Jedro

Namen dokazovanja z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. Gre za dokaz, ki je ravno tako kot ostali dokazi podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Preden sodišče opre svojo odločitev na cenitev, mora tako preveriti, ali je cenitev ustrezna in ali so morebiti izpolnjeni pogoji za postopanje po 254. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. S tem, ko je sodišče prve stopnje naredilo oceno cenitve ter jo ocenilo kot prepričljivo in strokovno, se tako ni postavilo v vlogo izvedenca, temveč je zgolj izpolnilo svojo zakonsko obveznost.

Obrazložitev

Pritožba zoper sklep z dne 17. 12. 2008, ki se nahaja na list. št. 184 - 186, se zavrne in sklep v izpodbijanem prvem odstavku izreka potrdi .

Pritožbi zoper sklep z dne 17. 12. 2008, ki se nahaja na list. št. 187 - 189, in sklep z dne 21. 4. 2009 se zavrneta in sklepa potrdita.

Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev : S sklepom z dne 17. 12 .2008, ki se nahaja na list. št. 184 - 186, je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe, predlog tretjega udeleženca M. P. za odlog izvršbe pa je zavrglo.

S sklepom z dne 17. 12. 2008, ki se nahaja na list. št. 187 - 189, je odločilo, da je tržna vrednost nepremičnin a) parc. št. a, parc. št. b in del parc. št. c (600m2), vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 118 k.o. G. in parc. št. č, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 292 k.o. G. 76.389,24 EUR; b) gozd: parc. št. d, in parc. št. e, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 292 k.o. G. in parc. št. f, parc. št. g, parc. št. h in parc. št. i, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 118 k.o. G. 4.233,96 EUR; c) kmetijskih zemljišč: parc. št. j, parc. št. k, parc. št. l, parc. št. m, parc. št. n, parc. št. o, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 118 k.o. G. 15.159,30 EUR, ter da je tržna vrednost vseh nepremičnin skupaj 95.782,50 EUR.

S sklepom z dne 21. 4. 2009 pa je odločilo, da je tržna vrednost nepremičnine parc. št. p k.o. G. 626,66 EUR.

Zoper sklepe se pritožuje dolžnica.

Zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o predlogu za odlog izvršbe, je pritožbo vložila sama dolžnica in pa tudi njena pooblaščenka. Dolžnica v pritožbi navaja, da je sodišču že neštetokrat v tem postopku izkazala izpolnjevanje pogojev iz 71. člena ZIZ. Sodišče ve, da je mati samohranilka, da v nepremičnini, ki je predmet izvršbe, biva z mladoletnim sinom in da stanovanjski objekt sploh ne bi smel biti predmet izvršbe, da dolžnica ni pridobitno sposobna, da prejema socialno pomoč in da za sina v 15 letih ni uspela izterjati preživnine od njegovega očeta. Sodišče pri presoji vloge za odlog izvršbe teh razlogov, ki jih dolžnica ves čas tega postopka zatrjuje, ni upoštevalo. Dolžnica zato meni, da je njena pritožba utemeljena. Če sodišče njenem predlogu za odlog izvršbe ne bo ugodilo, bodo zanjo in za njenega sina nastale nenadomestljive posledice; hujše škode, kot da mater samohranilko in njenega sina postaviš pod vedro ali oblačno nebo, si najbrž ni zamisliti, še sploh potem, ko sta enkrat to že doživela. Dolžnica v pritožbi vloženi po pooblaščenki navaja, da je v svojem predlogu dolžnica več kot jasno navedla, da bo v primeru, da izvršba ne bo odložena, ogroženo tako njeno kot tudi življenje njenega sina. Dolžnica je določno navedla, da sama nima zadosti sredstev niti za preživljanje in da bo ogrožena tudi eksistenca njenega sina. Nadalje je navedla tudi, da je upniku že poslala vlogo za odpis terjatev oziroma za prenos njenih terjatev, ki ji je priložila tudi mnenje CSD Litija. V času vložitve predloga za odlog izvršilnega postopka dolžnica še ni prejela nikakršnega odgovora upnika. Razlogi, ki jih je dolžnica podala in izkazala v svojem predlogu, vsekakor predstavljajo razloge iz drugega odstavka 71. člena ZIZ, v tej izvršilni zadevi pa sodišče predhodno še nikoli ni odložilo izvršbe, torej so izpolnjeni vsi pogoji iz drugega odstavka 71. člena ZIZ. Dejstvo pa je tudi, da bo s takojšnjo izvršbo dolžnica utrpela nenadomestljivo škodo, ki je nedvomno bistveno večja od tiste, ki jo bo upnik pretrpel. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka, saj v obrazložitvi ni podalo ocene škode, ki jo bo s takojšnjo izvršbo utrpela dolžnica in je ni primerjalo s škodo, ki jo v primeru odloga lahko utrpi upnik, prav tako pa tudi ni podalo obrazložitve v zvezi z navedbami dolžnice o okoliščinah, ki jih je moč šteti za razloge iz drugega odstavka 71. člena ZIZ, in se je dolžnica v predlogu za odlog izvršbe tudi sklicevala. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

V pritožbi zoper sklep, ki se nahaja na list. št. 187-189, dolžnica navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko ni ugodilo dolžničinemu predlogu za postavitev drugega izvedenca gradbene stroke. Dolžnica je v svoji vlogi z dne 27. 8. 2008 zatrjevala in še zatrjuje bistveno večjo vrednost predmetnih nepremičnin, kot pa izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca M. P. z dne 5. 2. 2008. Dolžnica je jasno navedla, da prenizko ocenjena vrednost izhaja tudi iz primerjave z izvedenskim mnenjem, ki ga je za potrebe postopka pred Okrožnim sodišče v L. izdelala sodna izvedenka V. M.. Nadalje je dolžnica tudi opozorila, da gre v primerih obeh nepremičnin za vrednostno zelo primerljivi nepremičnini, saj se obe nahajati tako rekoč na isti lokaciji, poleg tega pa sta bili cenitvi tudi časovno primerljivi. Sodišče svoje odločitve, da ne angažira novega izvedenca gradbene stroke, sploh ni obrazložilo, saj navedba, da „so cenitve, ki so bile izdelane za potrebe tega postopka, prepričljive in strokovno utemeljene“, nikakor ne predstavljajo ustrezne obrazložitve za zavrnitev pridobitve novega mnenja. Ker izvedenec, ki ga je postavilo sodišče, ni opravil cenitve v skladu s pravili stroke in ga je izdelal vse preveč pavšalno, da bi moglo biti uporabno za dolžnico, in dvoma v pravo oceno vrednosti iz njegovega mnenja ni mogoče odpraviti brez drugega izvedenca, je dolžnica tudi predlagala angažiranje drugega izvedenca. S tem, ko je sodišče dolžničin predlog zavrnilo, ji je onemogočilo izvajanje dokazov v njeno korist in ji je s tem onemogočilo dokazovanje v tem postopku. Glede na navedeno sodišče ni popolno ugotovilo materialne resnice ter s tem ni zadostilo načelu kontradiktornosti postopka. Dolžnici namreč ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Dokaz z izvedencem gradbene stroke je bil namreč edini dokaz, s katerim je lahko dolžnica dokazovala bistveno večjo vrednost svojih nepremičnin. Sodišče je s tem, ko ni sledilo dokaznemu predlogu dolžnice, temveč je svoj sklep oprlo na mnenje izvedenca, ki ga dolžnica ni priznavala, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka tudi iz razloga, ker se je samo postavilo v vlogo izvedenca in je samo ocenjevalo strokovnost izvedenčevega mnenja. Dolžnici ni jasno, od kod sodišču ustrezno strokovno znanje, da lahko poda oceno, da je izvedenec ustrezno ocenil vrednost predmetnih nepremičnin. Glede na navedeno dolžnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sklep z dne 21. 4. 2009 se dolžnica pritožuje prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko ni ugodilo dolžničinemu predlogu za postavitev drugega izvedenca gradbene stroke. Dolžnica je v svojih vlogah, podanih v zvezi z izvedenskim mnenjem cenilca dr. B. B., zatrjevala in še zatrjuje bistveno večjo vrednost predmetnih nepremičnin, kot pa izhaja iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve. Dolžnica je zelo jasno navedla, v čem je pomanjkljivost cenitve (odsotnost izračuna, na podlagi katerega bi bilo mogoče izračun vrednosti in njegove parametre preveriti). Glede na to, da tudi v dopolnitvi izvedenec ni podal izračuna, je dolžnica zahtevala ponovno dopolnitev, sodišče pa je odločilo, ne da bi predhodno zagotovilo preverljiv izračun ocenjene tržne vrednosti nepremičnine, kot je to zahtevala dolžnica. Sodišče svoje odločitve, da odloči brez pridobitve preverljivega izračuna ocenjene tržne vrednosti nepremičnine, sploh ni obrazložilo. Navedeno vsekakor predstavlja bistveno kršitev določb postopka in tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj na takšni podlagi sploh ni jasno, kako je izvedenec do ugotovljene vrednosti prišel. Ker izvedenec, ki ga je postavilo sodišče, ni opravil cenitve v skladu s pravili stroke in je cenitev izdelal vse preveč pavšalno, da bi mogla biti uporabna za dolžnico, in dvoma v pravo oceno vrednosti iz njegovega mnenja ni mogoče odpraviti brez drugega izvedenca, je dolžnica tudi predlagala ustrezno dopolnitev mnenja. S tem, ko sodišče dolžničinemu dokaznemu predlogu ni sledilo, ji je onemogočilo izvajanje dokazov v njeno korist in dokazovanje v tem postopku. Glede na navedeno sodišče ni popolno ugotovilo materialne resnice, s tem ni zadostilo niti načelu kontradiktornosti in je zato zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Dolžnici namreč ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Dokaz z izvedencem gradbene stroke je bil edini dokaz, s katerim je lahko dolžnica dokazovala bistveno večjo vrednost nepremičnin. Sodišče s tem, ko ni sledilo predlogu dolžnice, temveč je svoj sklep oprlo na nepopolno izvedensko mnenje, ki ga dolžnica ni priznavala, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka tudi iz razloga, ker se je samo popravilo v vlogo izvedenca in samo ocenjevalo strokovnost izvedenskega mnenja. Dolžnici ni jasno, od kod sodišču ustrezno strokovno znanje, da je lahko podalo oceno, da je izvedenec ustrezno ocenil vrednost nepremičnine. Glede na navedeno dolžnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Upniki na pritožbe niso odgovorili.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je izpodbijane sklepe preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

K pritožbi zoper sklep o odlogu z dne 17. 12. 2008, ki se nahaja na list. št. 184 - 186: Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je glede na vsebino pritožbe štelo, da se dolžnica pritožuje zgolj zoper odločitev o zavrnitvi njenega predloga za odlog izvršbe (zoper prvi odstavek izreka sklepa).

Po prvem odstavku 71. člena ZIZ morata biti za odlog izvršbe kumulativno podana dva pogoja. Gre za splošni pogoj, da obstaja verjetnost, da bi dolžnik s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo oz. težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku ter eden od posebnih pogojev, naštetih v 1. do 9. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ, sme pa sodišče na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so zato podani posebni upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece (drugi odstavek 71. člena ZIZ). Dolžnica je svoj predlog za odlog izvršbe utemeljevala z nedokončanimi dogovori z upnikom o odpisu terjatev oziroma prenosu terjatev, s kazensko ovadbo vloženo zoper neznanega storilca, ki naj bi namerno povozil njenega sina in ga pri tem poškodoval, pojasnila pa je tudi, da oče njenega sina ne izpolnjuje svojih preživninskih obveznosti, ter da bi lahko, če bi dobila v izvršilnih postopkih izterjano preživninsko terjatev do očeta v višini 30.000,00 EUR, poplačala dolg do upnika, njen mladoletni sin pa tako s tem izvršilnim postopkom ne bi bil postavljen na cesto. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da dolžnica s takšnimi navedbami ni zatrjevala niti izkazala obstoja zgoraj citiranih pogojev za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ, zaradi česar je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje, da se dolžničin predlog za odlog izvršbe zavrne. Glede na dolžničine trditve v predlogu za odlog izvršbe pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev tudi zadostno obrazložilo. Pritožbene navedbe, s katerimi dolžnica podaja svojo interpretacijo navedb v predlogu za odlog izvršbe in s katerimi skuša prikazati, da je (že) v predlogu za odlog izvršbe zatrjevala in izkazala pogoje za odlog izvršbe, pa po oceni pritožbenega sodišča ne morejo pripeljati do drugačne odločitve o njenem predlogu za odlog izvršbe.

Sklicevanje na slab premoženjski položaj, v katerem se nahaja dolžnica, ko zatrjuje, da je mati samohranilka, da prejema denarno socialno pomoč in da za sina v 15 letih še ni uspela izterjati preživnine, ki naj bi bila prednostna terjatev, ni razlog, ki bi ga bilo mogoče upoštevati. Stiska, v kateri naj bi se dolžnica in njen sin znašla zaradi izpolnitve same obveznosti, ugotovljene z izvršilnim naslovom oziroma zaradi prodaje nepremičnine, v kateri živita, v tem izvršilnem postopku, namreč ne ustreza pravnemu standardu nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode po prvem odstavku 71. člena ZIZ. Razloge za odlog izvršbe je treba interpretirati restriktivno, saj bi lahko v nasprotnem primeru za vsako izvršbo obveznosti po izvršilnem naslovu, ki vedno pomeni prikrajšanje za dolžnika, bil izpolnjen eden od obeh pogojev za odložitev izvršbe. Neutemeljena pa so tudi navajanja dolžnice, da jima bodo s sinom z izvršbo nastale nenadomestljive posledice, češ da bosta ostala brez strehe nad glavo, saj je realizacija izvršbe končni cilj tega postopka in mora dolžnica na te posledice vsekakor računati.

V zvezi z zatrjevanimi dogovori med dolžnico in upnikom o odpisu terjatev oziroma o njihovem prenosu, pa je potrebno pojasniti, da takšni dogovori ne predstavljajo razloga za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ, temveč so lahko kvečjemu, seveda če do dogovora o odpisu terjatev pride, le ugovorni razlog. Dodati pa je še, da lahko tudi upnik, če želi (le) odložiti izvršbo, ki teče zoper dolžnico (in ne tudi odpisati njenega dolga), predlaga odlog izvršbe na podlagi 72. člena ZIZ (navedeno je upnik v tem postopku tudi že storil, in sicer je bila na njegov predlog izvršba odložena do 31. 12. 2007).

Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da predstavljajo okoliščine, ki jih je dolžnica zatrjevala v predlogu za odlog izvršbe, posebno upravičene razloge za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ. Posebno upravičeni razlogi so podani predvsem v primeru, da gre za izjemno in kratkotrajno situacijo, ki dolžniku le trenutno onemogoča izpolnitev njegove obveznosti, zaradi česar okoliščine, da je dolžnica slabega finančnega stanja, da bo zaradi izvršbe ostala brez strehe nad glavo in da bo ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njenega sina, da je dolžnica upniku poslala predlog za odpis terjatev, ki pa nanj še ni odgovoril, ter da bi lahko dolžnica, če bi dosegla izterjati preživnine, ki jih v 15 letih še ni uspela izterjati, poplačala dolg do upnika, ne ustrezajo pravnemu standardu posebno upravičenih razlogov. Pa tudi sicer mora biti ob obstoju posebno upravičenih razlogov v smislu navedene določbe izpolnjen prej naveden splošni pogoj iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, ki pa ga dolžnica ni izkazala.

K pritožbi zoper sklep z dne 17. 12. 2008, ki se nahaja na list. št. 187 - 189: Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin potem, ko so tržno vrednost teh nepremičnin predhodno ocenili od sodišča postavljeni sodni izvedenci - cenilci gradbene, kmetijske in gozdarske stroke (2. odstavek 178. člena ZIZ). Dolžnica je dala na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke M. P. pripombe, in sicer je zatrjevala, da se z vrednostjo nepremičnine ne more strinjati, saj je le-ta ocenjena očitno bistveno prenizko. Svoje stališče je utemeljevala s cenitvijo neke druge nepremičnine, izdelane za potrebe nekega drugega postopka pred Okrožnim sodiščem v L., ki naj bi bila zelo podobnih lastnosti in naj bi se nahajala tako rekoč na isti lokaciji kot dolžničina nepremičnina, vendar pa je bila ocenjena na 156.185,60 EUR, kar je dvakrat več od ocenjene vrednosti dolžničine nepremičnine. Ker je po mnenju dolžnice navedeno vzbujalo dvom v pravilnost izvedenskega mnenja M. P., je predlagala, da se postavi nov izvedenec gradbene stroke. Sodišče prve stopnje njenemu predlogu za postavitev drugega izvedenca gradbene stroke ni ugodilo, temveč je sprejelo cenitev, ki jo je opravil cenilec M. P.. Dolžnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je s tem zagrešilo več bistvenih kršitev določb postopka, ki pa po oceni pritožbenega sodišča niso podane.

Ker postopek cenitve nepremičnin v ZIZ ni natančno opredeljen, se po stališču pritožbenega sodišča subsidiarno smiselno za tek postopka uporabljajo določbe ZPP, ki se nanašajo na izvedence (15. člen ZIZ). Tretji odstavek 254. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Na podlagi navedene določbe bi moralo sodišče prve stopnje, če bi samo dvomilo v pravilnost podane cenitve, po uradni dolžnosti, torej tudi brez predloga stranke, odpraviti pomanjkljivosti v cenitvi z zaslišanjem cenilca (oziroma z dopolnitvijo cenitve) ali zahtevati mnenje drugega cenilca. Vendar pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno ni postopalo po 254. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj za zaslišanje cenilca oziroma za postavitev novega cenilca ni imelo podlage. Pravilno je namreč ocenilo, da je izvedensko mnenje oziroma cenitev cenilca M. P. prepričljiva in strokovno utemeljena, pri čemer pripombe dolžnice prepričljivosti in pravilnosti cenitve niso uspele z ničemer omajati. V zvezi s pripombami dolžnice na cenitev je sodišče prve stopnje tako pravilno pojasnilo, da dolžnica konkretnim ugotovitvam cenilca v zvezi z lastnostmi in stanjem nepremičnin sploh ni nasprotovala, zaradi česar so ostale njene pripombe na nivoju pavšalnih ugovorov. V zvezi s predloženo cenitvijo (neznane) nepremičnine, ki naj bi bila podobnih lastnosti kot dolžničina, pa je pravilno ugotovilo, da ne gre za primerljivo nepremično, saj je enostanovanjska hiša v priloženem mnenju že dokončana (ima klet, pritličje, mansardo, podstrešje), dolžničina stanovanjska hiša pa je še v gradnji, in sicer je zgrajen le kletni del hiše, nad to kletno etažo pa je začasno postavljeno leseno dvokapno ostrešje, pokrito z novo kritino. Ob tem pa je potrebno še dodati, da je cenilec M. P. skladno z drugim odstavkom 178. člena ZIZ ocenjeval tržno vrednost nepremičnin, iz predloženega izvedenskega mnenja V. M. pa je razvidno, da se je ugotavljala dejanska vrednost nepremičnine, kar pomeni, da kriteriji za izračun vrednosti nepremičnin sploh niso bili enaki, zaradi česar cenitev oziroma vrednosti nepremičnin, ki izhajajo iz cenitev, ni mogoče primerjati.

Ker torej v obravnavanem primeru ni bilo razlogov za ponovitev dokazovanja oziroma ugotavljanja vrednosti nepremičnine z novim cenilcem, sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugodilo dolžničinemu predlogu za postavitev novega izvedenca gradbene stroke, ni kršilo 254. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, še manj pa načela kontradiktornosti. Načelo kontradiktornosti oziroma bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ bi bila podana, če sodišče prve stopnje dolžnice s cenitvijo ne bi seznanilo in ji ne bi dalo možnosti, da se do nje opredeli, kar pa je sodišče prve stopnje dolžnici v tem postopku omogočilo. Glede na vse navedeno in ker je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa mogoče razbrati, zakaj sodišče prve stopnje ni postavilo drugega izvedenca, pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve tudi ne more vplivati dejstvo, da sodišče prve stopnje svoje odločitve, da ne bo angažiralo novega izvedenca gradbene stroke, ni posebej obrazložilo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo določb postopka s tem, ko je svoj sklep oprlo na mnenje cenilca, ki ga dolžnica ni priznavala in ko je samo podalo oceno, da je izvedenec ustrezno ocenil vrednost nepremičnin. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da namen dokazovanja z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. Gre za dokaz, ki je ravno tako kot ostali dokazi, podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Preden sodišče opre svojo odločitev na cenitev, mora tako preveriti, ali je cenitev ustrezna in ali so morebiti izpolnjeni pogoji za postopanje po 254. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. S tem, ko je sodišče prve stopnje naredilo oceno cenitve ter jo ocenilo kot prepričljivo in strokovno, se tako sodišče ni postavilo v vlogo izvedenca, kot zmotno uveljavlja dolžnica, temveč je zgolj izpolnilo svojo zakonsko obveznost (primerjaj 8. člen ZPP, 254. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o tržni vrednosti dolžničinih nepremičnin, ki jo je sodišče oprlo na prepričljive in strokovno utemeljene cenitve, pravilna in zakonita.

K pritožbi zoper sklep z dne 21. 4. 2009, ki se nahaja na list. št. 226 - 227: Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločitev o tržni vrednosti nepremičnine parc. št. p k.o. G. utemeljeno oprlo na cenitev (in njeno dopolnitev) sodnega izvedenca – cenilca gozdarske stroke dr. B. B. (2. odstavek 178. člena ZIZ), ki jo je pravilno ocenilo kot pregledno, razumljivo in strokovno utemeljeno.

Dolžnica je sicer dala na cenitveno poročilo pripombe, vendar pa so se le-te izkazale kot neutemeljene. Dolžnica je cenilcu tako očitala, da ni predstavil, na podlagi kakšne računske operacije je do zneska 626,66 EUR, ki predstavlja tržno vrednost nepremičnine, prišel, zaradi česar po njenem mnenju omenjanega zneska sploh ni mogoče preizkusiti in je zato predlagala dopolnitev mnenja. Opozarjala pa je tudi, da je omenjeni znesek, glede na današnje cene lesa, bistveno prenizek. Sodišče prve stopnje je cenilcu omenjene pripombe poslalo v vednost, s pozivom, da naj cenitev dopolni v smeri, ki jo nakazuje dolžnica. Cenilec je dopolnitev izvedenskega mnenja podal in v njej pojasnil, da je vrednost nepremičnine ocenil na podlagi veljavne metodologije, ki je natančno opisana v izvedenskem mnenju pod poglavjem Metode dela. V zvezi s samo vrednostjo gozda pa je pojasnil, da se konkretna gozdna parcela nahaja na zelo strmem pobočju in ima varovalni značaj ter da so stroški pridobivanja gozdnih lesenih sortimentov bistveno višji od gozda s podobnimi lastnostmi na ravnem. Dolžnica je tudi na omenjeno dopolnitev cenitve podala pripombe, in sicer je navedla, da zneska še vedno ni mogoče preizkusiti z računsko operacijo, saj je izvedenec ni podal, zaradi česar je vztrajala pri dopolnitvi cenitve.

Na podlagi povzete vsebine dolžničin pripomb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnica cenilcu očitala, da ni obrazložil, na podlagi kakšne računske operacije je do zneska tržne vrednosti nepremičnine prišel, navajala je torej, da cenitev ni dovolj obrazložena, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Drugi odstavek 253. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da mora izvedenec svoje mnenje obrazložiti. Potrebno pa tudi je, da je obrazložitev jasna, razumljiva in celovita, zlasti pa mora navajati metodo ter pojasniti, katera pravila znanosti, stroke in izkušenj je izvedenec uporabil (glej Jan Zobec, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV, Ljubljana 2006, strani 249-250). Obrazložitev cenitve, ki jo je podal cenilec gozdne stroke dr. B. B., pa je po oceni pritožbenega sodišča v skladu s temi zahtevami. Cenilec je pojasnil, da je cenitev opravil v skladu z navodili cenilske stroke – oceno je izdelal na osnovi Enotne metodologije za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča in gozda ter dogovorjenih cen s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Iz cenitve pa tudi izhaja, po katerih kriterijih je ocenjeval nepremičnino (npr. sestoj gozda, lega, razvojno fazo drevja, njegovo kvaliteto, naklon zemljišča, velikost), nadalje so v cenitvi navedeni obrazci (formule), na podlagi katerih je cenilec dobil vrednosti posameznih postavk, od katerih je odvisna tržna vrednost gozda (npr. lesna zaloga, prirastek, donos, stroški poseka, čisti donos) in (končni) obrazec, s katerim je izračunal tržno vrednost gozda, ter tudi vrednosti posameznih postavk (glej tabelo na list. št. 213). Dolžničina pripomba, da cenilec ni predstavil, na podlagi kakšne računske operacije je do zneska 626,66 EUR prišel, glede na opisano ni utemeljena. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi samo preizkusilo znesek 626,66 EUR oziroma je na podlagi formul in podatkov, ki jih je upošteval cenilec, naredilo izračun, ter pri tem dobilo enako vrednost, kot jo je dobil cenilec.

Ker je torej obrazložitev cenitve taka, da omogoča preizkus in kritično presojo in ker v obravnavanem cenitvenem poročilu ni nejasnosti, nasprotij in pomanjkljivost, pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka in ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja s tem, ko ni ugodilo dolžničinemu predlogu za dopolnitev cenitve. Glede na vse navedeno in ker je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa mogoče razbrati, zakaj sodišče prve stopnje ni zahtevalo od cenilca dopolnitve cenitve oziroma dodatnih pojasnil, pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve tudi ne more vplivati dejstvo, da sodišče prve stopnje svoje odločitve, da odloči brez dodatnih dopolnitev cenitve, ni posebej obrazložilo.

Sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo določb postopka s tem, ko je svoj sklep oprlo na mnenje cenilca, ki ga dolžnica ni priznavala in ko je samo podalo oceno, da je izvedenec ustrezno ocenil vrednost nepremičnin. Kot je bilo že zgoraj navedeno, namen dokazovanja z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. Gre za dokaz, ki je ravno tako kot ostali dokazi, podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Preden sodišče opre svojo odločitev na cenitev, mora tako preveriti, ali je cenitev ustrezna ter ali so morebiti izpolnjeni pogoji za postopanje po 254. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. S tem, ko je sodišče prve stopnje naredilo oceno cenitve ter jo ocenilo kot pregledno, razumljivo in strokovno utemeljeno, se tako sodišče ni postavilo v vlogo izvedenca, kot zmotno uveljavlja dolžnica, temveč je zgolj izpolnilo svojo zakonsko obveznost (primerjaj 8. člen ZPP in 254. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

V zvezi z vrednostjo nepremičnine, ki naj bi bila po mnenju dolžnice ocenjena bistveno prenizko, glede na sedanje cene lesa, pritožbeno sodišče še dodaja, da je cenilec, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, na to pripombo dolžnice odgovoril in pojasnil, da primerjava s cenami lesa, ki jo je ponudila dolžnica, ni mogoča, ker so stroški pridobivanja gozdnih lesenih sortimentov v konkretnem primeru bistveno višji, ker se gozd nahaja na zelo strmem pobočju. S tem pa so se izkazale pripombe, s katerimi je dolžnica skušala vzbuditi dvom v pravilnost in strokovnost cenitve, kot neutemeljene.

Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o tržni vrednosti dolžničine nepremičnine pravilna in zakonita.

Glede na navedeno dolžničine pritožbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbe zavrnilo in kot pravilne in zakonite potrdilo sklepe sodišče prve stopnje, in sicer: sklep, ki se nahaja na list. št. 184 - 186, v izpodbijanem prvem odstavku izreka, ter v celoti sklep, ki se nahaja na list. št. 187 -1 89 in sklep z dne 21. 4. 2009 (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnica s pritožbami ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).