Jedro

Upravni spor, v zvezi s katerim je bila tožniku z izpodbijano odločbo zavrnjena dodelitev BPP, je bil pravnomočno končan že pred vložitvijo obravnavane tožbe, to je pred 28. 12. 2012. Ker je s tem prenehala tožnikova potreba za pridobitev BPP za omenjen upravni spor, je posledično odpadel tudi njegov pravni interes za ta upravni spor, v katerem izpodbija odločitev, da se mu BPP v zvezi s tožbo v tem upravnem sporu pred sodiščem na prvi stopnji ne dodeli.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 2270/2012 z dne 26. 9. 2012 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prošnjo za dodelitev BPP vložil v zvezi z vložitvijo tožbe zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 2270/2012 z dne 26. 9. 2012, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za dodelitev BPP z dne 20. 8. 2012 za pravno svetovanje in zastopanje pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ker zgolj dejstvo, da se je pravdni postopek pred slovenskim sodiščem za tožnika končal neugodno in da je v Sloveniji izčrpal vsa pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo, ne zadošča, da bi ESČP sprejelo njegovo pritožbo v obravnavo, razlogov, iz katerih želi vložiti pritožbo na ESČP in katere človekove pravice ali temeljne svoboščine so mu bile kršene, pa v prošnji ni navedel. Po mnenju toženke v tem primeru vložitev tožbe ne bi bila razumna in nima verjetnega izgleda za uspeh iz razlogov, ki jih je v odločbi navedel organ za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki jih toženka ocenjuje kot pravilne. Glede na navedeno meni, da v zadevi ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu je država po svojih neodgovornih pooblaščencih uničila družino in podjetje, nanj pa s svojimi institucijami že več kot 20 let deluje v smeri „pobijanja uničenja destrukcije“. Do sedaj je pisal tožbe, se boril s sodnimi mlini, ki pa so skorumpirani in delujejo nepošteno še od časov komunističnega totalitarnega sistema, zato zahteva odpravo teh anomalij. Nadaljeval bo boj z novimi kazenskimi obtožbami in z visokimi odškodninskimi tožbami. Ker je prejemnik socialne podpore, prosi za oprostitev plačila sodnih stroškov in sodnih taks.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bilo z njo odločeno o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP v zvezi s tožbo v upravnem sporu, začeto zoper v izreku navedeno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani. Iz U vpisnika tega sodišča je razvidno, da se je upravni spor zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2270/2012 z dne 26. 9. 2012 vodil pod opr. št. I U 1593/2012. Iz vpisnika nadalje izhaja, da je bila tožnikova tožba v navedenem upravnem sporu zavrnjena s sodbo z dne 5. 12. 2012 in da je sodba istega dne postala pravnomočna.

Navedeno pomeni, da je bil upravni spor I U 1593/2012, v zvezi s katerim je bila tožniku z izpodbijano odločbo zavrnjena dodelitev BPP, pravnomočno končan že pred vložitvijo obravnavane tožbe, to je pred 28. 12. 2012. Ker je s tem prenehala tožnikova potreba za pridobitev BPP za omenjen upravni spor, je posledično odpadel tudi njegov pravni interes za ta upravni spor, v katerem izpodbija odločitev, da se mu BPP v zvezi s tožbo v tem upravnem sporu pred sodiščem na prvi stopnji ne dodeli.

Glede na navedeno si tožnik z vloženo tožbo ne more izboljšati pravnega položaja, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Pri tem še pojasnjuje, da je bila tožnikova prošnja za dodelitev BPP v zvezi z obravnavano tožbo zavrnjena z odločbo organa tega sodišča št. Bpp 233/2012 z dne 6. 2. 2013.