Jedro

Odvzem prevoznega sredstva po 2. odst. 386. člena carinskega zakona je res fakultativen, ko pa je uporabljen, ne gre za nezakonito uporabo, ampak gre za vprašanje primernosti takšnega ukrepa, ki pa se v postopku za sodno varstvo ne more presojati.

Izrek

Zahteva zagovornika kaznovanega B.C. za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno odločbo Republiškega senata za prekrške je bila potrjena odločba o prekršku Carinarnice. S tema odločbama je bil kaznovani A.B. spoznan za odgovornega prekrška 1. odstavka 370. člena v zvezi s 1. odstavkom 380.b člena carinskega zakona, kaznovani B.C. pa za odgovornega za prekršek kot pomagač pri storitvi prekrškov A.B. ob uporabi 16. člena zakona o prekrških s katerimi se kršijo zvezni predpisi. B.C. je bila izrečena denarna kazen, poleg tega pa še varstveni ukrep odvzema blaga, s katerim je bil prekršek storjen in varstveni ukrep odvzema prevoznega sredstva - osebnega avtomobila, registriranega na ime B.C. Zagovornik kaznovanega B. C. je vložil zahtevo za sodno varstvo in še dopolnitev te zahteve. V zahtevi je uveljavil, da je bilo osebno vozilo, ki je bilo odvzeto kaznovanemu B.C., last njegovega brata, zato mu ne bi smelo biti odvzeto, saj brat ni bil vpleten v prepovedan posel. Carinski zakon v 2. odstavku 386. člena predvideva neobvezen odvzem vozila, ki služi nezakonitemu poslu, zato zagovornik ocenjuje, da je stopnja družbene nevarnosti tista, ki odreja upravičenost tako strogega varnostnega ukrepa, v obravnavanem primeru pa 3 puške in 750 nabojev nimajo takšne stopnje družbene nevarnosti, ki bo to opravičevale. V tej zvezi zagovornik opozarja, da je šlo za prekršek, ki je bil storjen 14.5.1991 tako, da je ukrep celo nezakonit v konkurenci boja zvezne in republiške oblasti.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Odvzem prevoznega sredstva po 2. odstavku 386. člena carinskega zakona je res fakultativen, v primeru, ko je v postopku o prekršku ta ukrep uporabljen, pa ne moremo več govoriti o nezakoniti uporabi tega pooblastila temveč le o primernosti takšnega ukrepa. V postopku za sodno varstvo vrhovno sodišče ne more presojati primernosti uporabe 2. odstavka 386. člena, temveč le vprašanje zakonitosti izreka takšnega ukrepa. Nedvomno navedeno zakonsko določilo, ki daje v postopku o prekršku pooblastilo za odvzem prevoznega sredstva, ni bilo kršeno.

Prav tako ni utemeljena primerjava, ki jo zagovornik v zahtevi postavlja med ravnanjem kaznovanega in Države Republike Slovenije, ki naj bi prav tako uvažala orožje, saj ti zadevi nista povezani, poleg tega pa se v vsakem takšnem primeru lahko zastavi le vprašanje protipravnosti, ki pa glede kaznovanega v zvezi s tihotapljenjem orožja nedvomno obstaja.