržena je tudi njena trditev, da tožnik ni izkazal, da bo zagotovil učinkovito kolektivno upravljanje pravic soavtorjev avdiovizualnih del in avtorjev prispevkov k avdiovizualnem delu. Zakaj naj bi bilo temu tako, namreč konkretno ne obrazloži. 20. Toženka navaja, da naj bi bil 12. člen Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - avtorji prispevkov k avdiovizualnem delu z dne 6. 11. 2017 v nasprotju s 131. členom ZASP in prvim odstavkom 31. člena ZKUASP, ker naj bi odrekal pravico do pravičnega nadomestila proizvajalcem fonogramov. 131. člen ZASP priznava proizvajalcu fonograma pravico do pravičnega nadomestila, 31. člen ZKUASP pa določa delilni ključ, po katerem se nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena ZASP, deli avtorjem v obsegu 40 %, izvajalcem 30 %, proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom pa v obsegu 30 %. Sporni 12. člen Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - avtorji prispevkov k avdiovizualnem delu z dne 6. 11. 2017 pa slednjih 30 % pravičnega nadomestila priznava le filmskim producentom in izpušča kategorijo proizvajalcev fonogramov, kar naj bi po mnenju toženke pomenilo, kot da so filmski producenti upravičeni do celotnega 30 % deleža zbranih predmetnih nadomestil, to pa ni skladno s 131. členom ZASP in prvim odstavkom 31. člena ZKUASP. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da toženka pred izdajo izpodbijane delne odločbe v skladu z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) tožnika ni seznanila z navedenim pravnim naziranjem oziroma s svojo razlago določbe prvega odstavka 31. člena ZKUASP v smislu, da je treba tudi v konkretnem primeru 30 % delež zbranih nadomestil razdeliti med filmske producente in proizvajalce fonogramov, za kar se zavzema v izpodbijani delni odločbi. S tem bi dala tožniku možnost, da se izjavi o tem, še zlasti zato, ker gre v konkretnem primeru za kolektivno upravljanje pravic avtorjev prispevkov k avdiovizualnem delu. Pravica do kontradiktornega postopka namreč zagotavlja, da se lahko stranke v postopku opredelijo do vseh vprašanj, pomembnih za odločitev, in da lahko branijo svoje pravice in interese. Ker toženka ni ravnala tako in torej tožniku v zvezi s tem ni dala možnosti izjave, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kar je (tudi) razlog za odpravo izpodbijane delne odločbe (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožnik namreč glede na drugi odstavek 128. člena ZASP, po katerem fonogram pomeni posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestka zvokov, razen če gre za posnetek, ki je vključen v avdiovizualno delo, v povezavi s 103. členom ZASP, ki opredeljuje pojem avdiovizualnega dela, ter s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 1153/2016, izpostavlja, da "slušni del" avdiovizualnega dela nima pravne narave fonograma in da si zato proizvajalec fonograma in filmski producent pri delitvi nadomestila iz 37. člena ZASP v tem primeru ne moreta konkurirati.

21. Kolikor toženka presoja neskladnost Pravil o delitvi avtorskih honorarjev - filmski producenti z dne 6. 11. 2017 in Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - izvajalci, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih in fiksirane na videogramih z dne 6. 11. 2017 z zakonom, sodišče ugotavlja, da se toženka ob tem ni argumentirano opredelila do navedb in naziranj tožnika, ki jih je konkretizirano uveljavljal tekom upravnega postopka (te relevantne tožnikove navedbe smiselno povzema tudi sama toženka v obrazložitvi izpodbijane delne odločbe), in sicer glede tega, da sta videogram in avdiovizualno delo neločljivo povezana, ker eden brez drugega ne moreta obstajati, ter da se lahko le s spremljanjem uporabe avdiovizualnih del pridobi podatke o dejanski uporabi videogramov. Gre namreč za odločilna dejstva, glede katerih pa se toženka v izpodbijani delni odločbi ni opredelila oziroma jih je prezrla. Ker torej toženka ni presodila in prepričljivo odgovorila na (vse) relevantne tožnikove navedbe v postopku, izpodbijana delna odločba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstev, kar onemogoča njen materialnopravni preizkus, to pa predstavlja kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče dodaja, da morajo sicer v skladu s petim odstavkom 30. člena ZKUASP pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev, do katerih so upravičeni imetniki pravic, upoštevati dejansko uporabo posameznega avtorskega dela, vendar (le) takrat, kadar je to, ob upoštevanju narave uporabe avtorskega dela, mogoče in ekonomsko upravičeno glede na stroške spremljanja dejanske uporabe. Toženka navaja, da je delitev po dejanski uporabi v primeru pravice filmskih producentov dajanja na voljo javnosti svojih videogramov glede na naravo te pravice in dolžnost uporabnikov poročati o uporabljenih delih, mogoča in ekonomsko upravičena, pri tem pa ostaja zgolj na ravni pavšalnosti, saj konkretizirano, upoštevaje okoliščine iz citiranega petega odstavka 30. člena ZKUASP, ne pojasni, zakaj bi tožnik moral in mogel v konkretnem primeru upoštevati dejansko uporabo v primeru pravice filmskih producentov dajanja na voljo javnosti svojih videogramov oziroma toženka ne navede konkretnih razlogov, zakaj je v tem primeru upoštevanje dejanske uporabe mogoče in ekonomsko upravičeno. Razlogovanje toženke, da je glede na naravo pravice dajanja na voljo javnosti (dostopanje uporabnika do del iz kraja in časa, ki ju sami izberejo) in glede na dolžnost uporabnikov poročati o uporabljenih delih, delitev po dejanski uporabi mogoča in ekonomsko upravičena, če imamo v vidu sodobno tehnologijo in njene zmožnosti, pa je zgolj pavšalno in nekonkretizirano. Taka obrazložitev po presoji sodišča ne zadosti standardu obrazložitve odločbe v smislu prvega odstavka 214. člena ZUP, saj ostaja nepojasnjeno, zakaj konkretno in iz katerih konkretnih razlogov toženka v tem primeru in ob upoštevanju petega odstavka 30. člena ZKUASP meni, da je temu tako. Za svojo odločitev mora namreč navesti razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (214. člen ZUP). Enako sodišče presoja tudi glede zatrjevanj toženke, da bi moral in mogel tožnik glede pravice izvajalca, katerega izvedba je fiksirana na videogramu, dajanja na voljo javnosti videogramov s svojo izvedbo, spremljati uporabo izvedb na videogramih in dodeliti ter izplačati višino honorarjev po dejanski uporabi. Tudi v tem delu ostaja nepojasnjeno, zakaj konkretno bi tožnik moral in mogel upoštevati dejansko uporabo del ter zakaj bi bilo to v konkretnem primeru mogoče in ekonomsko upravičeno. Toženka pa se, kot že rečeno, tudi ni argumentirano opredelila do tožnikovih relevantnih navedb glede tega, da sta videogram in avdiovizualno delo neločljivo povezana ter da se lahko s spremljanjem uporabe avdiovizualnih del pridobi podatke za plačilo nadomestil za uporabo avdiovizualnih del, videogramov in izvedb, uporabljenih v avdiovizualnih delih.

22. Kolikor toženka navaja, da naj bi bil 18. člen Pravil o delitvi avtorskih honorarjev - filmski producenti z dne 6. 11. 2017 v neskladju z določbami ZASP oziroma ZKUASP, sodišče tudi glede tega poudarja, da je z uporabo tako sistemske, teleološke, kot logične razlage mogoče priti do ustrezno logičnega zaključka, in sicer, da se sporna določba pravil nanaša na delitev avtorskih honorarjev zaradi dajanja videogramov na voljo javnosti. Na to namreč kaže že naslov predmetne sporne določbe (dajanje videogramov na voljo javnosti), kot tudi njena umeščenost znotraj pravil delitve, ki urejajo delitev zbranih nadomestil zaradi videogramov, na katerih imajo pravice filmski producenti (kar ugotavlja tudi sama toženka v obrazložitvi izpodbijane delne odločbe), ter sam namen pravil, v katera je uvrščena sporna določba. Da se predmetni sklop pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev nanaša na ureditev načina razdeljevanja avtorskih honorarjev za uporabo videogramov, pa izhaja tudi že na primer iz 2. člena Pravil o delitvi avtorskih honorarjev - filmski producenti z dne 6. 11. 2017. Razlogovanje toženke, da je določba 18. člena predmetnih pravil že zaradi uporabljene dikcije "smiselna uporaba" nejasna, nedoločljiva, da omogoča arbitrarnost, ker se jo v vsakem primeru lahko tolmači drugače, imetnikom pravic pa zato naj ne bi bilo vnaprej jasno, kako bo delitev potekala, je pavšalno in nekonkretizirano. Toženka namreč konkretno ne pojasni, zakaj bi smiselna uporaba določb, ob tem, ko 18. člen predmetnih pravil jasno odkazuje na smiselno uporabo določb 14. in 15. člen predmetnih pravil, že sama po sebi oziroma avtomatično pomenila nejasnost in omogočala arbitrarnost. Tudi razlogovanje toženke, da tožnik zaradi tega naj ne bi dokazal, da bo zagotovil učinkovito kolektivno upravljanje pravic, je zgolj pavšalno in nekonkretizirano. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka in je treba odločbo tudi iz tega razloga odpraviti (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Enako sodišče ugotavlja tudi glede toženkine presoje 14. člena Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - izvajalci, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih in fiksirane na videogramih z dne 6. 11. 2017, saj je ob upoštevanju sistemske, teleološke in logične razlage, kot povedano, jasno, da se sporna določba nanaša na delitev avtorskih honorarjev, zbranih za dajanje videogramov z izvedbo izvajalca na voljo javnosti.

23. Po presoji sodišča tudi ni pravilno razlogovanje toženke, da tožnik glede na 14. člen Pravil o delitvi zbranih avtorskih honorarjev - izvajalci, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih in fiksirane na videogramih z dne 6. 11. 2017 in njegovo umeščenost znotraj pravil delitve, ki urejajo delitev zbranih nadomestil zaradi uporabljenih izvedb izvajalcev na videogramih, naj ne bi imel določb, ki bi urejale delitev zbranih nadomestil za pravico izvajalcev dajanja na voljo javnosti videogramov s svojo izvedbo. Kot že navedeno, tudi v zvezi s tem sodišče poudarja, da je z uporabo sistemske, teleološke in predvsem logične razlage mogoče priti do ustrezno logičnega in razumnega zaključka, in sicer, da se sporna določba pravil nanaša na delitev avtorskih honorarjev zaradi dajanja videogramov z izvedbo izvajalca na voljo javnosti. Na to namreč kaže tako naslov predmetne sporne določbe (dajanje videogramov z izvedbo izvajalca na voljo javnosti), kot njena umeščenost znotraj pravil delitve, ki urejajo delitev zbranih nadomestil zaradi uporabljenih izvedb izvajalcev na videogramih, kar pa nenazadnje ugotavlja tudi sama toženka. Upoštevaje teleološko in logično razlago pa je glede na namen pravil, v katera je uvrščena sporna določba, logično, na katero želeno pravico se delitev zbranih nadomestil nanaša (pravica izvajalcev dajanja na voljo javnosti videograme s svojo izvedbo).

24. Glede na obrazloženo sodišče zaključuje, da so bila v postopku za izdajo izpodbijane delne odločbe bistveno kršena pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev v zadevi, in je bilo tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno, zato je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi v delu zoper izpodbijano delno odločbo ugodilo, jo odpravilo in zadevo v tem obsegu na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo toženki v ponoven postopek. Sodišče se do preostalih navedb strank in v zvezi z njimi predlaganih dokazov ni posebej in izrecno opredeljevalo, saj glede na sprejeto odločitev in razloge zanje v tem primeru niso relevantni, kajti na (drugačno) odločitev sodišča ne bi mogli vplivati. V ponovnem postopku bo morala toženka skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, po potrebi pa tudi dopolniti dejansko stanje ter glede na ugotovljeno dejansko in pravno stanje zadeve nato ponovno odločiti v zadevi.

25. Tožnik je sicer (med drugim) predlagal, da sodišče samo odloči o stvari, vendar za odločanje v sporu polne jurisdikcije niso podani in izkazani pogoji po 65. členu ZUS-1. Po presoji sodišča namreč sama narava stvari v konkretnem primeru takega načina odločanja ne dopušča. Pristojni organ na podlagi prvega odstavka 14. člena ZKUASP ne izda dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske pravice pravni osebi ne samo, če vloga in predloženi dokumenti iz 13. člena ZKUASP niso v skladu z zakonom, ki ureja avtorsko in sorodne pravice, in z ZKUASP, temveč tudi, če iz njih izhaja, da pravna oseba ne bo zagotovila učinkovitega kolektivnega upravljanja pravic, pri čemer pa gre za elemente odločanja po prostem preudarku, ki ob upoštevanju načela delitve oblasti odločanja v sporu polne jurisdikcije ne dopušča. Poleg tega je za vsebinsko odločanje o sami stvari najti še druge omejitve, npr. (vsaj) v tretjem odstavku 40. člena ZUS-1, ki omejuje obseg preizkusa upravnega akta na okvir in namen diskrecijskega pooblastila.1 Da naj sodišče le izjemoma odloča o sami stvari, izhaja tudi iz 65. člena ZUS-1. 26. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, relevantne pravne podlage, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka:

27. V zvezi z izpodbijanim delnim sklepom, s katerim je toženka tožnikove zahteve za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic, navedenih v izreku izpodbijanega delnega sklepa, ki jih je postavil v zadevi št. 31227-19/2011, pričeti z vlogo z dne 12. 7. 2011, zavrgla, sodišče ugotavlja, da tožnik tej odločitvi ne ugovarja oziroma ji konkretizirano ne oporeka. Poleg tega je določba 189. člena ZASP (tretji in četrti odstavek tega člena), po kateri je lahko toženka, če se v enem letu od uveljavitve ZASP ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije, izdala začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje določenih pravic pravni osebi, ki ni izpolnjevala pogojev iz 149. člena tega zakona, z uveljavitvijo ZKUASP (22. 10. 2016), razveljavljena, v novi ureditvi pa podeljevanje začasnih dovoljenj ni več predvideno. Zato je iz navedenega razloga sodišče tožbo v delu zoper izpodbijani delni sklep na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki III. izreka:

28. Ker je sodišče tožbi v bistvenem in pretežnem delu ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV (pooblaščenec tožnika je zavezanec za DDV), ki znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te odločbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji, odredi vrnitev takse (v primerih, ko je tisti, ki jo je plačal, do tega upravičen) po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah).

1 Tako tudi Steinman, v: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem (ur. Erik Kerševan), GV založba, Ljubljana 2019, str. 371.