Jedro

Tožeča stranka (najemodajalec) je od tožene stranke (najemnika) pridobila brezpogojno bančno garancijo za zavarovanje vseh zahtevkov, izhajajočih iz najemnega razmerja. Zaradi tega je bila upravičena sama izbrati, katero zapadlo, pa neplačano obveznost tožene stranke iz najemnega razmerja bo poplačala z unovčeno bančno garancijo.

S sklenitvijo Sporazuma sta se stranki dogovorili o spremembi načina izpolnitve obveznosti obeh strank. Ko je Sporazum prenehal, je prenehal tudi dogovorjeni način izpolnitve, ne pa tudi obveznosti, ki sta jih stranki v sporazumu priznali. Zato še vedno ostaja obveznost tožeče stranke, da toženi stranki povrne vlaganja. Ker je dogovorjeni način poravnave obveznosti (pobot) z razveljavitvijo sporazuma prenehal, je morala tožena stranka pobotni ugovor uveljavljati v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

II.) Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke za plačilo zneska 20.000,00 EUR.

III.) Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 90006/2011 z dne 24.6.2011 ostane v veljavi v 1. točki izreka za 25.480,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2012 do plačila ter v 3. točki izreka za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 158,30 EUR.

III.) V preostalem delu se navedeni sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. V nespremenjenem delu (I. točka izreka) se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 35,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.138,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

V. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki za plačilo zneska 45.480,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2012 do plačila, (I.) ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki za plačilo zneska 20.000,00 EUR, (III.) odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 90006/2011 z dne 24.6.2011 v 1. in 3. odstavku izreka za plačilo 45.280,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2012 do plačila ter v 3. točki izreka za plačilo izvršilnih stroškov. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

2. V pritožbi zoper sodbo tožena stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede ugotovitve terjatve tožeče stranke proti toženi stranki (I. točka izreka izpodbijane sodbe)

5. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve) izčrpno in natančno obrazložilo, kako je ugotovilo višino obveznosti tožene stranke, kakršna je bila v času vložitve predloga za izvršbo. Pojasnilo je, kako je pri izračunu upoštevalo delna plačila tožene stranke in obračune zamudnih obresti. Po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje (12. točka obrazložitve) pravilno upoštevalo tudi vsa plačila, ki jih je tožena stranka izvršila po vložitvi tožbe (288. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Pritožba neutemeljeno opozarja, da bi morala tožeča stranka s prejeto bančno garancijo zapreti najstarejše neplačane terjatve. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka (najemodajalec) od tožene stranke (najemnika) pridobila brezpogojno bančno garancijo za zavarovanje vseh zahtevkov, izhajajočih iz najemnega razmerja. Zaradi tega je bila upravičena sama izbrati, katero zapadlo, pa neplačano obveznost tožene stranke iz najemnega razmerja bo poplačala z unovčeno bančno garancijo, še posebej ob upoštevanju ugotovitve, da tožena stranka ni podala izjave v smislu prvega odstavka 287. člena OZ, kako naj se poplačajo njene obveznosti ob vnovčenju bančne garancije. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pobotnega ugovora (II. in III. točka izreka izpodbijane sodbe)

6. Sodišče prve stopnje je navedlo, da sta pravdni stranki 30.4.2012 (že po vložitvi tožbe) sklenili Sporazum o poravnavi obveznosti najemnika iz naslova najemne pogodbe za najem poslovnih prostorov (Priloga B4), v katerem sta soglasno ugotovili višino zapadlih in neplačanih obveznosti tožene stranke (najemnika) do tožeče stranke (najemodajalca) na dan podpisa sporazuma (138.456,90 EUR). Hkrati sta se dogovorili tudi o načinu plačila dolga (tožena stranka bo svojo obveznost poravnala v obrokih, kot so navedeni v listini: predlog poplačila obveznosti (Priloga B5)). V 5. členu Sporazuma sta zapisali, da bosta o povrnitvi najemnikovega vložka v poslovni prostor sklenili poseben sporazum z novim najemnikom (2. alineja drugega člena Sporazuma).

7. Sporazum je nato zaradi odstopa tožeče stranke prenehal veljati (25.3.2013). Res je, da sta na podlagi 111. člena OZ zaradi razveze pogodbe obe stranki prosti svojih obveznosti, določenih s pogodbo, vendar pa se ni mogoče strinjati s sodiščem prve stopnje, da se tožena stranke ne more več uspešno sklicevati na zavezo tožeče stranke iz Sporazuma, da bo toženi stranki priznala znesek 20.000,00 EUR kot povračilo za investicijo tožene stranke v lokal, ki je bil predmet najemne pogodbe. Tožena stranka je zaradi prenehanja sporazuma, s katerim sta se stranki dogovorili o obročnem odplačilu dolga tožene stranke, pobotu vlaganj in popustu v znesku 10.000,00 EUR, izgubila pravico do obročnega odplačila, do popusta v znesku 10.000,00 EUR in do (predpravdnega) pobotanja vlaganj. Višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ne zanika vlaganj tožene stranke niti ne navaja, da tožena stranka nima (na nobeni podlagi) pravice do njihove povrnitve. Trdi le, da nima pravice do povrnitve vlaganj, ker je sporazum razvezan (zaradi kršitve tožene stranke). S sklenitvijo Sporazuma sta se stranki dogovorili o spremembi načina izpolnitve obveznosti obeh strank. Ko je Sporazum prenehal, je prenehal tudi dogovorjeni način izpolnitve, ne pa tudi obveznosti, ki sta jih stranki v sporazumu priznali. Zato še vedno ostaja obveznost tožeče stranke, da toženi stranki povrne vlaganja. Takšno obveznost je tožeča stranka v Sporazumu v znesku 20.000,00 EUR vsekakor priznala, to pa izhaja tudi iz Dopisa (Priloga B 11). Ker je dogovorjeni način poravnave obveznosti (pobot) z razveljavitvijo sporazuma prenehal, je morala tožena stranka pobotni ugovor uveljavljati v pravdi.

8. Zaradi navedenega je v delu, ki se nanaša na pobotni ugovor, višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj v pobot uveljavljene terjatve. Terjatev tožeče stranke do tožene je nato delno pobotalo z v pobot uveljavljano terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke, obdržalo v veljavi sklep o izvršbi v nepobotanem delu, v preostanku pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. odst. 358. člena ZPP).

9. V skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Po (delni) spremembi izpodbijane sodbe je vsaka stranka upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov v delu, v katerem je v postopku uspela (drugi odstavek 154. člena ZPP): tožeča stranka s 56 % (izvršilni stroški: 158,30 EUR, pravdni stroški: 2.235,00 EUR), tožena stranka pa s 44 % (pravdni stroški: 2.19,60 EUR). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tako tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 35,40 EUR njenih pravdnih stroškov.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v povezavi z 2. odst. 154. člena ZPP. Ker je pritožnik s pritožbo delno uspel, mu je tožeča stranka dolžna v tem delu (44%) povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 2.199,60 EUR.

11. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na tožbo. Ker pa njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama.

12. Stroške je sodišče obračunalo v skladu s taksno in odvetniško tarifo, pravdni stranki pa sta jih dolžni plačati v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen OZ).