Jedro

Vprašanje prostorskega kompleksa je dejansko vprašanje, ki sta ga oba upravna organa pravilno presojala z vidika rabe zemljišča v okviru nedeljivega kompleksa smučišč, opredeljenega v prostorskih aktih. Bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti pa je pravni standard, ki ga je v konkretnem primeru potrebno presojati z vidika namena izrabe kompleksa, to je kot dela kompleksa namenjenega športni in rekreacijski dejavnosti - smučišču.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano dopolnilno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo tožnika za denacionalizacijo sedanje parc. št. ... – pašnik, 4 bonitetni razred, 86433 m2, v k.o. ... (1. točka izreka) in odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Na pritožbo tožnika je navedeno odločitev z odločbo št. ... z dne 30. 5. 2007 potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije. Prvostopni upravni organ je zavrnil zahtevek tožnika za denacionalizacijo sporne parcele iz razloga, ker za vračilo v naravi obstajajo ovire po 4. točki 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27I/1991-I s spremembami) tožnik pa je zahtevek za nadomestna zemljišča umaknil, v postavljenem roku pa zahtevka za denacionalizacijo ni modificiral v takšno obliko, v kateri bi bila denacionalizacija mogoča. Iz obrazložitve citiranih upravnih odločb izhaja, da predmetna parcela predstavlja del celotnega nedeljivega kompleksa smučišč z zgrajeno infrastrukturo – vlečnico A., ki služi športnim in turističnim namenom. Kot izhaja tudi iz sodne prakse (sodba Upravnega sodišča RS, št. U 135/2003 z dne 22. 6. 2004) je v takšnih primerih bistveno vprašanje, ali so sporne parcele del kompleksa smučišč. Po določbi 4. točke 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če bi se okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnine. Vprašanje prostorskega kompleksa oziroma namen izrabe prostora pa je dejansko vprašanje. Predmetna parcela je bila že ob uveljavitvi ZDen smučišče in kot taka opredeljena tudi v prostorskih aktih občine in glede na svojo funkcijo predstavlja del širšega kompleksa smučišč. Za obstoj ovir pa je po določbi 4. točke 19. člena ZDen relevantno tudi vprašanje, ali vrnitev v naravi predstavlja bistveno okrnitev kompleksnosti oziroma namena izrabe. Bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti pa predstavlja pravni standard in sicer je v konkretnem primeru bistvenega pomena namen izrabe kompleksa, to je javnega smučišča oziroma področja turizma in raznih oblik rekreacije. V zvezi z ureditvijo in obratovanjem smučišča pa predpisi upravljavcem oziroma lastniku tudi nalagajo številne obveznosti od urejanja, vzdrževanja, zaščite, zagotavljanja varnosti in podobno, kar je vse pomembno pri razlagi omenjenega pravnega standarda.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev upravnega organa prve stopnje iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu. Tožnik je prepričan, da se z vrnitvijo v last sporne nepremičnine ne bo z ničemer spremenil namen izrabe prostora, saj se spremeni le lastništvo, ne pa namen kateremu nepremičnina služi. Vrnitev v naravi prav v ničemer ne posega v prostor ali v namen kateremu ta prostor služi, saj bo novi lastnik moral upoštevati namen rabe nepremičnine, ki v zimski sezoni služi kot smučarska proga in je kot takšna tudi opredeljena v prostorskih aktih in jo bo le v poletnih mesecih lahko uporabljal kot pašnik. Nenazadnje pa gre v konkretnem primeru za vračanje kmetijskega zemljišča, ki ga je po ZDen potrebno vrniti v last in posest razen izjemoma. V čem naj bi se torej odražala bistvena okrnjenost prostorske kompleksnosti nepremičnine oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin v primeru, da bi prišlo do vrnitve nepremičnine upravičencu v last iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Upravni organ namreč sploh ni ugotavljal, kaj bi pomenila vrnitev ene parcele v last upravičenca za celoten kompleks smučišč na območju B., niti vpliv vrnitve na okrnitev namena izrabe prostora. V primeru vrnitve bi se tako spremenil samo lastnik zemljišča, ki je sedaj Občina C., po vrnitvi v naravi pa bi to postali denacionalizacijski upravičenci. Pri tem pa se status upravljavca ne bi menjal oziroma spreminjal, prav tako ne bi bile ogrožene njegove pravice oziroma obveznosti. Še naprej bi lahko izvrševal naloge kot so označevanje smučišč, postavljanje zaščitnih ograj, opozorilnih tabel, zavarovanje nevarnih mest in podobno, kar očitno tožena stranka šteje kot bistveni element pri razlagi pojma bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe rekreacijskih površin. Že sedaj namreč lastnik zemljišč ne opravlja dejavnosti oziroma ne ureja smučarskih prog, temveč počne to Smučarski klub D. Nepravilno pa je tožena stranka oprla svojo odločitev tudi na določbo 19. člena ZDen namesto na določbo 27. člena ZDen, ki se nanaša na vračanje kmetijskih zemljišč in funkcionalnih kompleksov. Okrnitev prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora mora biti bistvena, kar je potrebno ugotavljati v odvisnosti od vrste prostorskega kompleksa, od vrste namena, za katerega služi, od vrste nepremičnine, ki se vrača in podobno. Vsega tega pa upravni organ ni ugotavljal in je imel očitno samo v mislih gospodarske (finančne) posledice za upravljavca nepremičnine, kar pa pri presoji obstoja ovir v nobenem primeru ne more predstavljati upravičenega razloga. Po vsem očitno je bil tako v teku denacionalizacijskega postopka zavezanec za vrnitev skupaj z upravljavcem, Smučarskim klubom D., postavljen v prednostni položaj, denacionalizacijski upravičenec pa nasprotno v povsem podrejeni položaj. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Občina C., ki je prav tako imela položaj stranke v upravnem postopku, v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Dejstvo je, da je današnja parc. št. ..., k.o. ... bila ob uveljavitvi ZDen sestavni del celotnega kompleksa smučišč na območju B., ker je bilo za predmetno nepremičnino, izhajajoč iz urbanističnega programa Občine C. kot prostorskega akta, leta 1971 izdano lokacijsko dovoljenje ter leta 1972 gradbeno dovoljenje za izgradnjo vlečnice A. in smučišč na predmetnem zemljišču. Podržavljena nepremičnina je tako od gradnje kompleksa smučišč z infrastrukturnimi objekti predstavljala glede na svojo funkcijo v prostoru del širšega kompleksa smučišč na območju B., katerega gradnja se je začela že leta 1956 z izgradnjo prve vzpenjače. Kompleks smučišč, namenjen za športno rekreacijske namene, je bil opredeljen v občinskih prostorskih aktih že pred uveljavitvijo ZDen. S spremembo lastnika dela zemljišč v prostorskem kompleksu pa se lahko relevantno vpliva na okrnitev prostorske kompleksnosti celotnega smučarskega kompleksa na območju B., s tem pa se vpliva bistveno tudi na izrabo prostora glede na namen kot celote. Občina C. se zato ne strinja z navedbami tožeče stranke, da s samo spremembo lastnika ne bi prišlo do drugačnega namena rabe nepremičnin. Po mnenju Občine C. se tožeča stranka moti, ko navaja, da gre v konkretnem primeru za vračanje kmetijskih zemljišč in funkcionalnih kompleksov po določbi 27. člena ZDen, saj gre v danem primeru za del stavbnega zemljišča, po katerem poteka infrastrukturni objekt vlečnice A. ter zemljišča, ki se uporabljajo kot smučišče v športno rekreacijske namene. Kot poudarja, se celotno zemljišče parc. št. ..., k.o. ... uporablja za namen širšega kompleksa smučišč z infrastrukturnimi napravami, zato je pravilna odločitev, da gre v predmetni zadevi za ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena in drugega odstavka 32. člena ZDen. Upravni organ je vlagatelja v času postopka pozval, da modificira zahtevek, kar pa le-ta ni storil, zaradi česar je bil zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen. Zato odločitev v obravnavani zadevi ne more biti v škodo prizadete stranke.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da v obravnavanem primeru del podržavljene parc. ..., k.o. ..., sedaj parc. št. ... - pašnik 4. bonitetnega razreda - k.o. ..., v velikosti 86433 m2 ni možno vrniti v naravi zaradi obstoja ovire po določbi 4. točke 19. člena ZDen. Po navedeni določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Vprašanje prostorskega kompleksa je, kot pravilno navaja upravni organ druge stopnje v svoji odločbi, dejansko vprašanje, ki sta ga oba upravna organa po presoji sodišča povsem pravilno presojala z vidika rabe zemljišča v okviru nedeljivega kompleksa smučišč, opredeljenega v prostorskih aktih. Temu pritrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, iz katerih izhaja, da je bilo za sporno parcelo parc. št. ..., k.o. ... leta 1971 izdano lokacijsko dovoljenje, z odločbo št. ... z dne 29. 5. 1972 pa tudi gradbeno dovoljenje za graditev vlečnice A. in smučišč (poleg parc. št. ..., k.o. ... in parc. št. ..., k.o. ...), iz kupoprodajne pogodbe, sklenjene med Občino C. in Vzpenjačo D. kot kupcem na eni strani in Agrokombinatom E. kot prodajalcem na drugi strani. Iz pogodbe, sklenjene dne 6. 5. 1974, pa je razvidno, da je z navedeno pogodbo Občina C. med drugim kupila tudi del parc. št. ... v izmeri cca. 80000 m2 (in tudi del parc. št. ... v izmeri 15000 m2 in del parc. št. ... v izmeri 20000 m2 ). Bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti pa predstavlja pravni standard, ki ga je v konkretnem primeru potrebno presojati z vidika namena izrabe kompleksa, to je kot dela kompleksa, namenjenega športni in rekreacijski dejavnosti – smučišču. Ker v zvezi z ureditvijo in obratovanjem smučišč predpisi upravljavcu oziroma lastniku nalagajo številne obveznosti od urejanja, vzdrževanja, zaščite, zagotavljanja varnosti in podobno, sodišče pritrjuje stališču upravnega organa druge stopnje, da bi vrnitev sporne parcele in s tem povezana sprememba lastnika lahko bistveno vplivala na okrnitev prostorske kompleksnosti oziroma namen izrabe navedenega športnega kompleksa. Zato kot neutemeljene zavrača ugovore tožeče stranke, da bi bilo mogoče vračilo dela sporne parcele z odmero le-te brez zemljišča, na katerem stoji objekt žičnice A. in da zaradi spremembe lastnika namen izrabe navedenega rekreacijskega prostora ne bi bil z ničemer okrnjen. Glede na navedeno in dejstvu, da tožnik ni soglašal z vračilom v obliki obveznic oziroma je umaknil zahtevek za odškodnino v obliki nadomestnega zemljišča, sodišče ugotavlja, da je odločitev upravnih organov, da se izrecen zahtevek tožnika za vračilo sporne nepremičnine v naravi iz razloga po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen zavrne, pravilna in zakonita.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) v zvezi s prvim odstavkom 105. člena citiranega zakona, ki določa, da se v postopkih v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno uporabljajo določbe ZUS-1 glede odločanja na seji ter pooblastila sodišča v zvezi s tem (51. do 72. člen ZUS-1).

K 2. točki izreka: Sodišče je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov postopka, glede na to, da po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.