Jedro

Ni odločilno, da ima tožena stranka tudi po tem, ko tožnica ni več zaposlena pri njej, najeto delovno silo preko agencije, kar je bila praksa tožene stranke tudi v času tožničine zaposlitve pri njej. To samo po sebi ne pomeni zlorabe instituta zaposlovanja za določen čas. To, da so napoteni delavci ali pa drugi delavci, zaposleni pri toženi stranki, zanjo opravljali delo, še ne daje podlage za zaključek, da je tožena stranka imela trajno potrebo po tožničinem delu. Pritožba se zavzema za logiko, kot da gre za spor iz naslova redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ko je ključno vprašanje, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar pa za spor iz naslova transformacije ni pomembno. Odločilno v predmetnem sporu je, da razlogi za sklenitev treh pogodb o zaposlitvi za določen čas niso bili le formalni oziroma zgolj fiktivni, ampak objektivno pogojeni - tako po vsebini kot po predvidenem času trajanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila med tožnico in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu prodajalec za polni delovni čas in osnovno plačo 800,00 EUR bruto, na izročitev take pogodbe o zaposlitvi, na ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi 28. 2. 2017, na poziv tožnice nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo, regresom za letni dopust in prijavo v obvezna zavarovanja. Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče 15. 11. 2017 opravilo glavno obravnavo, na kateri je izvajalo dokaze z zaslišanjem prič. Takrat sta v senatu sodelovala sodnika porotnika, ki nista sodelovala na naslednjem naroku 10. 1. 2018, ko je sodišče zadevo zaključilo, prisotni pa sta bili drugi sodnici porotnici. Na tem zadnjem naroku je bilo vidno opaziti, da porotnici na naroku nista sodelovali. Ni mogoče, da bi se porotnika v nekaj minutah na naroku seznanila z zadevo, ki je potekala več mesecev, da bi v nekaj minutah prebrala vse zapisnike, vloge, dokaze. Pri svoji odločitvi zato nista mogla ravnati v skladu z 8. členom ZPP. Ker sta vseeno odločala o utemeljenosti tožničinega zahtevka, ni moglo iti za pošteno sojenje po 6. členu EKČP in 22. členu Ustave RS. Prišlo je do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, do kršitve pravice do naravnega sodnika oziroma do kršitve ustavne pravice do nepristranskega in neodvisnega sodišča (23. člen Ustave RS). V sodbi ni obrazložitve glede zamenjave sodnikov porotnikov. Pritožba uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka ni izkazala začasnosti vsake izmed pogodb, ki jih je sklenila s tožnico. Čas trajanja je omejen z datumom, z izvršitvijo dela ipd. Za razlago pravnega značaja delovnega razmerja za določen čas je pomembna Direktiva Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, pri čemer izpostavlja 1. točko določbe 3. V zvezi z objektivnimi pogoji zaposlitve za določen čas je pomembno tudi npr. načelo nediskriminacije, ukrepi za preprečevanje zlorab. Tožnica je opravljala delo prodajalke. Tožena stranka ni pojasnila začasnosti sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Razlogi glede začasnosti promocijskih del in reklam ne vzdržijo resne presoje. Ne časovno, ne vsebinsko ni izkazana vzročna zveza s tožničinimi pogodbami. Potreba po delu tožnice ni bila zgolj začasna, ampak trajna. Tožnica je bila izločena predvsem zaradi nosečnosti, prišlo je do diskriminacije pri zaposlovanju, prenehanje delovnega razmerja ni bilo zakonito. Tožena stranka ne dokaže, zakaj ni nadaljevala delovnega razmerja s tožnico, je pa nadaljevala z najemanjem delovne sile preko agencije A. d. o. o., torej je zlorabila institut zaposlovanja za določen čas. Bistvo agencijskega dela je, da agencije delavce začasno napotujejo na delo k posameznim uporabnikom, delavci pa imajo z agencijo trajno razmerje (VIII Ips 8/2017). Tožena stranka je v letu 2017 in že pred zaposlitvijo tožnice zaposlovala prodajalke preko agencije A. d. o. o. Tudi po odhodu tožnice v letu 2017 tožena stranka ni prekinila z najemanjem delovne sile preko navedene agencije. Tako je izkazano, da potreba po delu tožnice ni bila le začasna. Presoja sodišča ni razumna, ni v skladu z 8. členom ZPP, gre za kršitev 22. člena Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba v zvezi z izvedbo naroka za glavno obravnavo dne 10. 1. 2018. neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ki je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi). Prav tako ne drži, da bi sodba morala vsebovati obrazložitev, zakaj sta na zadnjem, zaključnem naroku za glavno obravnavo sodelovala druga dva sodnika porotnika kot predhodno, pri čemer pritožba izpostavlja predvsem narok dne 5. 11. 2017, na katerem so bila izvedena zaslišanja prič. Ni nedopustno, da se tekom sojenja sestava senata spremeni.

6. Člen 302 ZPP določa, da če se narok preloži, se opravi nov narok po možnosti pred istim senatom (prvi odstavek). Če se opravi nov narok pred istim senatom, se glavna obravnava nadaljuje in predsednik senata pove na kratko potek prejšnjih narokov; vendar pa sme senat v tem primeru skleniti, da se obravnava znova začne (drugi odstavek). Če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov (tretji odstavek).

7. Sodišče prve stopnje je navedeno določilo docela upoštevalo. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10. 1. 2018 namreč izhaja, da je senat sprejel sklep, da se zaradi spremenjenega senata glavna obravnava prične znova, da se v soglasju s strankama preberejo doslej izvedeni dokazi, ter da na sestavo senata ni pripomb.

8. Tudi ni možno slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje zaradi spremenjene sestave senata kršilo 8. člen ZPP, češ da nova sodnika porotnika nista mogla učinkovito sodelovati pri oblikovanju dokaznih zaključkov izpodbijane odločitve. Tako za uveljavljanje kršitve 8. člena ZPP kot za uveljavljanje kršitve 302. člena ZPP namreč velja pravilo iz 286. b člena ZPP – da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. V konkretnem primeru bi tožnica navedene očitke v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavku 339. člena ZPP lahko pravočasno uveljavljala že na spornem naroku, ne pa šele v pritožbi. Tudi ni podlage za ugotovitev kršitve pravice do naravnega sodnika, do nepristranskega in neodvisnega sodišča (23. člen Ustave RS) ter poštenega sojenja (6. člen EKČP ter 22. člen Ustave RS).

9. Pritožba sicer tudi glede odločitve po vsebini neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo relevantne okoliščine primera ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, kar je tudi ustrezno obrazložilo.

10. Tožnica je pri toženi stranki pričela z delom prodajalke najprej kot napotena delavka delodajalca A. d. o. o., - agencije, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. To je bilo v času od 13. 4. 2015 do 31. 7. 2015 in od 1. 8. 2015 do 31. 10. 2015. Nato je bila v delovnem razmerju s toženo stranko na podlagi treh zaporedoma sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, najprej od 1. 11. 2015 do 31. 1. 2016, nato pa od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2016 in od 1. 8. 2016 do 28. 2. 2017 - vsakokrat iz razloga začasno povečanega obsega dela po 3. alineji prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

11. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1). Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek iz naslova transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas pravilno zavrnilo.

12. Tožnica v pritožbi daje prevelik poudarek vprašanju prenehanja delovnega razmerja (glede česar izpostavlja svojo nosečnost oziroma zanositev v času trajanja zadnje pogodbe o zaposlitvi in s tem diskriminacijo pri nepodaljšanju delovnega razmerja), medtem ko je za vprašanje transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas odločilna faza sklenitve pogodb in s tem vprašanje, ali so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene iz zakonitega razloga, ki pa mora biti tudi dejansko podan. V zvezi s slednjim torej pritožba načeloma pravilno navaja, da mora biti razlog sklenitve objektivno pogojen, neutemeljeno pa vztraja, da so bili v spornem primeru razlogi sklenitve fiktivni.

13. Ne drži torej, da tožena stranka ni dokazala začasnosti vsake izmed treh sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Kot navaja sama pritožba, mora biti čas trajanja omejen npr. z datumom ali z izvršitvijo dela. Ob tem izpostavlja 1. točko določbe 3 Direktivo Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, ki določa, da v tem sporazumu izraz "delavec, zaposlen za določen čas" pomeni osebo, ki ima pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, sklenjeno neposredno med delodajalcem in delavcem in pri katerem je konec pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja določen z objektivnimi pogoji, kakršni so potek določenega datuma, dokončanje določene naloge ali nastop posebnega dogodka. Ravno to pa je tožena stranka dokazovala in sodišče prve stopnje ji je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno sledilo - da je bilo zaposlovanje za določen čas povezano z objektivno izkazano začasno povečano potrebo po delu. To je bilo po prvi pogodbi povezano s povečanimi prodajnimi aktivnostmi v prazničnem času, po drugi in tretji pogodbi pa z uvedbo ter pospešenim nadaljevanjem promocijskih aktivnosti, intenziteta katerih se je od tožničinega prenehanja delovnega razmerja razpolovila oziroma bistveno zmanjšala. Zaradi navedenega povečanja prodajne aktivnosti so bila ob redni prodaji začasno potrebna dodatna dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da potreba po delu, zaradi katerega je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki, ni bila trajna, ampak je šlo le za začasno povečan obseg dela.

14. Ni odločilno, da ima tožena stranka tudi po tem, ko tožnica ni več zaposlena pri njej, najeto delovno silo preko agencije A. d. o. o., kar je bila praksa tožene stranke tudi v času tožničine zaposlitve pri njej. To samo po sebi ne pomeni zlorabe instituta zaposlovanja za določen čas. To, da so napoteni delavci ali pa drugi delavci, zaposleni pri toženi stranki, zanjo opravljali delo, še ne daje podlage za zaključek, da je tožena stranka imela trajno potrebo po tožničinem delu. Pritožba se zavzema za logiko, kot da gre za spor iz naslova redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ko je ključno vprašanje, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar pa za spor iz naslova transformacije ni pomembno. Odločilno v predmetnem sporu je, da razlogi za sklenitev treh pogodb o zaposlitvi za določen čas niso bili le formalni oziroma zgolj fiktivni, kot vztraja pritožba, ampak objektivno pogojeni - tako po vsebini kot po predvidenem času trajanja.

15. Za obravnavani primer, ko tožena stranka ni agencija za zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku (kot je bila npr. v judikatu VIII Ips 8/2017 iz naslova transformacije, na katerega se sklicuje pritožba), tudi ni relevantno pritožbeno poudarjanje, da je bistvo agencijskega dela v tem, da agencije delavce zgolj začasno napotujejo na delo k posameznim uporabnikom, medtem ko imajo delavci z agencijo trajno razmerje.

16. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).