Jedro

Zahtevek, ki ga je priglasil v kazenskem postopku, ni vplival na tek zastaralnega roka za odškodninsko terjatev za drugo obliko škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, da mu tožena stranka plača 800.000,00 SIT z obrestmi, ob tem pa je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne 136.914,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2004 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in priglaša pritožbene stroške. Dejstvo je, da je toženec tožnika udaril z lopato po glavi s tako silovitostjo, da je tožnik zato padel s traktorja. Sodišče pa ne verjame tožniku, da je zaradi udarca imel nepopisne bolečine, pač pa le neznatne tako po intenzivnosti in trajanju. S tem se tožnik ne strinja. Če bi bil udarec tako neznaten, potem se priča P. B., ki je dogodek videla, ne bi tako močno ustrašila. Nesprejemljivo je tudi razlogovanje sodišča, da bolečin ni imel, ker ni dobil oz. vzel analgetikov proti bolečinam in glede na dejstvo, da je domov odšel peš. Tožnik je jasno povedal, da so bile bolečine take, da se jih ne da opisati in nenazadnje od kdaj je le jemanje analgetikov dokaz, da te nekaj resnično boli. Sicer pa je tožnik povedal, da takih tablet nikoli ne uživa. Tožnik si je prav zaradi močnih bolečin v glavi zaželel hoje, saj je kot športnik menil, da bi mu slednje lahko pomagalo. Po dogodku je bil zmeden, razburjen in v šoku, kar kaže tudi nadaljevanje dneva, ko je bil pripeljan v psihiatrično bolnišnico. Sodišče pa zopet zaključi, da teh nevšečnosti ni mogoče pripisati toženčevemu udarcu. Tudi glede strahu sodišče verjame tožniku, da je doživel kratkotrajen primarni strah, da pa ta ni bil tako intenziven, da bi opravičeval odškodnino in da zaradi strahu ni utrpel takih posledic, da bi bilo njegovo duševno ravnovesje porušeno. Bilo je, saj to dokazujejo dogodki tistega dne, potem je bil celo prepeljan v psihiatrično ustanovo. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča, da je zahtevek za zmanjšanje življenjskih aktivnosti zastaran. Svoj premoženjskopravni zahtevek je namreč tožnik uveljavljal v kazenskem postopku in zatem še v civilnem postopku. V kazenskem postopku je dejansko laično uveljavljal zahtevek glede bolečin in strahu, pri čemer je potrebno izrecno poudariti, da se odškodninski zahtevek vedno obravnava kot celota, pri čemer se posamezne postavke odškodninskega zahtevka ne obravnavajo posebej, pač pa v sklopu celotne odškodnine.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaradi ugovora zastaranja, ki ga je ocenilo kot utemeljenega, zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Subjektivni triletni zastaralni rok je namreč iztekel 2.5.2000, tožba pa je bila vložena 21.8.2001. V kazenskem postopku je namreč tožnik podal pemoženjskopravni zahtevek, vendar le glede odškodnine za telesne bolečine in strah. Pritožnik zmotno meni, da je, ko je uveljavljal v kazenskem postopku odškodnino za strah in telesne bolečine oz. nevšečnosti med zdravljenjem, prišlo do pretrganja zastaranja za povrnitev drugih oblik škode, tudi zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Te oblike škode izvirajo iz istega škodnega dogodka, vendar je njihova dejanska in pravna podlaga različna in ne gre za istovetnost zahtevkov. Zato zahtevek, ki ga je priglasil v kazenskem postopku, ni vplival na tek zastaralnega roka za odškodninsko terjatev za drugo obliko škode. Zato ni mogoče uporabiti določb 388. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, še uporablja - 1060. čl. OZ) o pretrganju zastaranja zaradi vložene tožbe oz. tožnikovega dejanja zoper dolžnika (toženca) pred sodiščem (v kazenskem postopku). Tudi ne držijo pritožbene trditve, da je tožnik v kazenskem postopku kot premoženjskopravni zahtevek zahteval tudi plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, to iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, nasprotno, na naroku dne 15.10.1997 je pooblaščenec tožnika (tedaj oškodovanca) izjavil, da v tistem postopku uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, in sicer 200.000,00 SIT za prestane fizične bolečine in 200.000,00 SIT za strah zaradi dogodka, ker je bil napaden po krivem.

Telesne bolečine in strah so subjektivni notranji pojavi, ki se dogajajo v oškodovančevi osebni sferi. Sodnik lahko delno objektivizira te "podatke" s pomočjo dognanj stroke in podobnih primerov, po drugi strani pa je oškodovanec tisti, ki posreduje sodniku občutke svojega doživljanja, bolečin in strahu. Sodišče prve stopnje je zato ocenilo izpovedbo tožnika, le ta pa je izpovedal, da je prejel močan udarec nad desno obrvjo, da je zato imel nepopisne bolečine, ob tem pa tudi, kar povzema sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, da je šel po dogodku peš v bolnišnico, ocenilo je tudi zapis v izvidu S. b. I., iz katerega ne izhaja, da bi tožnik prejel analgetike proti bolečinam oz. da bi bile taka sredstva predpisana in je tudi tedaj tožnik v bolnišnici navajal le bolečnost nosu ter ob desnem očesu, priporočen pa je bil počitek in hladni obkladki. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo in v tako dokazno oceno tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov, da ne gre za telesne bolečine kot obliko negmotne škode, saj niso bile tako intenzivne ali dolgotrajne, da bi za oškodovanca predstavljale resno motnjo duševnega ravnovesja in niso prestopile praga pravno priznane škode, saj je tožnik utrpel neznatne bolečine tako po intenzivnosti kot po trajanju. Nasprotna pritožbena izvajanja, ki predstavljajo zgolj polemiko z dokazno oceno sodišča prve stopnje, temelječo na izvedenih dokazih in njihovi oceni, ne prepriča. Ko je sodišče prve stopnje ocenilo zbrane dokaze, vsakega posebej in vse dokaze skupaj ter odločilo, katera dejstva šteje za dokazana, je zaključilo, da tožnik vzročne zveze med nastalo škodo, povezano z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici in spornim dogodkom, ni dokazal. Pritožba le trdi, da je bil tožnik tega dne pripeljan v psihiatrično bolnišnico v I. in izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da vzročna zveza ni dokazana, ne pove pa, kateri so dokazi, ki kažejo na to, da je vzrok temu prav sporni dogodek, torej vzrok, ki je po normalnem teku stvari pripeljal do posledice, tožnikovega zdravljenja v bolnici. Tudi glede strahu je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da ni mogoče prisoditi denarne odškodnine, saj ni izkazano, da je bil strah intenziven in bi dlje časa trajal oz. da je bil strah kratkotrajen, a intenziven in je bilo zato v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnotežje. Pritožba ponovno ponavlja, da je duševno ravnovesje tožnika bilo porušeno, saj je bil zaradi navedenega dogodka prepeljan v psihiatrično ustanovo, vendar so tudi te pritožbene trditve zgolj pritožbena polemika s celovito in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je med drugim tudi ugotovilo, da je po spornem dogodku prišlo še do enega dogodka, ko je bil tožnik na policijski postaji, kjer je prišlo, kot je sam izpovedal v kazenskem postopku in kar povzema sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, do drugega dogodka, policisti naj bi ga pretepli in mu dali "neke injekcije" ter je zatem bil odpeljan v bolnišnico v I.. Ker je torej prvostopenjsko sodišče glede na dejanske ugotovitve materialno pravo pravilno uporabilo in tudi sodišče druge stopnje tistih kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi, ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. odst. 350. čl. ZPP in 353. čl. ZPP).