Jedro

S sklepom o dedovanju sodišče reši vprašanje kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje in po 220. čl. ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v postopku in to glede pravice do dedovanja in do volila. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zato udeleženci lahko vlagajo le tožbe, s katerimi uveljavljajo lastninsko pravico na kakem drugem pravnem temelju, ne pa na dednopravnem. Zapustnikov potomec ima pravico, da iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja (32. člen ZD). Gre torej za zahtevek, ki ima tudi dednopravne elemente, tak zahtevek lahko dediči uveljavljajo do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka, torej tudi v pritožbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep r a z v e l j a v i i n zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine (nepremičnine, premičnine), in na podlagi zakona in podanih dednih izjav zapuščino dedujejo zakoniti dediči, sin O.K. do 2/5 ter hčere I., H. in M., vsaka do 1/5. V sklep je povzelo tudi dogovor, ki so ga sklenili dediči na zapuščinski obravnavi. Ugotovilo je, da je nastopilo zakonito dedovanje, saj zapustnica ni napravila oporoke, k dedovanju so bili poklicani trije sinovi in tri hčere, dedič B.K. je svoj dedni delež odstopil sodediču O.K., ki je delež sprejel, dedič B.K. pa se je dedovanju odpovedal. Zoper sklep se je pritožil dedič O.K. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo ter tudi bistveno kršilo določbe postopka. Nepremičnine so v naravi kmetijsko posestvo, tam je dedič z zunajzakonsko partnerico ter otroci živel in delal, mati, zapustnica, jih je podedovala po možu, ki je umrl leta 1989, ves čas ji je nudil nego, tudi v bolezni, ko je potrebovala celodnevno nego, sin, pritožnik, ki je na posestvu skrbel za vzdrževanje, ga je po letu 1990 na lastne stroške začel obnavljati (izgradnja hleva, nove stanovanjske hiše in žage). Pomoč sta mu nudila tudi brata B. in Br. Dedič ima izločitveni zahtevek vsaj glede nove stanovanjske hiše v smislu 32. čl. Zakona o dedovanju (ZD) pa tudi nove žage in hleva, saj je to zgradil na lastne stroške. Ves čas je živel skupaj z zapustnico in je s svojim delom in zaslužkom in na druge načine pomagal pri pridobivanju. Vse te ugovore je laično uveljavljal na obravnavi dedič, ter sta mu pritrdila sodediča B.K., ki se je udeležil naroka in Br.K. v dedni izjavi, a se sodišče do teh ugovorov ni opredelilo. Tudi se ni dedič Br.K. odpovedal dedovanju, pač pa je enako kot dedič B.K. dedni delež odstopil sodediču O.K., to izhaja iz celotne izjave. Dedni dogovor ne izraža prave in resnične volje. Če ne bo prišlo do sporazumne razveljavitve, bo s tožbo zahteval dedič razveljavitev. Sicer pa je vsebina dogovora enaka kot vsebina sklepa o dedovanju.

Pritožba je utemeljena.

S sklepom o dedovanju sodišče reši vprašanje kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje in po 220. čl. ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v postopku in to glede pravice do dedovanja in do volila. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zato udeleženci lahko vlagajo le tožbe, s katerimi uveljavljajo lastninsko pravico na kakem drugem pravnem temelju, ne pa na dednopravnem. Zapustnikov potomec ima pravico, da iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja (32. člen ZD). Gre za pravico, ki je absolutna, je pa tudi dednopravne narave (tako tudi Gavella, Nasledno pravo, Informator, Zagreb 1990, stran 333 in 334 ter Finžgar, Dedno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 1973, stran 164 in 165), oziroma ima tudi dednopravno, poleg stvarnopravne narave (na primer Rijavec, Dedovanje, GV, Ljubljana 1999, stran 193) oziroma gre za zahtevek sui generis (Zupančič, Dedno pravo, ČZ, Uradni list RS, Ljubljana 1991, stran 33). Gre torej za zahtevek, ki ima tudi dednopravne elemente, tak zahtevek lahko dediči uveljavljajo do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka, torej tudi v pritožbi, zato te pritožbene trditve (navedbe v pritožbi, da je dedič take trditve postavil v postopku, opore v podatkih spisa nimajo) dedič lahko uveljavlja še v pritožbi. Pritožbeno sodišče je že zato, ker so podane ustrezne trditve v smislu 32. čl. ZD, kar mora presoditi prvostopenjsko sodišče, saj glede na okoliščine zadeve pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti omenjene pomanjkljivosti, pritožbi ugodilo in sklep v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 163. čl. ZD), saj vsa odločilna dejstva niso ugotovljena.

Utemeljena je tudi graja pritožnika glede razlogov sklepa, da se je dedič Br.K. dedovanju odpovedal. Ta dedič je sicer po zaključku zapuščinske obravnave podal še eno izjavo in je sodišče pravilno upoštevalo le izjavo, ki jo je dal do konca zapuščinske obravnave (prvi odstavek 133. člena ZD). Taka izjava je nepreklicna (prvi odstavek 138. člen ZD). Glede na vsebino izjave je res lahko sporno, ali je bila volja dediča, da se odpove dediščini glede na 133. člen ZD, ali pa je dediščino sprejel in je odstopil dedni delež sodediču (2. odstavek 136. člena ZD). Sodišče prve stopnje tega z dediči na naroku ni razčistilo, o tem se sodediči niso izrekli. Zapuščinski sodnik bi moral namreč z dediči ugotoviti, kakšna je vsebina dedne izjave, pa tega ni, in je tudi to razlog za razveljavitev sklepa, saj je od ugotovitve, kakšna je vsebina te izjave, odvisna tudi odločitev o tem, kakšni so deleži posameznih dedičev.

Glede dednega dogovora, ki je povzet v sklep o dedovanju, pa pritožbeno sodišče še pripominja, da gre pri dednem dogovoru za pogodbo obligacijskega prava, obligacijsko razmerje med dediči, ki so sklenili tak sporazum, je nastalo s trenutkom sklenitve sporazuma, ko so izjavili tako voljo v tej zadevi na zapisnik in podpisali sporazum pred sodiščem. Sodišče tak sporazum v sklepu le navede, njegova veljavnost pa ni odvisna od pravnomočnosti sklepa o dedovanju (prim. pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča SRS, Poročilo 2/83). Z razveljavitvijo sklepa o dedovanju, v katerem je glede na tretji odstavek 214. čl. ZD povzet tudi dedni dogovor, dedni dogovor ni razveljavljen.

V nadaljevanju postopka bo moralo prvostopenjsko sodišče skladno z gornjimi napotki presoditi tudi zahtevo pritožnika v smislu 32. čl. ZD ter ugotoviti vsebino dedne izjave dediča Br.K., ko se bodo o tem sodediči izrekli, da bo lahko odločilo v zadevi.